Zgodba o nadarjenem 19-letnem bobnarju (Miles Teller), ki svojim sanjam sledi na ta elitni konservatorij, in o njegovem neizprosnem učitelju (JK Simmons), ki ga pripelje na rob norosti, naj bi bil namreč neustrezen prikaz glasbe, ki jo obožujejo.

Film je slavil že lani na festivalu Sundance, dobil je tako veliko nagrado žirije kot občinstva, Simmons pa se bo konec februarja potegoval celo za oskarja za najboljšo moško stransko vlogo. Iz krogov ljubiteljev džeza pa prihajajo pritožbe, da je film kot nekakšna karikatura tega glasbenega žanra, da v njem kar mrgoli napak, povezanih s tehniko igranja, in da mu je popolnoma uspelo ubiti veselje, ki ga prinaša džez.

Na čelu napada je Richard Brody, sodelavec New Yorkerja, ki je zapisal: "Videnje džeza v tem filmu je groteskna in nezaslišana karikatura, v svoji duši nima glasbe." JR Jones, ugleden kritik s Chicago Readerja, pa je dodal, da bodo ljudje, ki obožujejo glasbo, film morda dojeli kot "rahlo žaljiv".

Pri britanskem Independentu so pridobili izjavo urednika revije Jazzwise Jona Neweya, ki pravi, da razume takšne poglede, saj je v filmu kar nekaj faktografskih napak. "Gre za izkrivljeno, starinsko upodobitev džeza," pravi in dodaja: "To je film o ustrahovanju, ne o džezu. Upodobitev džeza v tem filmu je malce mučna, upam, da ljudi ne bo odvrnila od džeza, saj temu žanru že tako ni lahko. Vedno se trudimo zanj navdušiti mlade."

Režiser in scenarist filma Damien Chazelle pa pravi, da je črpal iz lastnih izkušenj, saj je bil v srednji šoli sam džezovski bobnar in je imel učitelja, ki je zelo spominjal na Simmonsov lik. V nekem intervjuju je režiser izjavil, da je "džez zelo sovražen tip glasbe".