Skoraj 25 let po izidu romanesknega prvenca Umberta Eca, enega izmed vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije, so se v Italiji odločili po njem posneti televizijsko serijo. Producent Matteo Levi je že pridobil filmske pravice za knjige, serija pa bo nastala v produkciji italijanske televizije RAI. Umberto Eco, ki je leta 1980 pri oseminštiridesetih letih z romanom z izvirnim naslovom Il nome della rosa ob ugledni znanstveni karieri dosegel tudi literarno slavo, je z načrtovanim projektom zadovoljen. "Ime rože je zelo zapleten roman za filmsko priredbo, veliko primernejši je za serijo."

Da bo kljub drugačni formi priredba Ecovega romana težavna naloga, se dobro zaveda scenarist Andrea Porporati. "Snemati po Ecovem romanu, ki je najbolj razširjeno delo v italijanskem jeziku v zadnjih 50 letih, je velik izziv," priznava. Umberto Eco je namreč kriminalko, postavljeno v 14. stoletje, spretno prepletel s srednjeveško filozofijo, literaturo in umetnostjo tistega časa ter ustvaril težko razvozljiv klopčič zgodovinskih dejstev in lastne domišljije, podkrepljene z dobrim poznavanjem obravnavanja časa.
V labirintu srednjeveških rokopisov
Zgodba romana Ime rože je postavljena v srednjeveški samostan, kamor frančiškan Viljem iz Baskervilla in njegov učenec Adson leta 1327 prideta preiskovat serijo nepojasnjenih smrti. Kmalu naletita na globljo zaroto, v katero se vpletejo tudi predstavniki inkvizicije. Vilijem (ki mimogrede kaže sorodno razmišljanje, kot se pripisuje resnični osebnosti tistega časa Viljemu iz Ockhama in njegovemu raziskovalnemu načelu, t. i. ockhamovi britvi) je frančiškan, ki se znajde v samostanu "stare dobe". Če namreč predstavljajo benediktinci ostanek samotarskih redov, ki so (sem sodijo še cistercijani in kartuzijani) umikali na deželo, stran od večjih naselij, pripadajo frančiškani in dominikanci novi dobi srednjega veka, časa vse močnejših mest, prvih univerz, ko je znanje postajalo dostopnejše tudi laikom … Novi redovi so se vzpostavljali zaradi potrebe po reformi religioznega življenja, zato so se bolj odprli vernikom, stavili pa na vrednote, o katerih je poučeval Frančišek Asiški.
Dve plati srednjega veka
Umberto Eco torej z detektivskim raziskovanjem skrivnostnih umorov slika trk konservativne in napredne srednjeveške miselnosti, s tem pa presega pogosto enoznačno percipiranje srednjega veka kot temačne nerazumne dobe, ki jo je na slab glas spravila predvsem poznejša renesansa. Zaplet okrog sicer izgubljenega Aristotelovega dela pokaže, da srednjeveški misleci vendarle niso pozabili na antične pisce - čeprav je treba reči, da so se številna dela ohranila po zaslugi arabskih prevodov -, da je srednji vek sicer bil neprizanesljiv, rigorozen prostor brez tolerance do smeha, vendar obenem tudi čas mislecev odprtega duha, prodornih misli, s smislom za humor in izrednim čutom za estetiko.
Ecovo delo je leta 1986 v nič manj znan film prenesel Jacques Annaud, ki je vlogo Viljema iz Baskervilla namenil Conneryju, njegovega učenca pa je igral Christian Slater. V slovenskem prevodu je roman prvič izšel leta 1984 pri založbi Mladinska knjiga (prevedel ga je Srečko Fišer), pozneje pa bil večkrat ponatisnjen.