Amaterski fotomodel Zina (Nina Ivanišin) se po prekrokani noči odpravi na modno fotografiranje v naravo, ki se spremeni v neusmiljen boj za preživetje. Foto: Blade Production
Amaterski fotomodel Zina (Nina Ivanišin) se po prekrokani noči odpravi na modno fotografiranje v naravo, ki se spremeni v neusmiljen boj za preživetje. Foto: Blade Production
Idila
Ekipo iz idilične narave preganjata Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek), ki je na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo stransko moško vlogo. Foto: Blade Production
Idila
Ob vsej domiselnosti in inventivnosti, ki jo je na trenutke in v določenih pogledih pokazala ustvarjalna ekipa filma, ji gre, žal, prav tako očitati tudi vse preveč izstopajočo predvidljivost. Foto: Blade Production

Prav tako ni mogoče spregledati, da smo se ji tudi sami na neki način odrekli, saj se nanjo praviloma spomnimo le takrat, ko posamezno delo doživi domačo distribucijsko premiero, sicer pa jo prej kot ne ignoriramo. Zato se pred tovrstnim, kritiškim pisanjem o slovenskem filmu, vse pogosteje soočam z dilemo, ali je sploh na mestu, da domačo filmsko produkcijo obravnavamo z isto kritiško ostrino kot dela, ki nastajajo v neprimerno optimalnejših produkcijskih razmerah. S tem seveda ne želim reči, da bi morali domačim filmskim delom že vnaprej odpustiti vse neposrečene rešitve ali se celo povsem odreči kritični presoji. Seveda ne, že iz samega spoštovanja do ustvarjalcev ne. A vendarle se zdi prav, da pri presoji slovenskega filma upoštevamo tudi okoliščine in produkcijske pogoje, v katerih ta nastaja, saj ti bistveno vplivajo na njegovo končno podobo.
In prav s tega vidika so primerjave domačih del z na primer hollywoodsko produkcijo, ki jih posamezniki vztrajno ponavljajo, ne samo zgrešene, pač pa tudi povsem neosnovane in morda celo namerno zavajajoče. V produkcijskem okolju, ki avtorjem še kontinuitete dela ne more zagotoviti, kot tudi ne na primer vse raznovrstnosti in usposobljenosti kadrov, je tudi končni izdelek nujno rezultat tovrstnih pogojev dela.
Lep primer tega nam ponuja letošnji dobitnik vesne za najboljši film na pred kratkim končanem Festivalu slovenskega filma, žanrsko zastavljena Idila, ki je prav v teh dneh začela svojo pot po domačih kinodvoranah. Namreč, že dejstvo, da v kontekstu domače filmske produkcije žanrsko zastavljenih del skorajda ne poznamo, s tem pa tudi ne premoremo kadra, ki bi se uril v produkciji tovrstnih del, nam podvig snemanja grozljivke predstavi v povsem drugačni luči: kot vsega spoštovanja vreden dosežek, saj so ustvarjalci s tem delom presegli omejitve svojega produkcijskega okolja. A ne le to. V okolju, ki ne premore senzibilnosti za tovrstna dela, je bilo že samo ideji tovrstnega dela težko zagotoviti podporo in nato zaključiti finančno konstrukcijo. O tem veliko pove na primer že to, da je avtor za uresničitev svojega projekta vanj vlagal tudi lastna sredstva in da je le s težavo prišel do javnih virov financiranja. A s svojo brezkompromisno vztrajnostjo in predanostjo projektu je Tomaž Gorkič udejanjil svojo vizijo in tako slovenskemu filmu - po ne povsem posrečenem poskusu z začetka 90. let, Verbičevi Morani - le poklonil čistokrvnega predstavnika žanra grozljivke.
V projekt je s svojo ekipo sodelavcev inventivno in domiselno vključil izkušnje in poznanstva, ki so jih pridobili prek organizacije ljutomerskega festivala Grossmann, na tem pa je dodobra spoznal tudi same konvencije žanra. Tako je za žanr nekako pričakovano zgodbo posrečeno vpel v prepoznavni domači ambient in pri tem z vpeljavo žganjekuhe - kot gibala zgodbe oziroma motiva za umore - izpričal vso lastno izvirnost v pristopu k žanru. In prav nanjo se veže tudi eden najbolj izstopajočih momentov filma: in sicer tako scenografska kot mizanscenska ureditev prostora za žganjekuho s priokusom človeških možganov, v katerega je umeščenih nekaj povsem izvirno zasnovanih pripomočkov zanjo, takih, kakršnim v tem žanru še nismo videli.
Čeprav v Idili zlahka prepoznamo svojski podvig, vsaj kolikor jo presojamo ob zavesti o pogojih, v katerih je nastala, pa moramo nanjo žal usmeriti tudi nekaj kritičnih puščic. Ob vsej domiselnosti in inventivnosti, ki jo je na trenutke in v določenih pogledih pokazala ustvarjalna ekipa filma, pa ji gre, žal, prav tako očitati tudi vse preveč izstopajočo predvidljivost. Ta pa se naseli prav tam, kjer je žanr grozljivke ne prenese najbolje - na raven zgodbe. Naj ponazorimo: ko se Francl in Vintlr prvič pojavita, ju že od daleč prepoznamo kot zlikovca in kot tista, ki naj bi zgodbi zagotovila grozo. A groza še zdaleč ni naseljena le na vizualni ravni, v maski, ki je v tem žanru sicer res pomembna. Groza bi morala v prvi vrsti vznikniti iz občutka negotovosti, dvoma, stopnjujočega se strahu, iz tistega torej, kar tvori atmosfero filma. Te pa v Idili skorajda ni, saj jo predvidljivost preprosto zminira. A vseeno, Idila je za slovenske produkcijske razmere svojski podvig. In že samo zaradi prizora žganjekuhe si jo gre brez pomislekov ogledati.

Denis Valič; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).