Film
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 10 glasov Ocenite to novico!
O telesu in duši
Ljubezenska zgodba v klavnici. Stroga nadzornica kakovosti z Aspergerjevim sindromom v osamljenem finančnem direktorju zbudi čustva, za katera je mislil, da jih je že pozabil. Foto: IMDb
O telesu in duši
V sanjah jelen in košuta, v resničnosti Endre in Maria. Foto: IMDb
Ildiko Enyedi
Madžarska režiserka z zlatim levom, ki ga je prejela na letošnjem berlinalu. Danes 61-letnica je prvič nase opozorila s filmom Moje 20. stoletje, za katerega je leta 1989 prejela zlato kamero na festivalu v Cannesu, film Magični lovec se je leta 1994 potegoval za beneškega leva. Foto: EPA

Liffe: O telesu in duši

Z zlatim levom ovenčana madžarska komična drama
10. november 2017 ob 20:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Klavnica se res ne zdi kot najbolj verjeten kraj za rojstvo ljubezni, sanje še manj. Točno to se zgodi novozaposleni nadzornici in finančnemu direktorju v srednjih letih, ki se morata spopasti z vrsto notranjih ovir. A za pravo osebo si želiš iti prek sebe.

Dobitnica zlatega medveda na Berlinalu, madžarska režiserka Ildiko Enyedi, prinaša ganljivo, večplastno ljubezensko zgodbo, v katero je spretno vtkala komične in celo magične prebliske.

Novozaposleno nadzornico kakovosti v klavnici, vase zaprto Mario (izkaže se, da ima obliko Aspergerjevega sindroma, motnjo avtističnega spektra, za katero so značilne težave z interakcijo in ponavljajoče se vedenje in zanimanje) že njen prvi delovni dan opazi finančni direktor, precej starejši in zadržan Endre. Njun prvi stik je zelo neposreden: če je Endre radovedno prijazen, je Maria v skladu s svojim sindromom na prvi pogled zelo odrezava. Prostodušno mu pove, da ve, zakaj ima raje jedi na žlico – ker ima mrtvo roko. Razvoj njunega kohabitiranja, ki je sprva omejeno zgolj na srečevanje v službi, kjer je Maria zaradi svoje drugačnosti zelo osamljena, pa pospeši kraja "viagre za živali," ki ji sledi preiskava čutne psihologinje. Izkaže se, da se Endre in Maria srečujeta v sanjah kot jelen in košuta, njun odnos se najprej gradi v sanjah, v katerih sta v bistvu veliko bolj "naravna" pri sledenju svojim željam, v resničnosti pa imata kup strahov in težav, ki ju držijo nazaj.

Endre je imel, kot ji pojasni, v mlajših letih kup žensk, potem pa je mislil, da je s tem poglavjem življenja že opravil. Na drugi strani pa Maria, zaradi sindroma popolnoma asocialna in neemotivna, prvič trči ob možnost ljubezni. Kljub vsej čustveni in tudi fizični otrplosti (ne prenese niti dotika) pa se zaveda, da mora načrtno delati, se dejansko naučiti socialnih veščin, ki so za večino nekaj najbolj samoumevnega. Sliši se pocukrano in zlajnano: za ljubezen je treba delati, iti prek sebe in zaupati. Kot je v enem od intervjujev dejala režiserka, želi opogumiti ljudi, da bi tvegali, da bi se prepustili ljubezni in zaupanju drugemu.

Izbira klavnice se zdi na prvi pogled "nečloveška" – spremljamo zelo realističen prikaz vsakdanjika zaposlenih (med nekaterimi projekcijami v tujini so gledalci zaradi prevelike nazornosti odšli iz dvorane) z obiljem krvi. A to trdo, nemilostno fizično okolje ima svoj antipol v ljudeh, ki delajo tam, z vsemi svojimi skrbmi, ranljivostmi in radostmi. To nikakor niso trdosrčni, hladni ljudje, kot bi si sicer zlahka želeli. Lahko sploh delaš v klavnici, če nisi sočuten? Ko finančni direktor vpraša novozaposlenega Marka, ali se mu živali smilijo, ta odgovori nikalno, v odgovor pa dobi, da potem pač ni primeren za to delo.

Dinamika filma je izvrstna, četudi se sredi prve in sredi druge ure tempo upočasni. "Zdravorazumska" jelen in košuta, ki prek sanj povežeta protagonista v realnem dogajanju, v prelomu filma, ko se morata protagonista spopasti s tem, da je v njunih rokah odločitev glede njunega odnosa, izgineta, a se vrneta v popolnem trenutku. V sanjah je vse tako lahko in očitno, v resničnosti pa precej težje. Živali vodi nagon, ki mu sledijo, ljudje pa v sledenju svojemu instinktu tako radi kompliciramo.

Film odlikuje velika estetika, od mehke fotografije, skorajda liričnih prizorov jelenov v naravi, do desetin podrobnosti, od s krvjo poškropljenih tal, jelenjih kopit do ščetke na umivalniku, ki na trenutke pripovedujejo svojo vzporedno zgodbo, predvsem pa izjemno povedno krepijo osrednjo zgodbo, izvrstne dialoge, vešče prežete s humorjem in iskrivostjo. Stranski liki, od ostarele čistilke, ki brez dlake na jeziku "poštima" Mariino oblačenje in telesno držo, do kadrovika, ki ga ob živce spravlja radoživa žena, dodajajo raznolikost, a nikoli na račun osrednje zgodbe. Svoje naredi tudi glasbena podlaga, izstopajoča je vodilna pesem Laure Marling What He Wrote, ki s svojim besedilom "zadene" Mario.

Enyedijevi je uspelo posneti film, ki šokira (krvi v klavnici je veliko), nasmeji (ukradeno, zelo učinkovito spolno poživilo za živali so zaužili udeleženci 50. obletnice mature) in opomni (prava, "tvoja" oseba je dovolj, en klic te lahko "reši").

Film je poleg že omenjenega zlatega medveda na Berlinalu prejel tudi nagrado FIPRESCI, nominiran pa je tudi za evropsko filmsko nagrado.

Ocena: 5

Ksenja Tratnik
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo