Na dovoljenja kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev čakajo več let, medtem pa se tehnologija bliskovito razvija in področja uporabe intelektualne lastnine širijo. Državni postopki tečejo prepočasi, premalo pa se izkoriščajo tudi druge možnosti in prepogosto se breme odgovornosti, ki je povezano z odločanjem, prenaša na sodno vejo oblasti, meni Štibernik.
"Prav zasebno reproduciranje je primer, kjer že četrto leto zapored za imetnike pravic nastaja škoda, ki že presega štiri milijone evrov, odločevalci pa medtem niso uporabili z zakonom dane možnosti diskrecijske odločitve," dodaja.

Zavestno nespoštovanje intelektualne lastnine
Današnji čas poleg splošnega nespoštovanja pravic in lastnine zaznamuje poplava raznolikih oblik koriščenja zaščitenih vsebin. Pri tem pa ne gre za nerazumevanje, ampak za zavestno nespoštovanje, kar je posledica silovitega razvoja tehnologij in zmotnega prepričanja o zastonjkarstvu, poudarja Štibernik.
Osrednje vprašanje je, kako povrniti vrednost glasbi, "če je to sploh še mogoče", kar se ne nanaša zgolj na materialno vrednost, temveč tudi, da bi cenili glasbeno stvaritev in ves trud, potreben, da je delo nastalo, poudarja. "Ne gre samo za vprašanje denarja in spoštovanja zakonodaje, ampak za vprašanje kulture, in sicer kulture odnosa in spoštovanja do nečesa, kar je od nekoga drugega, kar je nekdo ustvaril, v kar je nekdo vložil veliko sebe," je povzel misel svojega kolega, nekdanjega direktorja urada s Kosova.
Od izobraževanja uporabnikov do "statusa" kriminalnih združb
Organizacija IPF letos zaznamuje desetletnico organiziranega zbiranja nadomestil. Na začetku so se lotili predvsem izobraževanja uporabnikov in pojasnjevanja, da je tudi intelektualna lastnina še vedno lastnina in da ima kot taka tudi lastnika. Poznejše obdobje IPF-ja so zaznamovale prve delitve nadomestil in s tem povezana vprašanja članov s poudarkom na izzivih upravljanja, vzpostavljanja sistemov za učinkovito zbiranje nadomestil. Danes so vprašanja (ne)spoštovanja intelektualne lastnine in zaščite pravic še vedno aktualna, kolektivne organizacije, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem in zaščito teh pravic, pa se pogosto "poskuša prikazati kot napol kriminalne združbe, kjer naj bi bilo vse narobe". Ob tem pa kritiki obstoječega sistema ne znajo predlagati nobenega konkretnega ukrepa.
Pri tem okrca tudi slabo sodelovanje z Uradom RS za intelektualno lastnino (Ursil). Ursil je IPF-ju podelil dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov novembra 2000, a več let ni potrdil tarif, ki so operativno najpomembnejši člen za zbiranje nadomestil. Tako je IPF lahko začel dejavno delovati v dobro glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov šele leta 2004 po spremembi zakona o avtorski in sorodnih pravicah, s katero so ukinili potrjevanje tarif od urada in jih prepustili dogovoru med uporabniki glasbe in organizacijo.
Prava pot je le sodelovanje
Kot pravi Štibernik, ki v organizaciji deluje že desetletje, so v vsem tem času komunicirali zgolj prek številnih dopisov, "vendar samo prek uradnih dopisov, pozivov in dopisov o seznanitvah z dejstvi ne bomo kolektivnega uveljavljanja pripeljali v novo desetletje".
Uradno so se srečali šele letos. "Se pa zadeve premikajo na bolje, saj smo bili letos končno povabljeni na urad z namenom, da smo skozi pogovor predstavili svoje delo, dejavnosti in izzive." Pravo pot, meni, predstavlja prav strokovni dialog in sodelovanje vseh vpletenih. Med drugim bo Ursil v prihodnjem tednu organiziral regionalno konferenco na temo kolektivnega uveljavljanja.
Primer dobre prakse za tujino
Medtem pa so skrbno gradili dialog z uporabniki. O uspehu pričajo med drugim mednarodni obiski, saj so jih kot študijski primer dobre prakse in učinkovitega upravljanja sorodnih pravic obiskovale delegacije uradov iz regije in od drugod. Dejavno sodelujejo tudi na mednarodnih konferencah in predstavljajo svojo organizacijo in delovanje pristopanja k uveljavljanju pravic.
Sistem kolektivnega uveljavljanja najdlje obstaja prav v stari Evropi, v obeh Amerikah se šele prebuja, prav tako na Zahodnem Balkanu in v Skupnosti neodvisnih držav. IPF pa, kot pravi Štibernik, jemljejo za zgled predvsem zato, ker pod eno streho združuje več kategorij imetnikov pravic in ker so ena redkih organizacij za sorodne pravice, ki sama izvaja vse poslovne procese tako zbiranja kot delitve.