Film
(3)
Danes, v času, ko se je moški svet zaradi svojih »igric« do nasprotnega spola upravičeno znašel pod udarom kritike, ki ima za sabo širše družbeno soglasje, nas ob vstopu v kinodvorano, kamor se odpravimo gledat dokumentarni film o moških igrah, spreleti nenavaden občutek. Foto: Gregor Božič/SFC
Playing Men
Znajdemo se sredi nekakšnega stadiona (na katerem sicer raste visoka trava) – tistega sakralnega prostora pravih moških, na katerem se odvijajo njihovi sveti obredi, športne prireditve – polnega pol golih in sijočih moških teles, ki izžarevajo surovo moč. Foto: Gregor Božič/SFC
Po presenetljivem obratu, ko v delo vstopi tudi sam avtor Matjaž Ivanišin (na fotografiji) in reflektira svoje početje, pa nam ponudi ganljiv monolog znanega igralca, ki razkrije pravo ozadje moškega navdušenja nad igro: občutek, da je zmagovalec zmagal tudi za nas. Foto: SFC

Dodaj v

Filmska recenzija: Playing Men

Novi dokumentarni film Matjaža Ivanišina
14. april 2018 ob 14:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

Danes, v času, ko se je moški svet zaradi svojih "igric" do nasprotnega spola upravičeno znašel pod udarom kritike, ki ima za sabo širše družbeno soglasje, nas ob vstopu v kinodvorano, kamor se odpravimo gledat dokumentarni film o moških igrah, spreleti nenavaden občutek.

Se je avtor namenoma odločil za hojo po tankem ledu? Ali pa je imel preprosto to nesrečo, da so se družbene okoliščine po koncu njegovega dela korenito spremenile? No, vsaj zame osebno je odgovor nedvoumen: ne eno ne drugo, saj imamo vendar opraviti z novim delom Matjaža Ivanišina. Namreč tistega domačega filmskega ustvarjalca, ki nam prav z vsakim svojim delom vedno znova dokazuje, da je tudi v tistem, kar nam je lahko še tako znano in blizu, vedno moč odkriti tudi nekaj novega in drugačnega. Da je tudi že neštetokrat videno še vedno moč videti na novo. In da ima lahko vse in vsakdo, pa naj je na pogled videti še tako trdno in hladno, v sebi krvaveče in toplo srce.

Spomnimo se. Ivanišin nas je globoko presunil že s svojo študijsko TV etudo z naslovom Moje male ljubice (s katero je na Festivalu slovenskega filma osvojil nagrado FIPRESCI), s katero je formo, ki jo imajo nekateri le za stranski produkt študijskega procesa, povzdignil na raven kompleksne študije značajev. S kratkima dokumentarcema Šentilj-Spielfeld, Mejni prehod, ki ga ni več in Hiške nam je pokazal, da imajo lahko tudi nežive stvari svoje živo srce.

S čudovitim Karpopotnikom pa nam je razkril, da dokumentarni portret ne potrebuje nujno prisotnosti portretiranca. In prav v tem, v dejstvu, da nam z vsakim novim delom ponudi nov pogled na sicer že znane nam stvari, v tem odstiranju neznanih obrazov znanega, je Ivanišin resnično edinstven in neponovljiv.

Tako tudi pri njegovem najnovejšem delu, dokumentarnem, etno-antropološkem eseju Playing Men, v katerem se posveti moškim igram oziroma moškim, ki se igrajo, nisem pričakoval nič drugega kot nov, po svoje tudi globoko subverziven pogled na ta družbeni stereotip. Ivanišin pa je znova izpolnil moja pričakovanja, me pri tem navdušil in celo ganil. Kot da bi nas hotel izzvati, nas v svoje delo vpelje s podobami, ki v trenutku vzpostavijo stereotip »pravega moškega«.

Znajdemo se namreč sredi nekakšnega stadiona (na katerem sicer raste visoka trava) – tistega sakralnega prostora pravih moških, na katerem se odvijajo njihovi sveti obredi, športne prireditve – polnega pol golih in sijočih moških teles, ki izžarevajo surovo moč. A nato se s svojo kamero tem telesom tako približa, da z vso silovitostjo na dan udari subverzija te stereotipne podobe pravih moških. Pred nami se namreč odvija nekakšna homoerotična koreografija, med katero se moški brez pomislekov grabijo tudi po najbolj intimnih delih. Nato nas odpelje v eno južnoitalijanskih pokrajin, kjer mladi moški, na videz tako petelinji in ošabni kot pavi (sugestija, ki nam jo s podobo ponudi prav Ivanišin), med igro móre spuščajo nenavadne glasove in izvajajo čudno koreografijo gibov, ki kot celota prav tako spominja na neko paritveno vročico.

Spet drugje stereotip moških iger ruši s humorjem (kot med spuščanjem kolutov sira po opustelih ulicah) in opozorilom, da tradicijo okolja gradijo tudi prišleki iz tujih krajev. Ali pa s tem, da igro melanholično-meditativno odmakne v zgodovinski spomin. Po presenetljivem obratu, ko v delo vstopi tudi sam avtor in reflektira svoje početje, pa nam ponudi ganljiv monolog znanega igralca, ki razkrije pravo ozadje moškega navdušenja nad igro: občutek, da je zmagovalec zmagal tudi za nas. Občutek, ki ga dobi tudi gledalec tega dela, a se glasi malce drugače: da je Ivanišin gledal tudi za nas.


Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
spela55
# 15.04.2018 ob 11:37
A je na RTVju kakšno interno tekmovanje med pisci, kdo se bo glasneje drl "Me too!"? Se mi zdi, da ljudje zamenjujejo spletne strani in kroge ljudi na družbenih omrežjih, kje se gibljejo, za širše družbeno soglasje. Ne vem zakaj bi koga spreletel čuden občutek, a če bi šli gledat pa film, ki naslovi ženski spol, a potem bi nas tudi srbelo na čudnih mestih? Res ne vidim nobene potrebe, da pomočite vse v škaf z napisom "Me too!", se mi zdi, da RTV Slovenija čisto preveč uvaža ameriške ideje iz angleško govorečih novičkarskih strani (pa ene par posameznikov, ki pa proslavljajo exyugo "bratstvo"). Malo mi je škoda, ker kar je čisto solidna recenzija in zanimiv film brez štemplja "Me too!".

Zanimivo, avtor recenzije nikjer ne omenja metoo. Kdo se torej dere in pomaka vse v škaf in štemplja zadevo z metoo?
nvk
# 15.04.2018 ob 09:38
Danes, v času, ko se je moški svet zaradi svojih "igric" do nasprotnega spola upravičeno znašel pod udarom kritike, ki ima za sabo širše družbeno soglasje, nas ob vstopu v kinodvorano, kamor se odpravimo gledat dokumentarni film o moških igrah, spreleti nenavaden občutek.

A je na RTVju kakšno interno tekmovanje med pisci, kdo se bo glasneje drl "Me too!"? Se mi zdi, da ljudje zamenjujejo spletne strani in kroge ljudi na družbenih omrežjih, kje se gibljejo, za širše družbeno soglasje. Ne vem zakaj bi koga spreletel čuden občutek, a če bi šli gledat pa film, ki naslovi ženski spol, a potem bi nas tudi srbelo na čudnih mestih? Res ne vidim nobene potrebe, da pomočite vse v škaf z napisom "Me too!", se mi zdi, da RTV Slovenija čisto preveč uvaža ameriške ideje iz angleško govorečih novičkarskih strani (pa ene par posameznikov, ki pa proslavljajo exyugo "bratstvo"). Malo mi je škoda, ker kar je čisto solidna recenzija in zanimiv film brez štemplja "Me too!".
kapucinka
# 14.04.2018 ob 18:47
Trailer...odličen!
Kritika D.V.ja....odlična (kot vedno, vse pohvale, Denis)!
Se veselim filma.
Kazalo