Leonard Cohen se je glasbi posvetil relativno pozno, pri 33 letih, potem ko se mu ni uspelo uveljaviti kot pesnik in romanopisec. Tudi iz njegove glasbe pa veje izjemen pesniški občutek za jezik. Foto:
Leonard Cohen se je glasbi posvetil relativno pozno, pri 33 letih, potem ko se mu ni uspelo uveljaviti kot pesnik in romanopisec. Tudi iz njegove glasbe pa veje izjemen pesniški občutek za jezik. Foto:

V skladu z naslovom in, bodimo stvarni, v skladu s pričakovanji album res ne prinaša nobenih novih idej. Vse to smo že slišali. Pri njem in pri mnogih njegovih sodobnikih. Celo v veliko kakovostnejših vokalnih interpretacijah in zanimivejših instrumentalnih spremljavah. Toda le redko kdaj in redko kje lahko v tako zgoščeni obliki srečamo toliko čustev, izjemnih osebnih izpovedi, globokih spoznanj in samoironičnih priznanj.

Cohen nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi bodisi v ustvarjalnem bodisi v zasebnem življenju prisegal na čepenje ob domači peči, in težko verjamem, da bi se človek, ki ga nemirni duh že celo življenje podi po svetu, zvablja v raznolike umetniške prakse in kali v različnih življenjskih preizkušnjah, spremenil na pragu osemdesetih let življenja. Ne njegov pogled na svet niti nadaljevanje albuma pa ne napeljujeta na možnost, da bi v soočenju z realnostjo tako globoko zapadel v patetiko, da bi s tem mislil na kakšen drugačen dom, ki se mu, sledeč zakonom narave, nezadržno bliža.

V skladu z naslovom in, bodimo stvarni, v skladu s pričakovanji album res ne prinaša nobenih novih idej. Vse to smo že slišali. Pri njem in pri mnogih njegovih sodobnikih. Celo v veliko kakovostnejših vokalnih interpretacijah in zanimivejših instrumentalnih spremljavah. Toda le redko kdaj in redko kje lahko v tako zgoščeni obliki srečamo toliko čustev, izjemnih osebnih izpovedi, globokih spoznanj in samoironičnih priznanj, v katerih depresija podaja roko ljubezni, smrt radosti življenja, poželenje razočaranju in bog prekletstvu.

Brezčasna melanholija
Tudi brez tokrat izjemnih ženskih spremljevalnih vokalov in opazno minimalistične instrumentalne podlage bi njegovi melanholični, na folku, bluzu, kantriju, gospelu in šansonu temelječi songi zveneli nadčasovno in nadstandardno. S pristnostjo in iskrenostjo, z neustavljivo močjo interpretacije pa Cohen enostavno razoroži še tako nečimrne in očara čustveno hladne poslušalce. In to praktično zgolj s sugestivnim hripavim glasom, po tobaku in alkoholu dišečem baritonu, ob čemer se tako ali tako zdi, da ne poje v mikrofon, pač pa, da se z njim samo pogovarja, mu šepeta, ga poljublja ali vanj zgolj vzdihuje.

Old Ideas lahko brez pretiravanja uvrstimo ob bok njegovim remek delom – prvemu album Songs of Leonard Cohen iz daljnega revolucionarnega leta '68 ter I'm Your Man, ki ga je izdal dve desetletji pozneje. Ob tem bi si nadvse želeli, da bi mu stvarnik namenil čas za še eno mojstrovino.

Ocena: 5; piše Dušan Jesih

V skladu z naslovom in, bodimo stvarni, v skladu s pričakovanji album res ne prinaša nobenih novih idej. Vse to smo že slišali. Pri njem in pri mnogih njegovih sodobnikih. Celo v veliko kakovostnejših vokalnih interpretacijah in zanimivejših instrumentalnih spremljavah. Toda le redko kdaj in redko kje lahko v tako zgoščeni obliki srečamo toliko čustev, izjemnih osebnih izpovedi, globokih spoznanj in samoironičnih priznanj.