Odkritje namreč pod vprašaj postavlja skoraj enoglasno potrjeno "zgodbo" umetnostne zgodovine: da se je Gauguin na Tahitiju vdajal seksualnemu turizmu in na koncu umrl za posledicami alkoholizma in sifilisa. Štirje zobje, ki so jih strokovnjaki takoj identificirali kot last belega moškega, so bili v majhni steklenici zakopani skoraj tri metre pod zemljo, v vodnjaku za Gauguinovo kočo v maorskem slogu, ki jo je sam krstil za La maison du jouir (Hišo užitka). Slikar je v vasici Atuona na otoku Hiva Oa živel zadnji dve leti življenja. Kmalu po njegovi smrti so domačini Hišo užitka zravnali s tlemi.

Strokovnjaki so DNK najdenih zob primerjali z DNK Gauguinovega vnuka, Marcela Taija Gauguina, upokojenega gradbenika, ki je neposredni potomec slikarja in njegove polinezijske ljubice Pauure a Tai. Test je z več kot 90-odstotno gotovostjo pokazal, da sta osebi v sorodu, in v kombinaciji z lokacijo najdenih zob za dvom skoraj ni prostora.

Pri tem je zanimivo, da v zobeh, ki so bili zelo črvivi in so lastniku, preden jih je izvlekel, verjetno povzročali neznanske bolečine, ni bilo sledu živega srebra, s katerim so konec 19. stoletja zdravili sifilis. To pomeni, da slikarja bodisi niso zdravili ali pa bolezni sploh ni imel, povzema ameriška umetnostna zgodovinarka Caroline Boyle-Turner, ki je na čelu raziskave (in ki piše knjigo o zadnji etapi Gauguinovega življenja).

Po krajšem obdobju v Provansi in Bretaniji je Gauguin leta 1891 (potem ko se je "projekt" skupnega življenja in ustvarjanja z Vincentom van Goghom neslavno sfižil oz. končal z odrezanim ušesom enega izmed njiju) odšel na Martinique, kjer je dva tedna (dokler ni bil odpuščen) sodeloval pri francoskem kopanju Panamskega prekopa, od tam pa na Tahiti, kjer je nastala večina njegovih najslavnejših del.

Oprijemljivih podatkov nimamo
Edini "dokaz", da je slikar sploh imel spolno prenosljivo bolezen, naj bi bil podatek, da je tožil o odprtih ranah po nogah. Te bi prav lahko povzročili piki insektov - njegove domorodske žene in otroci namreč niso kazali nobenih znakov bolezni, uradni vzrok njegove smrti pa je tako ali tako infarkt.

"Smetje", ki je končalo v vodnjaku
Poleg zob so raziskovalci iz vodnjaka potegnili še celo zbirko najrazličnejših predmetov, na primer steklenico novozelandskega piva, kozarec mesnega ekstrakta Bovril iz Anglije, koščke keramike iz Bretanije, stekleničke od francoskega parfuma, injekcijo in dve ampuli morfija. Strokovnjaki sklepajo, da so domačini, ki niso uporabljali vodnjakov, predmete po Gauginovi smrti kot ničvredno navlako odvrgli v jašek. Skozi leta se je ta nato počasi zapolnil z zemljo. Med predmeti so bili tudi ščetka (ali čopič?) iz ščetinastega dela sadnega drevesa, lupina kokosovega oreha z ostanki barvnega pigmenta ter strjena kepa oranžne in okraste barve. Barvo so testirali v Louvru in ugotovili, da je bila evropskega porekla, in ne pigment lokalnega porekla, kot so najprej predvidevali.

Po opravljeni analizi je župan Atuone Gauguinove zobe dobil nazaj, skupaj z drugimi predmeti so zdaj razstavljeni na nekdanjem prizorišču Hiše užitka.