Lik Josa Bauerja sta scenarista ustvarjala z Jonasom Žnidaršičem v mislih. Nad njegovo upodobitvijo sta navdušena, vloga pa je igralcu prinesla tudi vesno za najboljšo stransko moško vlogo. Foto: Spletna stran filma/Marko Kočevar
Lik Josa Bauerja sta scenarista ustvarjala z Jonasom Žnidaršičem v mislih. Nad njegovo upodobitvijo sta navdušena, vloga pa je igralcu prinesla tudi vesno za najboljšo stransko moško vlogo. Foto: Spletna stran filma/Marko Kočevar

Vse skupaj se je namreč dogajalo precej spontano, "just for the fun of it" in "dejmo narest en tak film, kot bi ga midva rada gledala tuki v Sloveniji". Del tega se sigurno čuti tudi na filmu.

Jaša Sketelj
Matjaž in Jaša Sketelj si, ko sta se nekega lenobnega poletnega dne spravila pisat scenarij, nista predstavljala, kakšne razsežnosti bo dobil njun sprva mali filmski projekt. Foto: Ana Marion

Recimo kot maslo in margarina. Načeloma precej podobna zadeva, ampak hkrati tudi precej drugačna.

Matjaž Sketelj o podobnosti med izvirnim scenarijem in končnim izdelkom
Vesno za najboljšo žensko stransko vlogo v filmu je dobila Saša Pavček za upodobitev mame Jelke Novak, navdušene nad sodelovanjem v kvizu Josa Bauerja (Jonas Žnidaršič). Z vesno je bila za kostumografijo, ki prikiče duha socialistične Jugoslavije, nagrajena tudi Katja Hrobat. Foto: Spletna stran filma/Darko Sintič

Navdih je bila predvsem Trefaltova vizija razvedrilne televizije. Tukaj mislim, da se je res rojevalo nekaj novega in čudovito ustrojenega po meri receptorjev človeških možganov.

Matjaž Sketelj
Brata Sketelj že ustvarjata nov scenarij. Šlo naj bi za 'ganljiv portret človeške norosti in ogledalo shizofrenega stanja današnje družbe' z naslovom Slovenski pacient. Foto: Ana Marion

Mislim, da duh nekega časa leži tudi v detajlih, v kolektivnih drobcih tedanjega časa, ne le v velikih, prelomnih dogodkih.

Jaša Sketelj
Ko na snemanju kviza stvari uidejo izpod nadzora ... Foto: Spletna stran filma/Darko Sintič

Družino Novak iz Velenja izžrebajo za nastop v družinskem kvizu. Mama in hči sta navdušeni, a sinu in očetu nastop ni pogodu, zlasti ker se oddaja dogaja za pusta. Na poti v Ljubljano se zapletejo v nesporazum s policijo, na televiziji jim štrene zmeša družina pustnih petelinov, stvari pa postanejo resnično zanimive, ko se pobliže spoznajo z voditeljem oddaje Josom Bauerjem. Od blizu so stvari na televiziji namreč videti precej drugačne in družinskim članom se vrednote postavijo na glavo.
Komedija z nostalgičnim pridihom zadnjih vzdihljajev socialistične Jugoslavije zre v bolj s kruhom podloženo prihodnost, kot se čuti danes.

Do petka, 24. februarja, bomo vsak dan enemu izmed bralcev podelili dve vstopnici za ogled predstave Kruha in iger v ljubljanskem ali mariborskem Koloseju. Na naš elektronski naslov mmc-kultura@rtvslo.si nam pošljite odgovor na vprašanje, katero nagrado je film Kruha in iger prejel na zadnjem Festivalu slovenskega filma. Pošljite nam svoje ime in priimek, telefonsko številko in naslov.
Žrebali bomo vsak dan ob 18.00.
Prvi, ponedeljkov izžrebanec je Aleš Ogorevc iz Cerkelj. Torkova nagrajenka je Maša Rošić iz Kranja, sreda pa je srečo prinesla Martinu Šteharniku iz Čemšenika. V četrtek je dve vstopnici dobila Mojca Serdt iz Ljubljane. Zadnja, petkova nagrajenka je Doroteja Marinko iz Ljubljane.
Plakat prejme Martina Skočir.

Takšen je sinopsis filma Kruha in iger, dobitnika nagrade občinstva za najboljši film na 14. festivalu slovenskega filma, v režiji Klemna Dvornika, ki 23. februarja prihaja na spored slovenskih kinematografov.

Pred premiero smo se pogovarjali s scenaristoma, bratoma Jašo in Matjažem Sketljem.

Začnimo čisto na začetku. Kako dolg je bil c

eloten proces nastajanja filma, od čisto prve ideje za scenarij do prvega predvajanja?

Jaša: Začelo se je leta 2006, ko sem zgodbico prijavil na Filmski sklad za razvoj scenarija. Na moje popolno presenečenje so projekt sprejeli. Potem sem k pisanju scenarija povabil še brata Matjaža. Kar ni bilo naključje, saj deliva podobne afinitete do filma (beri: sva v mladosti ogromno časa presedela pred TV-jem). Pa tudi pisanje zgodbic je bilo že od srednje šole naprej Matjaževa posebnost.

Scenarij je potem, prek spleta srečnih naključij, priromal do RTV Slovenija, kjer mu je leta 2009 Jani Virk prižgal zeleno luč za ekranizacijo (takrat še za TV-film).

Matjaž: Moj brat Jaša je nekega lenobnega poletnega dne, ko imaš na koledarčku samo praskanje po skrotumu, predlagal, da bi napisala scenarij po resnični zgodbi, ki se je zgodila njegovemu prijatelju Urbanu, in ga poslala na javni natečaj filmskega sklada Slovenije. Ker človeku v melanholičnem stanju poletnega brezdelja in "tavhanja" v pivu začne nekoliko leseneti možganska skorja, sva se odločila, da projekt ni slaba ideja. Samo nekaj let kasneje je pred vami vsota vseh delcev.

Nihče ne dvomi v vajino resnost, pa vseeno: sta si kot popolna novinca na scenarističnem in filmskem področju predstavljala, da bo vajina ideja nekoč resnično "postala meso", se znašla na slovenskih filmskih platnih, na Berlinalu in drugod?

Jaša: Vedela sva, da imava dobro zgodbo, s tem sva začela. Morala sva jo le čim bolje zabeliti, "uscenariti", pravilno povezati posamezne vzporedne podzgodbe v tekočo celoto. Nisva si pa niti slučajno predstavljala, kakšen domet ima lahko vse skupaj, in se niti nisva s tem obremenjevala. Mogoče je bila to za naju celo prednost, vse skupaj se je namreč dogajalo precej spontano, "just for the fun of it" in "dejmo narest en tak film, kot bi ga midva rada gledala tuki v Sloveniji". Del tega se sigurno čuti tudi na filmu.

Matjaž: Kar se mene tiče, sem v ta projekt šel brez pričakovanj, ampak v tihem upanju. Ko so naju izbrali, sem bil zelo prijetno presenečen. Sicer sem vedno rad malo pisaril v prostem času, ampak to je bilo predvsem v gimnaziji, med poukom, tako da težko rečem, da sem kdaj vlagal resnejše upe v pisanje. Kot športnik sem pa o kakšnem umetniškem udejstvovanju vedno raje bil lepo tiho, ker te drugače pod tušem vsi sumljivo gledajo.

V kakšni meri se film razlikuje od vajinega izvirnega scenarija?

Jaša: Vsak scenarij je do trenutka, ko se posname, delo v nastajanju, spreminjanju. Tudi ta v tem pogledu ni bil izjema. Odvzemajo in dodajajo se mu posamezni prizori, dialogi ... glede na produkcijske in druge potrebe filma. Tukaj je svoj delež dodala tudi soscenaristka Barbara Zemljič. Poleg tega pa dober režiser, in Klemen to gotovo je, izkoristi tudi kreativni vložek igralcev. Hrbtenica scenarija, torej zgodba sama, narativni lok, sekvence in osebnosti likov pa so najini in se niso spremenili kaj dosti.

Matjaž: Recimo kot maslo in margarina. Načeloma precej podobna zadeva, ampak hkrati tudi precej drugačna.

Koliko sta sodelovala pri samem snemanju filma in kako se je sploh začelo sodelovanje z režiserjem Klemnom Dvornikom?

Jaša: Tu kot scenarista nisva imela kaj dosti besede. K sodelovanju je Klemna povabil producent oziroma hiša Arkadena. Vsekakor pa lahko njegovi izbiri samo ploskava. V filmu se vidi, da je odlično ujel splošno občutje scenarija, da mu je bila zgodba blizu, da sta mu humor in hudomušnost domača in da je dal res vse od sebe.

Matjaž: Strinjam se, da je Klemen odlična izbira, res je enkratno ujel duha najine zgodbe, tako z lucidno umetniško interpretacijo kot tudi s spretno obrtniško roko.

Enkrat sva bila povabljena na snemanje in sem pomagal ekipi en malo težji kabel potegniti. Precej naporno delo, ta scenaristika.

Kot sem slišala, podobnost voditelja kviza Josa Bauerja z nekim resničnim voditeljem s slovenske televizijske zgodovine ni zgolj naključna ... Je res, da vaju je navdihoval legendarni Mito Trefalt?

Jaša: Res je, kot mulec sem redno spremljal odpiranje njegovih skrinj, ne sprašujte me zakaj, ampak takrat se mi je to zdel "totalen zakon". Še zdaj se spominjam zlatih cekinov, ki so jih skrivali v miniaturne škatlice pralnega praška. Sploh pa je bil to takrat edini kviz pri nas ...

No, in ko mi je prijatelj Urban nekoč kasneje, na faksu, povedal, da je imel v rosnih letih sam prvoosebno izkušnjo s tem kvizom, njegova mama je vse še celo posnela na videorekorder, je bila zgodba praktično rojena. Seveda si je bilo potem, za potrebe napete filmske zgodbe potrebno izmisliti in naplesti še cel kup stvari, ampak osnova zgodbe je pa resnična. In tudi Trefalta nikoli nisem osebno spoznal, tako da je lik voditelja Josa Bauerja v celoti izmišljen.

Matjaž: Navdih je bila predvsem Trefaltova vizija razvedrilne televizije. Tukaj mislim, da se je res rojevalo nekaj novega in čudovito ustrojenega po meri receptorjev človeških možganov. Drugače pa gospoda Trefalta osebno ne poznava, zato so (kako že gre to v pravniškem žargonu?) vse podobnosti persone Josa Bauerja z Mitom Trefaltom zgolj naključne in povsem nenamerne.

Sta že od začetka za vlogo Josa imela v mislih prav Jonasa, ki se je znal tudi javno pošaliti na Trefaltov račun?

Jaša: Res je, Jonas je bil že med pisanjem v naših mislih. Že tako je fizično, po letih in karakterno popolnoma ustrezal liku najinega plejbojevskega voditelja. Ampak največji presežek, ki ga je Jonas lahko ponudil liku Josa Bauerja, in ga je, in to se definitivno vidi na platnu, je ravno zvrhana mera samoironije, ki jo je vdahnil v ta lik in ki izhaja, ugibam, iz Jonasovih osebnih TV-voditeljskih izkušenj zadnjih let. Skratka, fenomenalno!

Matjaž: Jonas se nama je zdel idealna izbira, upala sva, da bodo to mnenje delili tudi odgovorni. Ne moremo pa zanikati neke hudomušne ironije, ki je nastala pri izbiri Jonasa za to vlogo, ob spominu na uporniško stanco, ki jo je briljantno "fural" v legendarnem Videošponu. Upala sva, da ga bo dodatno navdihnila pri nastopu. In se nisva zmotila.

Je kateri od vaju že sodeloval v kakšnem tv-kvizu?

Jaša: Ne, nikoli.

Matjaž: Žal ne. Za šolo bi moral nastopiti na Malih sivih celicah, pa so me v zadnjem trenutku zamenjali z eno od sošolk iz prve klopi. Od te mladostne travme si moja akademska kariera še danes ni opomogla. Vdal sem se pijači in postal športni trener. Tolaži pa me malo, da so potem naši na kvizu "pogoreli ko Hindenburg".

V letu 1987, ko se odvija zgodba, sta bila še precej mlada. Kako vama je uspelo avtentično prikazati stanje duha v tistem času?

Matjaž: Jaša se, kot starejši brat, verjetno nekoliko bolje spomni obdobja. Jaz pa sem uporabil domišljijo.

Jaša: Hecna stvar je, da si kot mulec v Jugoslaviji osemdesetih let na praktičnih primerih z dvorišča lahko zelo hitro intuitivno dojel širše družbene in ekonomske tendence tistega časa ... Primer: avstrijski brisalci tinte "pirat" so imeli desetkratno nominalno vrednost TOZ-ovih formula brisačev, delali so tudi približno toliko dlje ... Te si potem lahko menjal za "piratke", avstrijske petarde, ki ti jih starši iz različnih etično-zdravstvenih razlogov niso hoteli kupiti. Seveda je cena na dvorišču, v primerjavi z Avstrijo, poskočila za faktor, primeren dogodivščini švercanja le-teh pod sedeži stoenke. Da o rolkah in Casucci kavbojkah s Ponterossa niti ne govorimo ...

Skratka, mislim, da duh nekega časa leži tudi v detajlih, v kolektivnih drobcih tedanjega časa, ne le v velikih, prelomnih dogodkih.

Ali zdaj, ko vama je uspel ta podvig, nastaja še kakšen scenarij?

Jaša: Da, nastaja že nov scenarij, ki je trenutno v zaključni fazi in se bliža V 1.0 delovni verziji. Kako in kaj to je in kam naprej s tem, pa je zaenkrat še prezgodaj ...

Matjaž: No, naj razkrijem, da piševa že nov blockbuster, epsko zgodbo o neiztrohnjeni ljubezni v času recesijske vihre, polno političnih spletk, izdaj, upanja, življenja in umiranja. Ganljiv portret človeške norosti in ogledalo shizofrenega stanja današnje družbe. Pa precej golote bomo dali not. Imenuje se Slovenski pacient.

Potegnimo črto pod vajino prvo izkušnjo s filmskim svetom: je bilo tako, kot sta si predstavljala?

Jaša: Za naju je bilo vse novo. Seveda ni šlo vse gladko in brez problemov, ampak kot goreč privrženec reka "vsaka šola nekaj stane" mislim, da sva se iz vsega skupaj ogromno naučila. Na splošno pa je lepo videti svoje junake, kako zaživijo po svoje na velikem platnu.

Matjaž: Nepozabno. Kot bi bral Obraze. Glamur. Slava. Krasni ljudje vsepovsod. In v VIP-ložah imajo vedno ta boljše prestice, ne tistih cenenih, ki jih imamo doma. Vse, kar si lahko človek poželi in še več.

Vse skupaj se je namreč dogajalo precej spontano, "just for the fun of it" in "dejmo narest en tak film, kot bi ga midva rada gledala tuki v Sloveniji". Del tega se sigurno čuti tudi na filmu.

Jaša Sketelj

Recimo kot maslo in margarina. Načeloma precej podobna zadeva, ampak hkrati tudi precej drugačna.

Matjaž Sketelj o podobnosti med izvirnim scenarijem in končnim izdelkom

Navdih je bila predvsem Trefaltova vizija razvedrilne televizije. Tukaj mislim, da se je res rojevalo nekaj novega in čudovito ustrojenega po meri receptorjev človeških možganov.

Matjaž Sketelj

Mislim, da duh nekega časa leži tudi v detajlih, v kolektivnih drobcih tedanjega časa, ne le v velikih, prelomnih dogodkih.

Jaša Sketelj