Slovencev, ki živijo v Berlinu, ni veliko - ti, ki sta jih pod drobnogled za film Slovenci v Berlinu vzela Schikorsky in Poepping, so bodisi potomci slovenskih staršev bodisi slovenski zdomci. Rdeča nit dokumentarnega filma, ki so ga prvič predvajali v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, je seveda navezanost na deželico "na sončni strani Alp" in njihovo hrepenenje po domovini med vključevanjem v nemško družbo.

Vsak človek je svoja zgodba
Prepletajo se zgodbe Martine Konda, ki je pred dvajsetimi leti prišla v Berlin in postala radijski glas Nemčije; Marka Pangerla, petnajstletnika, otroka slovenskih zdomcev, ki razmišlja o vrnitvi v Slovenijo; Stanislava Mikliča, rojenega v Berlinu, ki si je družino ustvaril v Sloveniji, poslovno pa je še vedno povezan z Berlinom; Izidorja Pečovnika, duhovnika, ki je bil za svoje izjemno uspešno nemško-slovensko integracijsko delo odlikovan z visokim odlikovanjem Zvezne republike Nemčije; Anice Kraner, predsednice in ene izmed soustanoviteljev slovenskega društva v Berlinu, in Jerneje Jezernik, ki med Slovenci v Berlinu skrbi za ohranjanje znanja slovenščine in ljubezni do nje pri mlajših izseljenskih generacijah.

50-minutni dokumentarni film nagovarja vse, ki imamo Evropo za svojo domovino, sta prepričana avtorja. In ravno ta dvojnost občutkov – biti Evropejec, počutiti se doma po eni strani, po drugi pa hrepeneti po tistem domu, ki smo ga pustili za seboj – je gonilna sila novega filma.