Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 14 glasov
Ocenite to novico!
Dovolj časa je minilo, da sem že pozabil, kako sem ob poslušanju predhodnika Strays nejevoljno ugotavljal, da Jane's Addiction pač niso več skupina, s katero bi se bilo še vredno ukvarjati.
To je bilo že drugo veliko razočaranje, ki sem ga bil deležen od enega ljubših mladostnih bendov. Prvo seže v začetek devetdesetih, ko so si, na vrhuncu ustvarjalnosti in slave, v dvorani na Kodeljevem privoščili pravo koncertno blamažo. Dovolj časa torej za neobremenjeno soočenje z novim albumom ene bolj intrigantnih, lucidnih, bombastičnih, po svoje tudi eksotičnih in, naj se sliši še tako nenavadno, megalomanskih alterrockovskih zasedb svojega časa.
Na pričujoči izdaji se lepo odrazi bržkone tudi za psihoanalitike zanimiv "ljubi-sovraži odnos" med Perryjem in Davom, ki sicer že ves čas zaznamuje (ne)delovanje skupine. Več kot očitno sta tokrat ujela pravi trenutek ter pozitivno razpoloženje uspešno vtkala v skladbe. Ja, za razpoloženje gre. Za vzdušje, ki je posledica kemije med glavnima akterjema, močnima osebnostima, bodimo iskreni – problematičnima egoma –, na čemer temelji, obstane ali pade celotna zgodba. In zato je Navarrova vloga od nekdaj veliko pomembnejša in usodnejša v Jane's Addiction, kot je (bila) v RHCP-ju.
Značilen, prepoznaven zvok z začetka kariere so tokrat zapakirali v sodobno embalažo, pri čemer ni nepomemben podatek, da je za produkcijo poskrbel priznani producent Rich Costey, med drugim znan po sodelovanju z zasedbami Muse, Franz Ferdinand, My Chemical Romance, RATM in Interpol. Ni opaziti pretirane nostalgije, zgolj črpanje iz lastne zapuščine. Več ali manj bolje ali še bolje odigrane kitarske solaže, takšen ali drugačen falset, rifi na enem ali na drugem mestu in podobne – imenujmo jih kar tehnične značilnosti posameznih skladb – so drugotnega pomena. So zgolj dlakocepljenje, ki lahko zamegli celotno sliko albuma.
In ta je povsem v redu. Sicer osiromašena za ekstreme, nenavadnosti, obešenjaštvo in provokativnost, ki so jim pomagali prilesti do kultnega statusa. Zato pa ponuja bolj konvencionalno podobo umirjenega, zrelega, nepretencioznega, radijsko in stadionsko prijaznega rocka, ki zveni pošteno in iskreno. Iz srca.
Ocena: 4; piše: Dušan Jesih
Dave se je na pričujoči plošči precej umaknil, kitare niso tako v ospredju kot včasih, kar pa je v bistvu dobra stvar, saj se je mogoče že malo izpel. Za več Dave-a in še več melodike ni slabo poslušati ploščo skupine The Panic Channel (ONe), na kateri se kaže, kako fantje iz Jane's Addicition zvenijo brez Perryja na čelu.
Sicer pa zelo solidna in fokusirana plošča s tipičnim spoliranim ameriškim alt-rock zvokom, ki bo verjetno pritegnil kake nove poslušalce.
Sicer pa so imeli že 3 ali celo 4 reunione JA, mislim da se tisti leta 2001 nebi smel zgoditi, tole danes je samo še poizkus ožemanja naivne publike.
Avtorju članka pa pohvale in še večkrat o kakšnem alternativnem bandu/glasbi o POPu se vse preveč piše, o čem podobnem, temu pa premalo.