Tokratni film tedna je francosko-italijanska koprodukcija z letnico nastanka 2011 in v režiji mojstra Nannija Morettija, moža, ki se ga je že marsikdaj opisalo kot "italijanskega Woodyja Allena". Habemus papam: Imamo papeža je premiero doživel na canskem festivalu, na svoj spored pa ga je uvrstil tudi ljubljanski Liffe. Film, ki med drugim malce razjasni skrivnostno obredje okrog izbire novega papeža, se obenem dotakne tudi bolj daljnosežnega vprašanja: kaj storiti, ko se mož, ki naj bi bil nezmotljiv, znajde v primežu strahu in dvoma?

Panika v Vatikanu: Kako prikriješ, da si izgubil papeža?
Po papeževi smrti se sestane zbor kardinalov in začne se izbor novega papeža. Kardinali so kmalu sklepčni, a kaj, ko izbrani kandidat tik pred svojim inavguralnim nastopom pred verniki doživi panični napad, in to tako hud, da ne zmore stopiti na slavni balkon nad trgom sv. Petra ... Cerkev se v hipu znajde v neprijetnem položaju: milijonski avditorij vernikov nestrpno pričakuje, da jih bo novi papež pozdravil in nagovoril. Kako torej ugotoviti, kaj se z njim dogaja? Ga hromi občutek tesnobe pred odgovornostjo, ki jo mora prevzeti? Morda meni, da ni kos zahtevni nalogi? K novemu papežu naposled pripeljejo priznanega psihoanalitika, ki pa je zaprisežen ateist. Zdi se, da tudi ta ne bo mogel pomagati, saj mora papež s svojo negotovostjo opraviti sam. Medtem pa jo sveti oče incognito popiha na prostost ...

V vlogi poglavarja Rimskokatoliške cerkve v eksistencialni krizi blesti legendarni Michel Piccoli, ki se z minimalističnimi igralskimi sredstvi prelevi v zelo človeškega Slehernika, ki ga tare dvom - ne v Boga, pač pa v samega sebe. Sarkastičnega, rahlo arogantnega, a dobrosrčnega psihoanalitika, ki mora med papeževo odsotnostjo nekako razvedriti zaskrbljene kardinale, pa je upodobil kar sam Moretti.

Pred premiero nestrpno pričakovani "vatikanski" film velikega italijanskega režiserja (in levičarja) Nannija Morettija prepoznavni avtorjev humor in ironijo združuje z globokim humanizmom. Ob tem velja pripomniti, da gre navkljub dejstvu, da Morreti slovi kot velik provokator, za enega njegovih bolj umirjenih in konvencionalnih del. "Skušam se izogniti temu, da bi javnosti povedal to, kar želi slišati," je na predstavitvi filma povedal sam. "Nikoli nisem želel ponavljati tega, česar se javnost že zaveda. Ne maram z vmešavanjem v aktualne zadeve gledalcem pošiljati skritih sporočil. (…) Raje si ne dovolim, da bi me omejevale aktualne zadeve. Gre za izmišljeno zgodbo: moj film govori o mojem Vatikanu, mojem konklavu, mojih kardinalih."

Mehka satira brez kritike aktualnega pontifikata
Scenarij za film je pridobil blagoslov Vatikana in režiser se je med avdienco v Vatikanu srečal tudi z nadškofom Gianfrancom Ravasijem, predsednikom papeževega sveta za kulturo. Ravasi je scenarij prebral, a zavrnil režiserjevo željo, da bi snemali v Sikstinski kapeli (zato jo je bilo treba poustvariti v studiu Cinecittà). Film je bil v Italiji premierno prikazan le dva tedna pred beatifikacijo Janeza Pavla II. V cerkvenih krogih so ga sprejeli z mešanimi občutki, kakršne koli uradne obsodbe cerkvenih avtoritet pa ni bilo.