Če je film uspešen, ko gre za prikaz (pre)živetja v vojnih razmerah, pa pogori, kjer bi se moralo iskriti od strasti med protagonistoma. Foto: Kolosej
Če je film uspešen, ko gre za prikaz (pre)živetja v vojnih razmerah, pa pogori, kjer bi se moralo iskriti od strasti med protagonistoma. Foto: Kolosej
false
Lucile je osamljeno dekle, ki svojega moža niti ni zares poznalo, zdaj pa je ujeta v hiši hladne, odljudne tašče. Foto: Kolosej
false
Matthias Schoenaerts najprej menda zaradi "moralnih zadržkov" ni hotel sprejeti vloge nacističnega oficirja, a si je po branju romana premislil. Foto: Kolosej
false
Francoska suita je bila napisana v času, ko še ni bilo jasno, kako se bo vojna končala, zato tudi ne obsoja različnih "preživetvenih taktik", ki jih na okupiranih ozemljih ubirajo ženske. Foto: Kolosej
false
Vsak scenografski in kostumografski detajl je premišljen in ljubeče aranžiran, a skupaj ne sestavijo portreta pekla, ki je bil druga svetovna vojna. Še več, vojna je na trenutke le dramatična kulisa, scenaristični prijem, ki postavi oviro na pot sreče naših zaljubljencev. Foto: Kolosej
false
Le kdo bi bil primernejši za vlogo mrzke tašče kot vedno odlična Kristin Scott Thomas? Foto: Kolosej

Irène Némirowsky, judovska pisateljica ukrajinskega rodu, je bila leta 1942 aretirana in nato ubita v Auschwitzu. Pičlih nekaj dni, preden so jo prijele oblasti, je končala prva dva od načrtovanih petih delov romana, v katerega je vpletla portret okupirane Francije, dežele, kjer so se ljudje na begu pred revščino in razvalinami Pariza levili v izdajalce in tatove, in kjer so premožnejše družine morale izbirati, ali bodo ponudile streho nad glavo oficirjem okupatorske vojske ali pa pomagale upornikom. Roman, ki je bil menda na roko napisan v zvezek, je bil naslovljen Francoska suita; Irenina hčerka ga je vsa ta leta hranila, a je šele v devetdesetih prvič pokukala vanj in ugotovila, da ima opravka z leposlovjem, ne z maminim dnevnikom. Nedokončana knjiga je izšla leta 2004 in v hipu postala uspešnica.

"Mojstrovina ... iztrgana pozabi," je bil slogan, s katerim so oglaševali knjigo. Ob taki zgodbi je bila filmska adaptacija seveda samo vprašanje časa. Dobili smo jo v skupni produkciji bratov Weinstein in BBC-ja ter pod režijsko taktirko Saula Dibba (v biografski drami The Duchess je režiral Keiro Knightley). Celotni portret različnih plasti francoske družbe v času nemške okupacije film zgosti v ljubezensko zgodbo nesrečno poročene mlade Francozinje Lucile (Michelle Williams) in nemškega oficirja Bruna von Falka (Matthias Schoenaerts).

Film začnemo v trenutku, ko je Francija že klonila pred nemškim škornjem. Bojev je konec, a ljudje na vrat na nos bežijo iz Pariza in mestece Bussy, vzhodno od prestolnice, kmalu preplavijo najprej begunci, takoj za njimi pa še regiment nemških vojakov. Oficirji se nastanijo pri domačinih, tudi pri Madame Angellier (Kristin Scott Thomas), ki v podeželski vili prebiva s svojo snaho Lucile (Williams). Njen sin, Luciin mož, je vojni ujetnik nekje v Nemčiji. V tem uvodnem delu sta kaos situacije in preplah domačinov podana učinkovito: še posebej nazoren je prizor letalskega bombardiranja dolge kolone izmučenih beguncev, med katerimi se po naključju znajdeta Angellierovi, in ki se morajo panično razkropiti po slikoviti pokrajini.

Nemci k sreči niso prikazani zgolj kot enodimenzionalni zlobci; večinoma se k neprostovoljnim gostiteljem vselijo vljudno in civilizirano. "V našem mestu že dolgo ni bilo moških," prizna posneti glas pripovedovalke, medtem ko se vaščanke spogledljivo sprehajajo mimo vojakov, ki se prhajo na prostem. Dalj kot se okupacija vleče, bolj se formirajo različne drže do sovražnika: lokalna aristokrata vikontesa de Montmort in njegova žena (Lambert Wilson in Harriet Walter) prirejata piknike za Nemce. Revni kmet Benoît Labarie (Sam Riley) jih, po drugi plati, prezira in načrtuje oborožen odpor, tudi zato, ker oficir Kurt (Tom Schilling) poželjivo opazuje njegovo ženo (Ruth Wilson). Lokalna lepotica Celine (Margot Robbie) nima pretiranih zadržkov pred bližnjimi srečanji s prišleki v kakem grmovju in tako dalje. Madame Angellier, ki je sicer skopa, brezčutna ženska z bolj srepim pogledom od vsakega nacista (še v časih najhujše vojne stiske je mirno pobirala stanarino vsem beguncem in podnajemnikom), zaradi sina vseeno goji tolikšen gnev do okupatorjev, da v sebi najde neslutene zaloge domoljubja.

V zgodbah o okupiranih mestih, kamor se zlivajo ljudje različnih narodnosti in stanu, od vojakov do beguncev, tihotapcev in gverilcev, je Hollywood od nekdaj rad uporabljal kar angleško govoreče igralce, pa naj so bili liki Francozi, Nemci ali dejansko Britanci. V novejših časih se v imenu zgodovinske in kulturne verodostojnosti studii ne bojijo več tako panične uporabe tujih jezikov in podnapisov, a Francoska suita se, zanimivo, vrača k staremu modelu. (Zakaj se Michelle Williams trudi z britanskim naglasom, če je Francozinja, je eno izmed vprašanj, s katerimi se nima smisla preveč obremenjevati.)

Morda je Dibb hotel tudi tako pokazati, da snema melodramo stare šole, ki ji manjka le še podpis produkcijskega podjetja Merchant Ivory. Vsi elementi od montaže pa do glasbene podlage in obravnave likov se spogledujejo s tradicijo starih mojstrov.

A da ne bo pomote, nova Casablanca Francoska suita ravno ni. V resnici ne premore ničesar, kar bi iz nje naredilo omembe in spomina zares vreden film. Vsak scenografski in kostumografski detajl je premišljen in ljubeče aranžiran, a skupaj ne sestavijo portreta pekla, ki je bil druga svetovna vojna. Še več, vojna je na trenutke le dramatična kulisa, scenaristični prijem, ki postavi oviro na pot sreče naših zaljubljencev. Če vidimo, kako meščani von Falku pošiljajo pisemca, v katerih svoje sosede ovajajo zaradi resničnih in namišljenih prestopkov, to ni zato, da bi nam Dibb prikazal koristoljubje in dvoličnost ljudi v kriznih razmerah, pač pa v prvi vrsti zato, da lahko protagonistka izve, da ji njen mož že pred vojno ni bil zvest.

Morda je težava v tem, da osrednje ljubezensko razmerje, na katerega zgodba polaga največ teže, na platnu ne deluje tako kompleksno in razplasteno, kot bi v teh težkih zgodovinskih okoliščinah moralo. Michelle Williams in Matthias Schoenaerts, dva več kot solidna igralca, svoje delo opravita korektno, a brez kake silne čustvene intenzitete. Schoenaertsov von Falk je postaven, omikan možak in džentelmen, ki čudovito igra na klavir (niti slučajno pa ne premore tistega erotičnega naboja, ki ga je imel igralec v Audiardovi Rji in kosti). Ker se čustva med njim in Lucille razvijajo počasi, je tudi tempo dogajanja zelo lenoben; Williamsova praktično nima drugega dela, kot da otopelo, s praznim obrazom - in v lepih rožastih oblekah - postopa okrog hiše. Težje je razumeti, ironično, kaj Nemca pritegne na njej, in ne obratno.

Dibb nam torej dopoveduje, in to na več načinov, da vojna ni črno-bela: nobena stran si ne more lastiti vse človečnosti. Med nacisti so bili dobri ljudje in med žrtvami potuhnjene podgane; včasih so sebični in zadrti ljudje sposobni velikih dejanj in obratno. A vsa ta moralna ambigviteta in kompleksnost individualnih usod se utopita v kolobociji saharinastih klišejev, še dodatno podčrtani s posnetimi razlagami, ki jih podaja Lucile. Francoska suita Nemčeve dileme med politično pripadnostjo in osebno moralo niti slučajno ne načenja na tako kompleksen način, kot jo je denimo Spielbergov Schindlerjev seznam.

Francoska suita je v prevodu Maje Lihtenvalner v slovenščini izšla leta 2009. (Učila International).

Ocena: -3; piše Ana Jurc