Film
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 1 glasov Ocenite to novico!
Pogreb v Los Angelesu
Pogreb v Los Angelesu spada med klasike francoskega krimiča. Foto: IMDb

Francoski krimič: Klasike so poslastica za vse cinefile

V zadnjih petih letih nov val francoskih krimičev
13. november 2017 ob 15:02
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ena najpomembnejših misli v uradno nikoli izdanem priročniku o strategijah preživetja za festivalske odvisnike, ki sicer že z naslovom domnevno obstoječe neuradne ciklostilane izdaje – Kako se prebiti skozi festivalsko džunglo in pri tem ubraniti brezpogojnost naše ljubezni do filma – nedvoumno razkrije svojo protiinstitucionalno oz. antiestablismentsko ideologijo, je tista o retrospektivah kot pričakovanja vedno zadovoljivo izpolnjujoči alternativi slabi festivalski ponudbi. Skratka, nasvet, da se takrat, ko smo nad festivalskim izborom del iz sodobne avdiovizualne produkcije že močno razočarani, zatečemo k delom iz programa retrospektiv.

No, k sreči nam, ki redno sledimo ljubljanskemu Liffu, ni bilo treba prav pogosto uporabiti te strategije, saj nam kot festival festivalov ponuja že dodobra prečiščen izbor. Pa tudi selektorju je treba priznati dobro mero prefinjenega čuta za kakovost filmskih del. Tako retrospektivne sekcije ljubljanskega Liffa že v izhodišču nimajo res ključne vloge, kar pa se občasno izrazi tudi v vsebinski zasnovi teh. Tako se je že zgodilo, da je kateri izmed Liffovih retrospektiv umanjkala pričakovana širina izbora, ne nazadnje pa tudi večja strogost v procesu selekcije.

Ob prvem preletu letošnje liffovske programske ponudbe se je zazdelo, da vsaj pri retrospektivi tovrstnih težav ne bo. Festival nam namreč ponuja kar dvodelno retrospektivo francoskega krimiča, žanra, ki je v kontekstu francoske kinematografije, sicer s srcem in telesom predane avtorski viziji, še posebej močno zažarel. Ne samo da so se skušnjavi dobrega krimiča povsem brez pomislekov prepustili tudi številni velikani francoskega avtorskega filma, od Françoisa Truffauta in Clauda Leloucha pa vse do soimenjakov slednjega, Clauda Sauteta in Clauda Chabrola. Francoska kinematografija je v zgodovino žanra prinesla tudi posebno izpeljanko tega – danes že mitični noir, svojsko meta-, nadžanrsko oznako, ki se udejanja v divji raznolikosti izpeljank, od noir ekstistencialnih dram do “iztrebljevalskega”, znanstvenofantastičnega noira.

In prvi prelet obeh retrospektiv, sklopa Novi francoski krimič ter sklopa Klasični francoski krimič, je prinesel občutek, da ponujata pričakovano. Očitno je namreč, da smo v obdobju zadnjih petih let znova dobili niz francoskih krimičev, ki so pritegnili širšo mednarodno pozornost. A ko si izbor sklopa Novi francoski krimič ogledamo podrobneje, lahko kmalu ugotovimo, da prav izrazitih presežkov v njem ni. No, delno morda izstopata povsem sveži Kača s tisoč urezi Erica Valetta ter nekaj starejša Gangsterska zgodba Olivierja Marchala, ki je leta 2011 pristala celo med nominiranci za cezarje, najvišja francoska filmska priznanja. Zato pa je seveda veliko zanimivejši izbor klasik, pri katerem pa se kmalu pojavijo pomisleki. Namreč, ne ponuja nam pregleda “mita”, torej zgodovinskega noira, pač pa konceptualno, koliko je le mogoče razrahljan izbor kriminalnega filma, ki pa je časovno omejen na sedemdeseta leta.

No, tudi ob takih omejitvah je retrospektiva preprosto izjemna, saj nam ponudi nekaj brezčasnih klasik, kakršni sta Rdeči krog Jean-Pierra Melvilla iz leta 1970 ter Črno serijo Alaina Corneauja iz leta 1979. Zgodovinski biserček, kakršen je Zadnji naslov iz leta 1970, delo ene ključnih figur za razvoj tega žanra v Franciji Joseja Giovannija. Ali preprosto klasik žanra, kakršni so Pogreb v Los Angelesu Jacquesa Derayja, Strah nad Mestom Henrija Verneuilla ali Policijska vojna Robina Davisa. Poslastica za vse cinefile.



Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
strugacki
# 13.11.2017 ob 18:28
Žalostno, da je za najbolj zanimiv letošnji kinotečni cikel v Kinoteki poskrbel LIFFe in ne Kinoteka sama, ki je žal vedno bolj le še nekakšna gostiteljica festivalov in 'festivalov'.

Sicer pa je osvežujoče prebrati članek, ki bolj objektivno poroča o LIFFu, ne da je povsod eno samo hajpanje tega (pre)dolgega festivala.
Kazalo