Umetnostna zgodovina sklepa, da obstaja več različic slike Marija Magdalena v ekstazi. Mina Gregori, strokovnjakinja za Caravaggievo delo, je zdaj prepričana, da lahko "dokončno potrdi" avtentičnost različice, ki jo je preučevala v zasebni evropski zbirki.

"Končno sem te našla!" je menda dahnila predsednica Fundacije Roberta Longhija iz Firenc, ko se je po letih detektivskega dela končno znašla pred sliko, za katero je prepričana, da je original. Če ima prav, bo šlo za odkritje, kakršnega v Zahodni umetnosti že dolgo ni bilo.

Osnovne poteze umetnine - prvo fotografijo slike je prejšnji teden objavil italijanski časnik La Reppublica - so Gregorijevo popolnoma prepričale o njenem avtorstvu. "Uporaba več odtenkov za upodobitev telesa, intenziteta v izrazu. Močna zapestja, prekrižani prsti in čudoviti lasje - vse to kaže, da imamo opravka s Caravaggiem."

Slika je v zasebni lasti
In če to ne bi bilo dovolj: na hrbtni strani slike, ki meri 103 krat 91 centimetrov, je Gregorijeva menda našla na roko zapisano opombo, ki delo pripisuje Caravaggiu, naročilo pa enemu njegovih največjih mecenov, rimskemu kardinalu Scipionu Borgheseju. Za avtentifikacijo slike je Gregorijevo prosila družina, ki jo ima v lasti - a je menda niti slučajno ne namerava prodati.

"Čudovita celo za Caravaggia"
Čisto mogoče pa je, da se bo okrog odkritja še dvigoval prah. V Rimu namreč obstaja še ena različica, t. i. Kleinova Magdalena, ki ji nekateri strokovnjaki prav tako pripisujejo avtentičnost. Gregorijeva je za britanski Independent povedala, da skuša lastnike "svoje" različice prepričati, da bi jo dali na razpolago za javno razstavljanje. "Celo za Caravaggia je to čudovita in revolucionarna umetnina. Končni cilj je, da bi jo imel vsak priložnost videti. Ampak za zdaj lahko razkrijem samo, da je v Evropi."

Caravaggio, rojen kot Michelangelo Merisi, velja za mojstra tehnike chiaroscuro, torej kontrastov med temo in svetlobo; v tem velja za predhodnika večine poznejših baročnih mojstrov, kakršna sta Rembrandt in Velazquez. Marijo Magdaleno je naslikal leta 1606, ugibajo strokovnjaki, kmalu po tem, ko je moral zaradi obtožbe umora pobegniti iz Rima. Ko se je vrnil v prestolnico, da bi si izprosil pomilostitev od papeža, je imel sliko s seboj. Prav takrat je najverjetneje zbolel in kmalu nato v Toskani tudi umrl.