Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 25 glasov Ocenite to novico!
Krožišče pri Novem mestu
Večina okrasja, ki se je znašlo na otokih cestnih krožišč v Sloveniji, je posledica vodila, naj bo takoj ob prihodu v določen kraj jasno, kaj se tukaj dogaja in kaj so krajevne znamenitosti. Na sliki je krožišče pri Novem mestu. Foto: Jaka Babnik
Jaka Babnik
Jaka Babnik (1979) je dejaven kot fotograf, filmar, kustos in založnik. Uveljavil se je z odmevnimi projekti (na primer Art of Asphalt s Sergejem Vutučem) in več fotografskimi serijami. Zadnjih pet let z Boštjanom Pavletičem vodi neodvisno fotografsko založbo Rostfrei Publishing. Foto: Shipo
       Če se omejimo na krožišča s kiparskimi intervencijami, jih je proporcionalno gledano, glede na velikost regije, občutno največ na Gorenjskem. Koncentracija, kakršna je tam, me je dejansko presenetila – tamkajšnje lokalne skupnosti so očitno najbolj dejavne na tem področju.       
 Miha Colner
Miha Colner
Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos v Ustvarjalnem centru Švicarija v sklopu Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani ter kot publicist in predavatelj. Foto: Shipo
Fotoknjiga Top lokacija
Knjižna oziroma fotoknjižna izdaja Top lokacija, ki sta jo letos izdala Rostfrei Publishing in Sektor, je sicer nastala kot dokumentiranje krožišč na Slovenskem, vendar je hkrati tudi prispevek njenih avtorjev k razpravi, kaj krožišča sploh so. Foto: Rostfrei Publishing
Ilirska Bistrica
"Izjemen je na primer pogled na krožišče v Ilirski Bistrici, saj ga je možno fotografirati tako, da ujameš v kader tudi ceste, ki vodijo do oziroma od njega," pravi Jaka Babnik skozi fotografsko perspektivo. Foto: Jaka Babnik
Miha Colner in Jaka Babnik
"Tudi v domačem prostoru se v krožiščih neizbežno zrcali družbeno-politična in ekonomska situacija, ki je uvedla nove pristope izbiranja, naročanja in izvedbe te trenutno najbolj cvetoče oblike javne plastike pri nas. Ta v obdobju razcveta potrošništva in turizma prinaša novo vrsto okraševanja in označevanja javnega prostora," beremo v opisu projekta Top lokacija. Foto: Shipo
       Večino krožišč z javnimi plastikami sva sicer dokumentirala, vendar se ves čas pojavljajo nova in bi se najverjetneje lahko že takoj lotila še ene knjižne izdaje.       
 Jaka Babnik
Krožišče, posvečeno Slavku Avseniku
Po podatkih radovljiške občine sta izdelava in postavitev skulpture v krožišču v Lescah, ki je posvečena Slavku Avseniku, stala okoli 117.500 evrov, pri čemer je občina prispevala 74.000 evrov ter donatorji in sponzorji dobrih 40.000 evrov. Foto: Jaka Babnik
Miha Colner
"Verjetno je to edino krožišče, zaradi katerega se je vnela širša javna polemika, kjer so svoje mnenje podali različni strokovnjaki - od arhitektov, krajinskih arhitektov, likovnikov in strokovnjakov za promet," pove Colner o krožišču v Lescah. Foto: Shipo
Krožišče v Naklem
Krožišče v Naklem: majhen plišast osliček vleče ogromen voz hlodovine. Tukaj ni povsem jasno, od kod se je vzel tale mehki, a očitno nedoumljivo močni junak - kot tudi ni povsem jasno, kaj sporoča. Foto: Jaka Babnik
Jaka Babnik
"Izpostaviti velja, da se krožišča pojavljajo v večini na občinskih cestah oziroma znotraj samih krajev, s čimer ima tukaj velik vpliv lokalna skupnost oziroma župan. Seveda mora nekdo podati iniciativo in ta lahko pride z različnih naslovov, naj bo to župan sam, kak lokalni umetnik ali društvo," pojasnjuje Babnik. Foto: Shipo
Lesce
Krožišče v Lescah, kakor je bilo urejeno v času festivala čokolade v Radovljici, ko je služilo kot t. i. fototočka za obiskovalce. Foto: Jaka Babnik
Miha Colner
"Danes ni treba postaviti monumentalnega izklesanega spomenika ali ulivati kip, ampak imamo pogosto opravka s kompozitnimi vsebinami, kjer so uporabljeni različni vsakdanji materiali; v nekaterih primerih lahko govorimo kar o ready-made objektih." Foto: Shipo
Jaka Babnik
"Morda gre za povsem mojo tezo - in tudi bolj v šali kot zares -, vendar imam občutek, da se pred vsakimi volitvami razkoplje kakšno cesto ali pločnik. Ko pa je potem že vse zgrajeno – od novih cest in razširjenih pločnikov - ter je tudi že poskrbljeno za dodatno varnost in je zgrajeno krožišče, veljake zamika, da bi nekako nadaljevali in običajno likovne intervencije pristanejo v krožišču šele nekoliko kasneje." Foto: Shipo
Krožišče v Križevcih
Ena izmed slovenskih top lokacij. Kasač v krožišču v Križevcih je delo kiparja Roberta Juraka. Foto: Jaka Babnik
       Skulpture so v krožišča postavljene z vso resnostjo in močno dvomim, da imajo ironične namene in pomene, saj je krajevna identiteta resna stvar.       
 Miha Colner
Miha Colner
"Ironično branje in razumevanje dekoracij v krožiščih se zlahka zgodi, kadar si ne znamo razložiti, zakaj se je neki motiv znašel na določeni lokaciji." Foto: Shipo
Jaka Babnik
"Ko sva začela urejati fotografije, sva ugotovila, da z estetskega vidika morda vsebina krožišč ni tako problematična kot njihova okolica. Ne gre torej za vprašanje, kaj je umeščeno v krožišče, temveč v kaj je umeščeno krožišče," opomni Babnik na vseprisotno polucijo z nakupovalnimi centri in oglasnimi panoji. Foto: Shipo
Krožišče na beograjski Slaviji
Pri okrasitvi otokov v krožiščih ne gre za slovenski fenomen, saj je ta prisoten v tudi v številnih drugih državah Evrope. Na sliki je v zadnjem času precej razvpito krožišče na Slaviji v Beogradu, na sredini katerega je z več vidikov sporna, vendar kdaj tudi hvaljena glasbena fontana. Foto: YouTube
Miha Colner in Jaka Babnik
V Mestni galeriji Ljubljana 6. novembra organizirajo pogovor, naslovljen Fenomen javne plastike v krožiščih v Sloveniji, na katerem bodo sodelovali Miha Colner, Jaka Babnik in Nika Grabar. Foto: Shipo

"Vsebina krožišč v majhnih krajih je običajno v vlogi spomenika krajevne identitete"

Intervju z avtorjema projekta Top lokacija
2. november 2017 ob 06:18
Ljubljana - MMC RTV SLO

Najverjetneje ob izjavi, da so "prisotni klopotci, celo majhni vinogradi, izostali nista niti pletenka in majolika," ne bi tako hitro ugotovili, da gre za opis vsebine številnih otokov cestnih krožišč. Če se doda, da je govor o krožiščih na slovenskih tleh, pa to niti ni več tako zelo nerazumljivo, saj je pri nas "nasploh zelo prisoten vzgib povezovanja identitete z vinom".

Fotograf Jaka Babnik (1979) in kustos Miha Colner (1978) sta se v tem letu podala na pot popisovanja in tudi motrenja pojava javnih plastik v otokih krožišč na Slovenskem. Rezultat tega je med drugim fotoknjiga Top lokacija, ki sta jo nedavno izdala Rostfrei Publishing in Sektor. Ta knjižna oziroma fotoknjižna izdaja je poleg samega fotografskega dokumentiranja vsebin krožišč v Sloveniji tudi prispevek njenih avtorjev k razpravi, kaj krožišča sploh so, pa tudi k razpravi o porajanju estetskih vrednot, ki jih dejansko sooblikujemo z uporabo javnega prostora.

Na tem mestu velja omeniti še dejstvo, da v Sloveniji za izbiro in izvedbo okrasja otokov cestnih krožišč ni treba razpisati javnega natečaja. Umeščanje skulptur in instalacij v otoke cestnih krožišč je pri nas sicer precej mlad pojav, saj je star največ petnajst let, vendar javne plastike v krožiščih vznikajo kar redno. Kar gre pripisati tudi temu, da je s krožišči v tukajšnjo - ne zgolj prometno, temveč tudi kulturno - krajino prišel nov tip prostora kot tarča pogleda, ki se ga neskromno, vendar kar empirično utemeljeno, opredeljuje kot top lokacija.


Po izdani fotoknjigi, razstavi in javni predstavitvi fotoknjige je 6. novembra v Mestni galeriji Ljubljana napovedan še pogovor, naslovljen Fenomen javne plastike v krožiščih v Sloveniji, na katerem bo poleg Babnika in Colnerja sodelovala tudi arhitektka Nika Grabar.

Pred tem pa vabljeni k branju intervjuja z avtorjema projekta!


Glede na to, da je Slovenija precej na gosto posejana s krožišči, kaj sta izbrala kot glavni kriterij za uvrstitev določenega krožišča v fotoknjigo?
Jaka Babnik: Osredotočila sva se zgolj na tista krožišča, na katerih je javna plastika, in od teh sva jih okoli 80 izbrala za fotografiranje. Tako na fotografijah niso pristala tista, na katerih so na primer zgolj zasajene rože, drevesa ali oljke. Večino teh z javnimi plastikami sva sicer dokumentirala, vendar se ves čas pojavljajo nova in bi se najverjetneje lahko že takoj lotila še ene knjižne izdaje.

Miha Colner: Videla sva jih res veliko, saj so krožišča pri nas vse bolj množičen pojav. Seveda niso vsa okrašena krožišča pristala v knjigi. Izbrala sva tista, za katera lahko rečemo, da se na njih nahaja javna plastika – skulptura ali instalacija. To je bil glavni kriterij, zato tudi večina krožišč, ki so okrašena zgolj hortikulturno, ni vključenih, saj je teh res ogromno.

JB: Tudi krožišča iz Črne na Koroškem s spomenikom Jožeta Plečnika, posvečenim žrtvam prve in druge svetovne vojne, nisva vključila. Spomenik je namreč na tem mestu stal že prej in je bilo krožišče naknadno speljano okoli njega. Gre za povsem drug pojav, kot so ta krožišča, ki so zanimala naju.

Za ta projekt sta bolj ali manj obredla vso Slovenijo. Bi lahko podala oceno, da je v kateri od pokrajin občutno večja zgoščenost krožišč z javno plastiko na sredini?
MC: Če se omejimo na krožišča s prej omenjenimi kiparskimi intervencijami, jih je proporcionalno gledano, glede na velikost regije, občutno največ na Gorenjskem. Koncentracija, kakršna je tam, me je dejansko presenetila – tamkajšnje lokalne skupnosti so očitno najbolj dejavne na tem področju. Veliko tovrstnih krožišč je še na Štajerskem, Dolenjskem in Primorskem, medtem ko jih na Goriškem, v Posočju ali v Beli krajini skoraj ni. Tudi v večjih mestih, tako v Ljubljani - z izjemo BTC-ja - kot v Mariboru in Celju jih je malo, torej je ta fenomen bolj prisoten na podeželju. V manjših krajih pa je vsebina krožišč običajno v vlogi spomenika krajevne identitete.

Bi motive, ki so se znašli na nekaterih otokih sredi krožišč, označila tudi kot sodobne branike identitete majhnih krajev?
MC: Prej bi rekel, da je vsebina krožišč zamišljena kot kazalnik krajevne identitete. V večini je v ozadju vodilo, da se ljudem, ki pridejo v določen kraj, takoj pokaže, kaj se tukaj dogaja in kaj so krajevne znamenitosti. Gre za neke vrste označevanje identitete krajev v potencialno turistične namene. To je morda odsev dejstva, da je v današnji Sloveniji in Evropi turistična panoga zelo v ospredju in potencialno dokaj donosna, zato ljudje in oblast vse večjo pozornost posvečajo promociji svojih krajev. Krožišča so se očitno izkazala kot primerne točke za izkazovanje identitete kraja. Seveda se na na drugi strani pojavi vprašanje, do katere mere oziroma ali sploh lahko nekdo, ki ni iz dotičnega kraja ali okolja, razume simbole in sporočila, s katerimi se izkazuje ta identiteta.

V fotoknjigi je ob fotografijah tudi nekaj delcev objav v medijih, vezanih na določena krožišča. So imele tudi afere določen vpliv na to, da so sploh pristala v medijih, ki presegajo krajevno no raven?
JB: Pomenljiv se mi zdi prispevek, ki ga je Miha našel v časniku Delo in je povezan s kipom svetega Jurija, ki ubija zmaja. Župan Šenčurja se je vrnil iz Svete dežele poln navdiha in tako je ta upodobitev pristala v krožišču v njegovem kraju. Vendar je zagata ta, da kip že stoji, vendar še ni plačan, občina pa trdi, da s projektom nima nič. Kip naj bi oziroma bodo financirala podjetja, ki sodelujejo z občino - naj bo to komunala ali podjetja, ki imajo stalne pogodbe z občino. Ideja je prišla od občine, naročnik je tamkajšnje neprofitno društvo, izvedbenik in plačnik pa so lokalna podjetja.

MC: Gre za pomenljiv krog, ki na naših tleh nikakor ni nov. V času druge Jugoslavije so bile investicije lokalnih podjetij v javni prostor povsem običajne; v Krškem, od koder izvorno prihajam, so tamkajšnje tovarne v 70. in 80. letih s svojim presežnim denarjem financirale ali sofinancirale gradnjo novega dela mesta. Tako je pravzaprav tovarna s svojo investicijo omogočila, da se je uredil določen prostor in se je prebivalcem omogočilo kvalitetnejše življenje. Proces je pri krožiščih lahko podoben - seveda je situacija precej drugačna, saj tu ne gre za celostno zastavljeno urejanje.

JB: V javnosti daleč najbolj izpostavljeno je bilo najbrž ogromno krožišče v Lescah, posvečeno Slavku Avseniku, v katerem je med drugim klaviatura z nepravilno razvrstitvijo tipk.

MC: Seveda je bilo to krožišče deležno velike pozornosti. Deloma zato, ker je posvečeno Slavku Avseniku, deloma pa zaradi ogromnih dimenzij in same lege, saj je krožišče postavljeno na zelo prometno cesto, ki pelje od izvoza z avtoceste proti Bledu. Ko sva bila tam neko nedeljsko dopoldne, da ga Jaka fotografira, sva morala čakati celo uro, da ni bilo nobenih vozil v kadru. To je res top lokacija. In verjetno je to edino krožišče, zaradi katerega se je vnela širša javna polemika, kjer so svoje mnenje podali različni strokovnjaki - od arhitektov, krajinskih arhitektov, likovnikov in strokovnjakov za promet. Mnogim se ta skulptura ni zdela primerna in zadosti kvalitetna, vendar je njen avtor nazorno pojasnil koncept in kaj simbolizira.

JB: Plastike v krožiščih so običajno zelo neposredne in težko bi govorili o prisotnosti dvoumnosti ali abstrakcije. Tako imamo v Lescah z Avsenikom povezani harmoniko in zaprto "marelo", vrh katere je orientiran glede na vrhove okoliških gora Triglava, Golice in Robleka. Uporabljeni so simboli, ki ne puščajo odprtih vprašanj.

MC: To ni nujno evidentno, ko se peljemo mimo: vendarle imajo mnogi avtorji, kadar so znani, zelo specifične razlage svojih skulptur. Polemike pa so vedno dobrodošle. Kakor je bila na primer polemika, ki jo je sprožila nedavno odkrita minimalistična struktura Spomenika žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Take medijske pozornosti krožišča običajno ne dosežejo, saj so v mnogih primerih dokaj majhna, umeščena na lokalne ceste in posledično ne gre za velike investicije. Krožišče v Lescah je bilo precej drago in odprto z velikim pompom, ko je bil Slavko Avsenik še živ, pravzaprav so se mu tako poklonili ob njegovem rojstnem dnevu.

Precej pisana in za sodobni čas tudi precej zanimiva združba župnika, vinske kraljice in gospodarskih predstavnikov je bila prisotna ob odprtju krožišča v Gorici pri Slivnici. Splet interesov in različne strukture financiranja okrasitev krožišč? Kdo izbere oziroma odobri motiv?
JB
: Izpostaviti velja, da se krožišča pojavljajo v večini na občinskih cestah oziroma znotraj samih krajev, s čimer ima tukaj velik vpliv lokalna skupnost oziroma župan. Seveda mora nekdo podati iniciativo in ta lahko pride z različnih naslovov, naj bo to župan sam, kak lokalni umetnik ali društvo. Pri tem, v vprašanju omenjenem krožišču v Gorici pri Slivnici je bila situacija ob odprtju takšna, ker je staro prešo za grozdje nekdo podaril, zaščitna strehica nad njo v obliki kozolca je bila financirana z donacijo, župnik pa je ob odprtju vse skupaj blagoslovil. Rezultat tega je bilo odprtje krožišča na ravni lokalnega praznika. In kot preberemo v kratkem prispevku, ki je bil napisan ob tem dogodku, je glavni namen te okrasitve, da bi bilo naključnemu popotniku nemudoma jasno, da je prišel v vinorodni okoliš. V Sloveniji je nasploh zelo prisoten vzgib povezovanja identitete z vinom. Klopotci ali majhni vinogradi v krožiščih niso nobena redkost.

MC: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo ali Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji običajno ne naročajo postavitev skulptur v krožiščih. Pri okraševanju krožišč gre skoraj izključno za lokalno iniciativo, ki pogosto pride neposredno od župana oziroma mestnega sveta, a so projekti po obsegu zelo različni. Primer krožišča v Lescah je torej precej ekstremen - šlo je za res velik projekt Občine Radovljica in odprtja se je denimo udeležil tudi predsednik republike. V primeru tako velike investicije pa tudi avtor skulpture običajno prejme primerno plačilo za svoje delo. Vendar je v mnogih primerih na delu popolna samoiniciativa. V prej omenjeni Gorici pri Slivnici na Kozjanskem je okrasje krožišča zraslo iz iniciative lokalne skupnosti, ki je sprožila delovno akcijo za njegovo ureditev, in ne nadrejene občine. S tega vidika je to verjetno pozitivno, saj se ljudje povežejo in nekaj ustvarijo s skupnimi močmi ter ob odprtju to okronajo še z veselico.

MMC-jev intervju z Jako Babnikom iz leta 2014:
Jebodrom - ko se intimna dejavnost vrši na javnih prostorih


Krožišča
pri nas niso že od zmeraj del prometne ureditve, bila pa naj bi precej varnejša od semaforiziranih križišč. Vendar, ali so lahko kdaj zaradi motiva ali dimenzij javne plastike že kar nekoliko nevarna?
JB: Tomaž Tollazzi v svoji doktorski disertaciji piše, da tovrstna prometna ureditev sega v začetek 20. stoletja. V Mariboru je že med obema svetovnima vojnama obstajalo krožišče, in sicer na današnjem Glavnem trgu. Kot začetek t. i. drugega vala krožišč na Slovenskem navaja krožišče pri Žalah v Ljubljani, v tem času so se začela pojavljati tudi vprašanja o prometni varnosti. In če je bil to drugi val, bi morda danes lahko govorili o tretjem valu, ki je torej prinesel vse te intervencije v prostor. Morda gre za povsem mojo tezo - in tudi bolj v šali kot zares -, vendar imam občutek, da se pred vsakimi volitvami razkoplje kakšno cesto ali pločnik. Ko pa je potem že vse zgrajeno - od novih cest in razširjenih pločnikov - ter je tudi že poskrbljeno za dodatno varnost in je izgrajeno krožišče, veljake zamika, da bi nekako nadaljevali in običajno likovne intervencije pristanejo v krožišču šele nekoliko kasneje.

Bi lahko dekorirana krožišča na slovenskih tleh razvrstili v določene kategorije? Tudi glede na material, ki je uporabljen na teh otočkih?
JB
: Zagotovo je največ vinske simbolike. Prisotni so klopotci, celo majhni vinogradi, izostali nista niti pletenka in majolika. Kar pa se tiče uporabljenega materiala, je prisotnega veliko kamna, in to v povsem običajni kamnoseški maniri, kamen pa je seveda tudi najbolj obstojen. Tudi les je kar prisoten, prav tako v smislu običajnih rezbarij. Veliko krožišč pa daje vtis, kakor da bi bile zadeve vanje postavljene povsem naključno. Na primer v enem od krožišč v Naklem sta postavljena dva mlinska kamna, nad katerima so postavili strehico, izdelano posebej zanju.

MC: Morda bi lahko krožišča v tem pogledu razdelili v dve kategoriji. Prva vsebuje povsem klasične kipe, ki so bili bodisi ustvarjeni že prej in so jih šele naknadno prenesli v krožišče, bodisi so bili ustvarjeni namensko. Drugo kategorijo bi opredelil kot postmoderne instalacije, kar odraža tudi duha časa. Danes ni treba postaviti monumentalnega izklesanega ali ulitega kipa, ampak imamo pogosto opravka s kompozitnimi vsebinami, kjer so uporabljeni različni vsakdanji materiali; v nekaterih primerih lahko govorimo kar o ready-made objektih. V Naklem je eno izmed okrašenih krožišč naravnost fantastično, saj v njem najdemo majhnega plišastega oslička, ki vleče ogromen voz hlodovine. Tudi v Ilirski Bistrici je v tem smislu zanimivo krožišče, pri katerem gre za hibrid prostorske instalacije in krajinske arhitekture, saj je na sredino umeščen ribnik, ob njem pa postavljen majhen model mlina. Živimo pač v dobi, v kateri je zelo izražena začasnost - malokatera arhitekturna tvorba je danes še zgrajena "za večnost". Ta plišasti osliček bo najbrž zdržal le nekaj sezon, saj bo zaradi vremenskih vplivov verjetno kmalu razpadel. Pri tem krožišču - kakor tudi pri mnogih drugih - ni podatkov o tem, kdo je avtor postavitve in kako se je ta sploh znašla tam; ni izključeno, da gre v tem primeru bolj kot ne za šalo.

Kako se glede na - če uporabimo tavtologijo - krožno naravo krožišča pri fotografiranju sprejme odločitev, iz katere pozicije ga ujeti na fotografijo?
JB: Večino krožišč sva obiskala skupaj, parkirala sva kje v bližini in nato sem jih obhodil, da bi videl, od kod je najboljši pogled. Hitro sem prišel do spoznanja, da so to objekti, ki jih je v veliki večini težko fotografirati, saj je radij kroga pogosto kar velik, da lahko promet okoli njih poteka gladko, same postavitve znotraj njega pa v nasprotju niso tako zelo velike. Posledično, če hočeš na fotografijo ujeti ves obod, lahko vsebina znotraj njega na fotografiji izpade neznatna. V nekaj primerih pa sva imela zaradi okolice omogočen res hvaležen pogled z vrha. Izjemen je na primer pogled na krožišče v Ilirski Bistrici, saj ga je možno fotografirati tako, da ujameš v kader tudi ceste, ki vodijo do oziroma od njega. Ponekod sva se osredotočila bolj kot ne na golo dokumentiranje skulpture in tukaj se potem odloča predvsem na podlagi na primer vpadne svetlobe, še posebej če gre za klesan kamen.

"Dogajanje" na otočkih v krožiščih je torej pestro. Kako pa sta se spopadla z vprašanjem okolice krožišč, ki je pač kdaj zgolj zelenje, kdaj pa tudi z marsičim na gosto posejano okolje?
JB: Ko sva začela urejati fotografije, sva ugotovila, da z estetskega vidika morda vsebina krožišč ni tako problematična kot njihova okolica. Ne gre torej za vprašanje, kaj je umeščeno v krožišče, temveč v kaj je umeščeno krožišče. In tukaj se je pokazala polucija z nakupovalnimi centri in oglasnimi panoji, ki lahko povsem zasenčijo vsebino krožišča. S tega vidika se mi poraja vprašanje upravičenosti odločitev za prenos dveh forma viv, ki sta prej stali na drugi lokaciji v Luciji, v dve tamkajšnji krožišči. Očitno so odgovorni ocenili, da sta krožišči primernejši lokaciji zanju. Enako so ravnali na Ravnah na Koroškem in v Bohinjski Bistrici s prenosom skulpture iz tamkajšnjih parkov.

MC: Glede umeščenosti krožišč v urbano okolje je logično, da bi se jih težko postavilo v stara mestna jedra ali v stroge centre mest, saj ta preprosto niso zadosti prostorna. Najlaže in najbrž najbolj lično jih je moč umestiti na obvoznice in v trgovske in industrijske cone, kjer najboljše sovpadajo s svojo okolico. In kot je rekel Jaka, na takih lokacijah lahko okolica res kar "požre" krožišče. Glede tega je zelo zgovorna fotografija ptujskega krožišča s Puchovim motorjem v sredini, okoli katerega je toliko vizualne navlake, da motorja skorajda ni moč opaziti. Tako je kdaj sama okolica res bistveno bolj zgovorna od same plastike v krožišču.

Sta kdaj dobila občutek, da je v krožišča morda povsem nehote vnesena absurdna nota? In sta se kdaj nasmejala ob pogledu na vsebino, ki je tam pristala?
MC: Seveda sva se veliko smejala. Vsak posameznik ima pravico videti in razumeti stvari po svoje. Vendar menim, da so te skulpture v krožišča postavljene z vso resnostjo in močno dvomim, da imajo ironične namene in pomene, saj je krajevna identiteta resna stvar. Poleg tega so se le redki sposobni norčevati iz samih sebe. Ironično branje in razumevanje dekoracij v krožiščih pa se zlahka zgodi, kadar si ne znamo razložiti, zakaj se je neki motiv znašel na določeni lokaciji. Tako je na primer v krožišče v naselju Proseniško v šentjurski občini postavljena štorklja, in ko sem poizvedoval o njem, sem izvedel, da se štorklje v teh krajih pojavljajo zelo redko.

Katero od krožišč, ki sta jih uvrstila v knjigo, bi vsak od vaju izbral za svojega najljubšega?
JB: Odločil bi se za krožišče s pletenko ob nakupovalnem centru na cesti med Novim mestom in Otočcem. Najprej zaradi sporočanja identitete kraja pod Trško goro, poleg tega pa je pletenka res dobro izdelana. Zanimiva je tudi zgodba, ki se je spletla okoli nje, saj je sprožila razpravo, ali bi bilo treba spodaj napisati tudi Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju. Skulptura pletenke je sprva v času festivala Cvičkarija stala v mestnem jedru in so jo šele kasneje prenesli v krožišče.

MC: Nedvomno bi izbral krožišče s plišastim osličkom in hlodovino, saj dokazuje, da ni treba postaviti monumentalnega in dragega kipa, da bi bil učinkovit ali vsaj opažen. Hkrati je to morda tudi edino krožišče, ki lokalne identitete ne dojema in izraža tako zelo resno.

Še vprašanje bolj kot ne iz radovednosti - kako so se znašle napolitanke, čokoladna lizalka z barvnimi "mrvicami" in piškoti Moto v krožišču v Lescah?
MC: Tukaj je šlo za začasno postavitev, ki je bila vezana na Festival čokolade v Radovljici. Povsem slučajno sva prav v času festivala fotografirala gorenjska krožišča in sva šele kasneje izvedela, da je bila to t. i. fototočka festivala, namenjena torej temu, da se obiskovalci tam fotografirajo. Tako sva dokumentirala fototočko, ne da bi vedela, da gre za fototočko. To pa je najbrž tudi edino krožišče, ki ga najdemo v starem mestnem jedru, vendar je zares majhno in je pravzaprav obračališče, ki je pred začetkom cone za pešce. Se pa krožišča občasno uporablja tudi kot oglasne deske in tudi v teh primerih gre za zgolj začasne postavitve, naj bo to oglas za veselico, festival ali občinski praznik.

JB: Seveda, to je vendar top lokacija! (Nasmešek)

Torej odločitve, da knjigo naslovita Top lokacija, ni bilo težko sprejeti?
MC: Pravzaprav se je naslov ponudil kar sam ob ogledu televizijskega prispevka o ureditvi krožišča v Križevcih. Ta besedna zveza je bila izrečena v prispevku ob odkritju krožišča, ki ga krasi kip kasača kiparja Roberta Juraka. Potem ko sva za namene fotografiranja in raziskave prevozila precejšen del Slovenije, je hitro postalo jasno, da je danes koncentracija nove javne plastike največja ravno v krožiščih, v tem trenutno prekaša v mestne parke in trge, ki pa običajno že imajo javno plastiko.


Krožišče v Lescah (video: Tomaž Šantl)

Top Location / Lesce / Tribute to Slovenian pop-folk composer and musician Slavko Avsenik from Rostfrei Publishing on Vimeo.

Krožišče v Šenčurju (video: Tomaž Šantl)

Top Location / Šenčur from Rostfrei Publishing on Vimeo.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
Valentin57
# 02.11.2017 ob 07:34
Tale flaškon pri Novem mestu pa zmaga. Vedno sem se spraševal ali simbolizira najmanjšo količino cvička, ki jo mora Dolenjec popiti, da je pijan, ali največjo, ki jo lahko popije, da mu alkotest ne pokaže alkoholiziranosti.
zvrc
# 02.11.2017 ob 11:43
Človek bi od članka pričakoval več fotografij krožišč, ne pa da je od 18 fotografij 10 fotografij, na katerem sta avtorja knjige.
MrzlaJuha
# 02.11.2017 ob 06:55
@waylakuc,
kjerkoli je v Sloveniji denar, je tudi leglo korupcije: gradbeništvo, farmacija in zdravstvo, ...
weylakuc
# 02.11.2017 ob 06:36
Svetujem branje članka/kolumne na siol.net ki lepo razloži kakšno leglo korupcije so ta tako cenjena krožišča.
JureEe
# 02.11.2017 ob 07:59
ro004.. Tako je narejeno prav iz tega razloga. S tem se zmanjsuje preglednost ter s to tehniko zmanjšujejo hitrost vožnje skozi krozisce. V kolikor se tega ne postavi, oz. je kaksne manjse krozisce brez vidnega otoka se pogosto dogaja da se krozisca sploh ne opazi ter peljejo čez.
frane
# 02.11.2017 ob 11:33
Dokler krožišča niso posrana z reklamami, kot vse ostale ceste, je tole milina...
Skippy
# 02.11.2017 ob 07:10
@ro004
videt moraš samo do trenutnega izhoda (torej izhoda, kjer se vključuješ noter)... to pa vedno.
ajdtula
# 02.11.2017 ob 08:18
V Sevnici so pa kar vinograd postavili na otok...
darko56
# 02.11.2017 ob 11:11
problem krožišč je, da ljudje ne znajo voziti po njih. tudi sam sem trdil nasprotno, kot je prav, vendar sem po premisleku le ugotovil, da mi je staro znanje v tem trenutku odpovedalo...
Eska
# 02.11.2017 ob 08:15
Bolj kot slika in vsebina sredine, je pomemben premer krožišča. Večja mesta imajo obvozne krožne ceste, torej krožišča.
Je prispevek namenjen zanimanju za knjigo, čemur po domače rečemo reklama?
vv
# 02.11.2017 ob 09:02
weylaluc

Tam je Mazzini malo mimo pihnil ima sicer dobre članke... Jaz osebno imam raje krožišča kot križišča... Verjetno so prvi dražji, vendar je promet bolj tekoč... Križišča s semaforji so zastarela oblika. Prvič je krožišče bolj pretorčno in kot drugo varnejše, promet se upočasni, če nekdo krožišče spregleda se zaleti v sredino le-tega in ne v avto, ki je ravno prečkalo križišče...
ZIZITOP
# 02.11.2017 ob 07:11
Tista ogromna pletena steklenica ni pri Novem mestu, ampak pod Trško goro. Pred davnimi leti je bila narejena v čast tednu dolenjskega cvička, nato so jo želeli stalno postaviti v dolenjski prestolnici, a zanjo ni bilo posluha, sedaj je končno našla stalno lokacijo.
Cvičku čast in oblast (če ga žal kdo popije preveč).
daminov
# 02.11.2017 ob 09:15
Škoda, da niso objavili slike železnega skropucala v krožišču pri Hoferju v Slovenj Gradcu...
Damyy
# 02.11.2017 ob 08:37
In to je druga najpomembnejša novica na MMC ju. Za crknt...
*kingkong*
# 02.11.2017 ob 09:49
še ena stvar, ki daje možnost raznoraznim prijateljem županov, da praznijo občinski proračun. Če še nekako razumem večja mesta, da takšne bedarije dajejo na ogled tujcem, pa vsekakor mi ni logično, da majhne in revne občine, ki nimajo za "burek", plačajo takšno postavitev potem pa še njeno vzdrževanje, ampak kot sem rekel važno, da ima nekaj "frendov" od župana prihodek.
johndeer
# 02.11.2017 ob 08:30
@ ajdtuda, na drugega pa kopito za izdelavo čevljev....
Anonimnež25
# 02.11.2017 ob 07:10
No ne samo mali kraji, tudi Ljubljana ima svoj spomenik Ljubljankoviču na največjem ljubljanskem krožišču, nedokončan stadion Stožice, da se ve kdo je šerif.
frozen pingvin 2
# 02.11.2017 ob 17:01
Krozisce je infrastrukturni objekt. Postaviti kip v krozisce je kot bi postavil kip v zelenje med dvema pasovoma avtoceste. Zalitev za kiparja. Hkrati pa so krizisca postala poligon za zupane in krajevno skupnost, kjer najlazje pokazejo, da so naredili nekaj za obcino.
JanezNovak
# 02.11.2017 ob 16:16
Ne veš ali bereš novice ali Butalce.
mr polh
# 02.11.2017 ob 13:33
Tisto obeležje Avsenika je pa popolnoma zgrešeno in deluje industrijsko hladno, namesto domače in prijetno.

Največji spodrsljaj pa je tipkovnica na zidu in na samem kipu harmonike, črne tipke na pravi harmoniki si sledijo v zaporedju 2 črni nato 3 črne in spet 2 itd, enako kot na klavirju, oni so pa mirno naredili samo po 3 črne v vrsti.
sirus
# 02.11.2017 ob 11:30
Krožišča so nadomestilo za gradnjo cerkva do začetka 20.stoletja. Nova stvar, ki jo mora imet vsaka vas in s katerimi tekmujejo med sabo.
1a34
# 02.11.2017 ob 11:22
Tam, kjer vodita v eno smer dva pasova v in dva iz njega, bi po moje moralo biti zaradi varnosti namesto krozisca semaforizirano krizisce. Nevarno je namrec voziti po kroziscu, ce moras znotraj njega v ovinku! na kratki razdalji! celo dvakrat! menjati pasove ob vsesplosni guzvi.

P.S. Zgornji predlog se ne nanasa na semaforizirana turbo krizisca, ki so, ce so premisljena, v redu, ker ti med voznjo v kroziscu ni treba menjavati pasu oz. je ze v zacetku dolocen, tako da ti ne posegas v pas drugega oz. on ne v tvojega.
ti-ne
# 02.11.2017 ob 10:13
Lokalni kičeraj na kvadrat.
povzetek
# 02.11.2017 ob 15:08
zvrc
# 02.11.2017 ob 11:43
Prijavi neprimerno vsebino
Človek bi od članka pričakoval več fotografij krožišč, ne pa da je od 18 fotografij 10 fotografij, na katerem sta avtorja knjige

A ti bi celo knjigo na MMC? To je clanek o fotografskem projektu in knjigi, ne o krožiščih in prometu, kakor se zdi tudi vecini komentatorjem.
aci7
# 02.11.2017 ob 07:26
https://siol.net/siol-plus/kolumne/krone-korupcije-452223
V razmislek na to temo.
sosman
# 02.11.2017 ob 07:30
Veliko jih je nepotrebnih in neprimerno dimenzioniranih. Delujejo, dokler ni zamaška, takrat je pa konec.
mmeeddoo
# 02.11.2017 ob 07:09
Krožišča ukinit, ker močno zmanšujejo pretočnost prometa. Za upočasnitev prometa pa radarje postavit. Sicer pa ... mora v Sloveniji imeti res vsak zaselek omejitev 50?
ro004
# 02.11.2017 ob 06:33
To bi bilo potrebno vse odstraniti, ker zmanjšuje preglednost na krožišču. Naredijo krožišče, ker naj bi bilo bolj varno in pretočno od ostalih križišč, potem pa naredijo eno ogromno gomilo z nekim kvazim spomenikom na sredini, da se nič ne vidi. Itak je verjetno pol krožišč v Sloveniji preveč, ker je krožišče postalo statusni simbol občin.
Kazalo