Film
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 11 glasov Ocenite to novico!
Daphne
Daphne je portret tistega "vmesnega" obdobja v življenju, ko še vedno ne vemo čisto natančno, kaj počnemo, a smo že dovolj stari, da je jasno, da se bodo morali določeni ekscesi mladosti počasi posloviti. Foto: IMdb
Daphne
Dva potencialna snubca - poročeni šef iz restavracije, v kateri dela, in varnostnik iz kluba, v katerem se je zapila - krožita v Daphnejini orbiti, a k sreči nikoli ne zavzameta pozicije princa na belem konju, ki bi našo protagonistko rešil pred samo seboj. Foto: IMDb
Daphne
Režiserjevo izhodiščno pisanje pri konceptu filma je bilo, "kako preživiš v Londonu kot normalen človek". Lik Daphne je "rešil" iz svojega zgodnejšega kratkega filma, ker se mu je zdel vreden nadaljnje raziskave. Foto: IMdb

Liffe: Daphne

Film se za vodomca poteguje v sekciji Perspektiv
12. november 2017 ob 11:55
Ljubljana - MMC RTV SLO

Klasična drama o odraščanju naj bi tematizirala najstniška in morda zgodnja dvajseta leta. Najbrž ne preseneča, da smo pri milenijski generaciji ta mejnik potisnili v trideseta - pa čeprav Daphne, protagonistka istoimenskega filma, ves čas priročno pozablja, da je že prestopila magično mejo "velike trojke".

Film morda komu ne bo všeč, ker njegova naslovna junakinja nima priljudnega značaja - družba in popkultura nas pač učita, da od ženskih likov "všečnost" pričakujemo veliko prej kot od moških. (Oh, in tudi promiskuiteta je pri moških veliko bolj sprejemljiva kot pri ženskah, kjer mora skoraj gotovo biti kazalnik kake globlje hibe).

Karizmatična, fantastično niansirana Emily Beecham torej igra Daphne, cinično 31-letno Londončanko, ki dela v kuhinji neke trendovske restavracije. Rada bi napredovala v pomočnico kuharja, a je, roko na srce, še svojim trenutnim nalogam komaj kos. Daphne si stvari v življenju resnično noče olajšati: sarkastična je in zajedljiva, ljudi pa odriva od sebe, če od nje hočejo kar koli več, kot je aferica za eno noč. Napije se tako pogosto, da ima večino časa največ opravka s tem, kako naj funkcionira kljub hromečemu mačku. Na trenutke, denimo takrat, ko citira Slavoja Žižka (Slavon Jizzek, kot vztraja njen pijani kolega) in Freudovo definicijo ljubezni, je skoraj nevzdržno pretenciozna in arogantna. Popolnoma ji je jasno, kaj vse je narobe z ljudmi okrog nje (in jim to tudi pove), ne more pa razumeti, zakaj ona sama "v zadnjem času ne čuti ničesar več", tudi v trenutku, ko ji človek skorajda umre v naročju.

Kljub vsemu povedanemu Daphne ni ljudomrzen, ampak izjemno topel film. Del zaslug za to ima gotovo Nathaniel Martello-White; odličen je v vlogi Davida, edinega moškega, ki ne sprejme Daphnejine strategije"potrošnih" zvez in bi jo dejansko rad bolje spoznal. Scenaristu Nicu Mensingi gre zasluga, da David ni postavljen v vlogo princa na belem konju, ki bo našo protagonistko rešil pred samo seboj.

Rdečelasa Daphne med drugim pooseblja tudi vrveče mesto, v katerem živi. Njen lik je prepoznaven portret čustveno otrple, od soljudi izolirane mentalitete, ki se v boju za preživetje polasti prebivalcev neizprosne britanske prestolnice. Čeprav je film očiten komentar brezdušnosti in vampirskosti metropole, pa z barvami prežeta, mehka fotografija priča o tem, da režiser Peter Mackie Burns v resnici čuti tudi ogromno ljubezni do Londona. Film je bil v celoti posnet na peščici lokacij v delavski četrti Elephant & Castle, zato ne pričakujte prepoznavnih kadrov Oxford Streeta ali Piccadilly Circusa, še manj pa mizerije ali socialnega realizma v maniri Mika Leigha.

Bolj kot kulisa je vseeno pomembna protagonistka: Daphne je prisotna v skoraj vsakem kadru, in kamera ji je večino časa skoraj klavstrofobično blizu, kot da bi zlepa ali zgrda iskala pot v dekletovo intimo.

Počasi se razkrije, da je Daphnejino asocialno vedenje odgovor na vest, da se njena mama (Geraldine James) spopada z resno boleznijo (in pri tem raje kot s kemoterapijo eksperimentira z budizmom), pa tudi reakcija na nasilni rop trgovine, kateremu je bila priča. Preprosto dejstvo iz psihologije je, da nerazčiščene travme in jeza vodijo k "nesprejemljivemu" vedenju in, roko na srce, prav osvežujoče je videti, da film k temu pristopa realistično, brez sentimentalnih prikazov plemenitega trpljenja in krhkosti. Daphne se je znašla na življenjskem razpotju in njeni prvi koraki v novo smer bodo seveda majhni in neodločni.

Najbolje je to pojasnil kar sam režiser. Mackie Burns je po sinočnji projekciji v Kosovelovi dvorani povedal, da ga je zanimalo, "kaj se zgodi, ko ugotoviš, da podoba sebe, ki si jo negoval in predstavljal javnosti, ne ustreza več temu, kar dejansko si". Daphne tako pred našimi očmi dekonstruira lik "kulske punce", ki ne verjame v ljubezen in sentimentalnost. Konec koncev so ravno trideseta leta tista, v katerih se dokončno otresemo pretirane obremenjenosti s tem, kako nas dojema okolica.

Prav zaradi teh uvidov Daphne ni samo še en indie film o brezciljni milenijski generaciji, ampak razmislek o neizogibni bolečini obstoja in o vezeh, ki se tkejo med ljudmi. Film se konča v tonu vitalizma in upanja, ki svojo vero v prihodnost gradi na prepričanju, da je človek v resnici čustveno zelo trpežno bitje, sposobno regeneracije. V tem pogledu ima veliko več skupnega z grenko-sladkim Patersonom Jima Jarmuscha kot pa s kako "Briget Jones milenijske generacije", kot so protagonitko tudi že opisovali. Ljubiteljem zgodb o osebnem iskanju in odraščanju bi Daphne priporočala veliko raje kot za moje pojme sladkobno, a kritiško izredno hvaljeno dramo Frances Ha (2012) Noaha Baumbacha.

Ocena: 4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo