Drugi celovečerni film režiserja Hrvoja Hribarja bi lahko označili za svojevrstni fenomen iz različnih vidikov. Prvič, film v današnjem času, ko je retro ''in'' na vseh področjih umetnosti, obnavlja enega najbolj žlahtnih žanrov filmske govorice južnoevropskega prostora: klasično balkansko komedijo, ki ponekod s komičnostjo že pretirava.
O hrvaški Cerkvi in vojski
Tretjič, film v ospredje postavlja za Katoliško cerkev izjemno aktualno tematiko celibata, do neke mere pa je kritičen tudi do izrazito nacionalistične hrvaške vojske. Že samo s tema dvema temama je Kaj je moški brez brkov podrl kar precej tabujev v konservativni in tradicionalistični hrvaški družbi. Hribar je po projekciji povedal, da je film najprej poslal na ogled škofu, ker se je bal morebitnih protestov Cerkve. A izkazalo se je, da (tudi hrvaški) duhovniki zelo podpirajo odpravo celibata, zato film niso videli kot nespoštovanje Cerkve, temveč kot poziv k odpravi celibata. Ko že ravno misliš, da poznaš miselnost Katoliške cerkve … Film si je ogledala tudi vojska in učinek je bil prav tako presenetljivo ugoden: Hribarja je poklical general, ki mu je zaupal, da v filmu ni videl ničesar, česar ne videva v službi vsak dan.
Vas, kjer se prepletajo ustaške pesmi in haikuji
Prepletena zgodba filma se vrti okoli prebivalcev male vasice Smiljevo, daleč v dalmatinskem zaledju, kjer se zdi, da se je čas ustavil. Med hribi in Jadranskim morjem so junaki izolirani v kamniti vasici, kjer življenje še vedno uravnava patriarhalna družba, v kateri so moški glava družine, ženske pa duša le-te. Filmski junaki se spopadajo s svojimi narodnostnimi, verskimi in spolnimi predsodki, vsi po vrsti pa se trudijo ujeti srečo, ki jo imajo pred nosom.
V tem okolju nam film predstavi mlado vdovo Tatjano (Zrinka Cvitešić), ki se na vse pretege skuša osvojiti nekonvencionalnega župnika (Leon Lučev), (ne najbolj uspešno) ozdravljenega alkoholika. Ta za mašo uporablja jabolčnik namesto vina. Po mnogih zapletih, ki Tatjani in razklanemu duhovniku ne dovolijo skupne noči, se vdova zadovolji z brkatim duhovnikovim dvojčkom, generalom hrvaške vojske, ki občasno spi z ministrico. Medtem vaški mogotec Marinko, ki je pravkar prodal avtopralnico v Berlinu, zaman snubi Tatjano. Drugi hud udarec za njegov ugled mu povzroči hčerka, ki podleže čarom vaškega ornitologa in pesnika haikujev.
''Očarljivo neumni junaki''
Da je prizorišče dogajanja dalmatinsko zaledje ni naključje: gre namreč za najrevnejšo hrvaško pokrajino, ki živi od denarja zdomcev, domoljubja in spominov na davno snemanje nemških kavbojskih filmov. Tu se prebivalci požvižgajo na uradni in skoraj svetovljanski Zagreb ter v vaških pivnicah brez zadržkov prepevajo ustaške pesmi. Hribar je film posnel po literarni predlogi Anteja Tomića, ki je ustvaril ''očarljivo neumne junake'', a izvirniku dodal ljubezensko zgodbo in spremenil poanto: ni hotel likov prikazati za neumne, ampak življenje, če ga živimo narobe. Hribar je razliko med romanom in filmom povzel takole: ''V romanu se junakom dogaja natanko to, kar si zaslužijo, v mojem filmu pa se jim večinoma godi slabše. Pri meni junaki zmorejo več, vendar jim nikakor ne gre. To je osnovna napetost, s katero občinstvo spremlja film: pričakovanje, da se jim bo končno obrnilo na bolje.'' Za režiserja tudi ne gre nujno za film o dalmatinskem zaledju, temveč za film o njem samem, njegovih ljubeznih, prijateljih, igralcih. In morda tudi o Hrvaški.
Nagrade v Zagrebu in Sarajevu
Film je prepotoval že kar nekaj festivalov, med drugim se je predstavil v Innsbrucku, Solunu, Pusanu in Zagrebu, kjer je prejel nagrado občinstva, ter v Sarajevu, kjer je nagrado za najboljšo igralko odnesla Zrinka Cvitešić. Ta je obiskala tudi Liffe, kjer je po projekciji filma občinstvu izdala, da se je za potrebe filma zredila sedem kilogramov, da bi bolj ustrezala liku ''krepke Dalmatinke'', poleg tega pa je zaprisežena Zagrebčanka tudi tri tedne preživela med dalmatinskim prebivalstvom, ki ga je na koncu že kar vzljubila. Na vprašanje, koliko Tatjane je v njej, odgovarja, da v Zagrebu ne bi našli niti enega tako zmešanega dekleta, kot je njen filmski lik.
Kakor koli že, sklenemo lahko, da je film ljubljansko občinstvo, med katerim smo opazili tudi soprogo Sebastjana Cavazze Tino Vrhovnik, navdušil, tako da je brez zadržkov pritrdilo na Hribarjevo vprašanje, če je film primeren za slovensko distribucijo. Jugonostalgija je pri nas pač še zmeraj (ali celo čedalje bolj?) močna.
Kaja Sajovic
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje