Martin Turk se je leta 1978 rodil v Trstu, pozneje pa študiral na AGRFT-ju v Ljubljani. Že za svoj diplomski kratki film je bil nagrajen z univerzitetno Prešernovo nagrado. Njegov prvi igrani celovečerni film je bil Nahrani me z besedami (2012), že kmalu po drugemu – Dober dan za delo – pa prihaja tudi tretji, Ne pozabi dihati (2019). Foto: MMC RTV SLO
Martin Turk se je leta 1978 rodil v Trstu, pozneje pa študiral na AGRFT-ju v Ljubljani. Že za svoj diplomski kratki film je bil nagrajen z univerzitetno Prešernovo nagrado. Njegov prvi igrani celovečerni film je bil Nahrani me z besedami (2012), že kmalu po drugemu – Dober dan za delo – pa prihaja tudi tretji, Ne pozabi dihati (2019). Foto: MMC RTV SLO

Prav tak je namreč protagonist koprodukcijskega celovečerca Dober dan za delo, ki ga je Martin Turk posnel v Sarajevu in z bosanskimi igralci.

Igrani celovečerec Dober dan za delo, ki je nastal v sodelovanju Turčije, BiH-a in Slovenije, se v boj za vesne podaja v kategoriji koprodukcij. Pred pristankom na slovenskih velikih platnih – to lahko pričakujemo v novembru – ima za seboj že dolgo festivalsko pot, od svetovne premiere v Sarajevu do gostovanja v Pusanu v Južni Koreji, na največjem filmskem festivalu v Aziji.

Dober dan za delo je v resnici več dni iz življenja malega človeka, brezposelnega Armina (Aleksandar Seksan), ki se mu je usoda očitno namenila pokazati, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Slutnja razvoja dogodkov je skrita že v prvem prizoru: Armin na prošnjo svojega malega sina (Adijan Kulovac) iz zaprtega avtomobila "osvobodi" psa, ki je videti nesrečen in ujet. V trenutku, ko se znajde na prostosti, se mrcina obrne proti svojima dobrotnikoma, ki morata nemudoma pobrati šila in kopita.

Zdi se, da se Arminu maščuje čisto vsako pošteno dejanje. Ko se ustavi na cesti, da bi pomagal žrtvi nesreče, zamudi razgovor za službo in posledično priložnost za delo, ki bi ga imel rad. Ko izgubi telefon, bo "dobri samaritan" od njega seveda zahteval nagrado. Nikakor mu ne uspe pravočasno priti na ženine preglede pri porodničarju, sinove vedenjske težave v šoli pa rešuje po najboljših močeh, a neuspešno. Njegov vsakdan premore veliko več padcev kot vzponov in ko se že zdi, da mu bo nova služba v klavnici pomagala nazaj na zeleno vejo, je seveda le vprašanje časa, preden se vse sfiži. Armin namreč ni sposoben diskretno odvrniti pogleda, ko sodelavci na tihem kradejo podjetju – a lahko si mislite, da mu tudi tokrat poštenje ne bo prineslo pohvale in napredovanja.

Turkov film kljub vsemu napisanemu ni osedlan s fatalizmom v maniri kakega A. G. Iñárrituja (Ču do vi to): našega junaka tudi v najtemnejših trenutkih nad gladino držita žilava odpornost in ženina (Maja Zećo) ljubezen. A koliko lahko posameznik v resnici prenese? Armin vse bolj obsedeno razmišlja o kandidatu, ki je pred nosom speljal "njegovo" službo na dan prometne nesreče. Lahko poštenje, na katerem je zgradil svoje življenje, pod pritiskom poči in se prevesi v svoje nasprotje? Turk, ki je za svoj film menda posnel dva različna konca, žarek upanja poišče v utehi bližine, v zavedanju, da člani družine nikoli ne obupajo drug nad drugim.

Zaradi turškega finančnega vložka je bil film tudi sinhroniziran v turščino in predvajan na tamkajšnji televiziji. Foto: Bela film
Zaradi turškega finančnega vložka je bil film tudi sinhroniziran v turščino in predvajan na tamkajšnji televiziji. Foto: Bela film

Če sem iskren, sem šele po vrnitvi v Slovenijo pomislil, kako dobro tukaj živimo. Sarajevčani, ki so videli film, so komentirali, da sem njihovo mesto posnel čisto drugače, kot so ga vajeni videti. Hotel sem ujeti občutek malega človeka, ki je ujet pod velikim mestom in njegovim pritiskom. Malo me je bilo strah reakcije domačinov, a je bila pozitivna.

Martin Turk

Pot do realizacije filma Dober dan za delo je bila dolga in večkrat prekinjena. Na koncu je film nastal s pomočjo sarajevskega filmskega festivala in turškega finančnega vložka. Lahko popišete glavne postaje te poti?

Projekt se je že leta 2010 ali 2011 začel kot scenarij za kratek film, ki smo ga prijavili na Slovenski filmski center. Tam je bil sprejet, a je izpadel iz načrta za financiranje; predlagali so mi tudi, da bi isto temo razvil v daljši projekt. Dobili smo sredstva za razvoj scenarija, posneli napovednik v obliki kratkega filma, ki je bil tudi nagrajen na festivalu v Oberhausnu.

Celovečerni projekt je filmski sklad nato zavrnil še dvakrat, prav tako nas je zavrnila nacionalna televizija in po petih, šestih letih smo obupali, češ da film nikoli ne bo posnet. Potem pa je producentka Ida Weiss scenarij vseeno prijavila še na nov natečaj sarajevskega filmskega festivala za mikrobudžetne produkcije iz regije, na katerem smo tudi zmagali. Sporočili so nam, da lahko film posnamemo za 200 tisoč evrov. Glavni finančni producent je bila turška televizija. V Sloveniji bi s tem denarjem težko posneli film, tako da smo film prestavili v Sarajevo, priredili scenarij in produkcijo preselili pod okrilje hiše Obala Art Centar, ki tudi organizira sarajevski festival.

V zgodbo o tem, kako je razvrednotenje človeške integritete ena izmed najbolj bolečih posledic krize, režiser namerno ni vpletel motiva sence balkanske vojne, ki je prisotna v toliko filmih iz te regije. Foto: Bela film
V zgodbo o tem, kako je razvrednotenje človeške integritete ena izmed najbolj bolečih posledic krize, režiser namerno ni vpletel motiva sence balkanske vojne, ki je prisotna v toliko filmih iz te regije. Foto: Bela film
Svetovno premiero filma je že lani gostil sarajevski festival. Foto: Bela film
Svetovno premiero filma je že lani gostil sarajevski festival. Foto: Bela film

Scenarij, ki se je rodil kot slovenski film, se je torej naenkrat spremenil v bosanski film. Kaj ste morali v zgodbi prilagoditi, razen da ste dogajalni prostor iz Slovenije prestavili v Sarajevo?

Predvsem je bilo treba scenarij skrajšati, ker smo imeli dovolj denarja za samo 19 snemalnih dni; pri tem je pomagala selektorica sarajevskega festivala Elma Tataragić. Sama zgodba ni zahtevala večjih sprememb, saj sem jo že v izhodišču pisal tako, da bi se lahko dogajala v Ljubljani, Mariboru, Bratislavi ... Predvsem je bilo treba spiliti detajle in malenkosti, ki pa so jih dodajali tudi igralci sami. Različica, ki je bila mišljena za Slovenijo, je bila morda za odtenek bolj humorna, imela morda malo lahkotnejši ton. Ko sem doživel pravo Sarajevo, se je v film prikradel temačnejši ton.

Vizualno film ne ponuja "turistične razglednice" Sarajeva, izognili ste se posnetkom Baščaršije in drugih prepoznavnih vedut; namesto tega ste poiskali gozd stanovanjskih stolpnic, zavit v mestno meglo. Je bilo mesto, ki ste ga prej poznali samo kot turist, težko razumeti, kot ga razume Sarajevčan, ki tam živi in dela že vse življenje?

Pred tem sem bil v mestu kakih sedemkrat, a vedno na Baščaršiji in v času festivala, kar je čisto drug svet kot blokovska naselja. Ko sem se v pripravah na snemanje preselil za dva meseca v Sarajevo in začel obiskovati potencialne snemalne lokacije, sem začel mesto doživljati drugače kot prej, to je bila zame močna izkušnja. Upam, da sem v film vdahnil svoje doživljanje njihovega prostora in stisk, ki jih doživljajo. Veliko sem prebiral tudi razne bloge in komentarje, da bi dojel mentaliteto in trenutno stanje Sarajeva oziroma sodobnega BiH-a. Če sem iskren, sem šele po vrnitvi v Slovenijo pomislil, kako dobro tukaj živimo. Sarajevčani, ki so videli film, so komentirali, da sem njihovo mesto posnel čisto drugače, kot so ga vajeni videti. Hotel sem ujeti občutek malega človeka, ki je ujet pod velikim mestom in njegovim pritiskom. Malo me je bilo strah reakcije domačinov, a je bila pozitivna.

Bosanski igralci imajo neki naraven način igranja, ki je bolj spontan od našega, a na svoj način tudi kompleksen, saj v montaži ugotoviš, da je vsaka ponovitev malo drugačna.

Martin Turk

"Delo" se kot motiv pojavi že v naslovu filma in tudi ni samo sredstvo, kako preživeti sebe in družino. Delo je tesno povezano, vsaj v Arminovem primeru, s človekovim dostojanstvom in občutkom življenjskega smisla.

Moja izhodiščna točka je bil portret človeka, ki je predober za ta svet, ki se v tej džungli ne znajde; pred očmi sem imel filme Kena Loacha in Mika Leigha. Armin noče delati samo zato, ker mora preživeti, delo je zanj vrednota, nekaj, zaradi česar se lahko počuti samozavestnega. Žre ga to, da mora njegova žena, ki je visoko noseča, še vedno delati, on pa ne prispeva ničesar. Spomnil sem se tudi, kako smo za neki drug projekt snemali na zavodu za zaposlovanje; takrat sem izvedel, da imajo pogosto na razpolago kake službe, ki jih ne more opravljati vsak – tako je na primer delo v klavnici. Mesarje vedno iščejo, a tega ni sposoben početi vsak. To sem nato kot motiv vpletel v ta scenarij.

Vaš film ima kar nekaj skupnega z otvoritvenim filmom letošnjega festivala, Jaz sem Frenk. Tako vas kot tudi Metoda Pevca zanima moralno pokončen protagonist, ki je rahlo naiven in se v kapitalistični gonji ne znajde najbolje. Se v tem utelešenju idealov skriva hrepenenje po močnejšem oralnem imperativu v ljudeh? Ali pa opozarjate na to, da neoliberalizem žre svoje otroke?

Priznam, da nisem ogromno razmišljal o tem, kaj je moj "višji" cilj. Smo pa od vseh strani bombardirani z zgodbami in informacijami, ki seveda vplivajo na človeka. Mene je zanimalo predvsem, kako človekov odnos do dela vpliva na njegovo družinsko enoto. V svojih bitkah po navadi nismo sami – imamo družine, ki morajo položaj prenašati, pomagati in nas držati nad gladino. Moj film na koncu pokaže, da nikoli nisi brez vsega, če imaš ob sebi vsaj družino.

Letos je Festival slovenskega filma še več projekcij kot do zdaj preselil v leseno dvorano nekdanjega skladišča soli Monfort. Tukaj je premiero doživel tudi Dober dan za delo. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Letos je Festival slovenskega filma še več projekcij kot do zdaj preselil v leseno dvorano nekdanjega skladišča soli Monfort. Tukaj je premiero doživel tudi Dober dan za delo. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Omenili ste "temačnejši ton", ki se je pritihotapil v film. Meni pa se je zdelo, da je zaradi Arminovega temperamenta ton v resnici lahkotnejši, kot bi lahko bil glede na vse težave in prepreke, s katerimi se mora soočiti. Svojemu junaku ste pripisali ogromno mero vzdržljivosti in vitalizma.

Všeč mi je bilo, ko mi je prijatelj po sinočnji projekciji čestital, češ da ima film nekakšno toplino. Protagonist je dovolj pozitivno naravnan, da lahko tudi gledalec ves čas navija zanj in ga skuša razumeti. Vsi pripetljaji so tako samo začasne težave, ki jih je treba preseči brez vdaje.

Ob omembi bosanskih igralcev Slovenci po navadi pomislimo na Emirja Hadžihafisbegovića, na Mustafo Nadarevića in še na nekaj posameznikov. Aleksandar Seksan, ki ste ga angažirali za glavno vlogo, pri nas ni nujno v hipu prepoznaven. Kako ste se lotili kastinga, kako ste si ustvarili pregled nad bosansko sceno?

Imel sem fenomenalno agentko za kasting, Timko Grin, ki sodeluje tudi s hollywoodskimi produkcijami, kadar pridejo na Balkan. Mislim, da je edina v svojem poslu, ki ima pregled nad celotno regijo. Pripravila mi je seznam imen in se pri tem tudi skušala ogibati najočitnejših predlogov. Tudi v najmanjših vlogah nastopajo profesionalni igralci, kar se v končnem izdelku tudi opazi. Stvar je bila tudi v tem, da nismo imeli ogromno časa za priprave z igralci, zato je bilo dobrodošlo, da so vsi prišli zelo pripravljeni; vsak je v svojo vlogo vnesel še delček nečesa sarajevskega, avtentičnega. Imajo neki naraven način igranja, ki je bolj spontan od našega, a na svoj način tudi kompleksen, saj v montaži ugotoviš, da je vsaka ponovitev malo drugačna. Konec koncev sem bil Slovenec, ki kar naenkrat dela v tujini – hvaležen sem bil, da so bili vsi tako kooperativni in pripravljeni pomagati.

Režiser in direktor fotografije na slovenski premieri filma. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Režiser in direktor fotografije na slovenski premieri filma. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Direktor fotografije je vaš stalni sodelavec Radislav Jovanov – Gonzo. Kako sta pristopila k delu? Zdi se, da fotografija tokrat ne išče naturalističnega pristopa, ne podčrtuje elementov socialne drame, ampak je malo bolj estetizirana.

Eden od mojih pogojev za delo pri filmu je bil, da lahko s seboj v Sarajevo pripeljem dva sodelavca, direktorja fotografije in pomočnico režije Petro Trampuš. Nisem hotel priti na neznan teren in še delati z direktorjem fotografije, s katerim še nisem sodeloval. Z Gonzom sva posnela že pet filmov in najino sodelovanje je zelo naravno. Na tej točki imava že zelo sorodne poglede na delo, samo od sebe se pokaže, kakšen slog bo za projekt najboljši. Je pa res, da sva se morala zaradi kratkega snemalnega časa zelo prilagajati lokacijam samim, vremenu, trenutku. Celotno snemanje je bilo zelo rokenrol.

Kje in kdaj bo slovensko občinstvo lahko videlo Dober dan za delo?

V redno distribucijo prihaja 6. novembra. Premiera bo v ljubljanskem Kinodvoru, nato pa računamo še na distribucijo v Art kino mreži.

Na tihem sem pričakovala, da bomo letos na festivalu gledali že vaš naslednji celovečerec, Ne pozabi dihati, ki ga je SFC letos predstavljal na filmski tržnici v Cannesu. A na koncu na spored ni bil uvrščen. Ste se odločili, da greste z njim raje prej v kinematografe?

Sklenili smo, da bomo počakali na mednarodno premiero in nato v naslednjem letu začeli distribucijo. Upam, da pride v kinematografe okrog marca.