Režiser si je s filmom prislužil tudi petletno prepoved snemanja filmov, saj je Poletno palačo letos poslala v Cannes brez dovoljenja državnih cenzorjev. Ti filma, ki je bil nato letos edini azijski kandidat za zlato palmo, sploh niso ocenili, ker naj bi bila kopija slaba, a so še vseeno ugotovili, da film ni primeren za kitajske gledalce.

Nasprotno pa meni Jelka Stergel, ki je gledalcem omogočila, da sami presodijo, kaj je tako šokiralo Kitajce. Ti so verjetno sapo lovili ob precej nedvoumnih (in pogostih) seksualnih prizorih, za cenzuro odločilni pa so bili najbrž posnetki prizorov študentskih demonstracij na Trgu nebeškega miru leta 1989. Dogodki izpred več kot 15 let so namreč v kitajski filmografiji (in družbi) še vedno precejšen tabu in nesprejemljivo je, da se jih vključi v film.

Demonstracije, ki spremenijo življenje
Lov Je jim sicer ni posvetil bistvene pozornosti niti ni prikazal pokola. Demonstracije se v filmu znajdejo skoraj po naključju, ko se glavna junaka pridružita številnim študentom, ki se na tovornjakih odpeljejo na Trg nebeškega miru ter na njem nosijo vihrajoče zastave in transparente, od katerih zahodni gledalci razumejo le enega - Ljubim svobodo tiska; edino ta je napisal v latinici in angleščini, vsi drugi pa so napisani v kitajskih pismenkah. Povsem jasno ni niti, kako se nad študente spravijo vojaki, saj nenadoma zavlada zmeda, v kateri študenti bežijo pred streli.

Demonstracije pa kljub temu spremenijo življenje glavne osebe Ju Hong, saj jo pride v Peking, kjer študira, iskat njen fant iz rodnega kraja in jo odpelje domov, kamor odide kljub nasprotovanju svojih prijateljev. K njenemu odhodu pripomore tudi razkrito razmerje med njenim fantom Džo Veijem in najboljšo prijateljico Li Ti, ki po demonstracijah dobita vizum in odideta v Nemčijo, kjer že živi prijateljičin fant.

Ples po zahodnjaško ...
Demonstracije tudi pomenijo prelom v filmu, v katerem se režiser posveti predvsem prikazovanju nihajočega razmerja med Ju Hong in Džo Veijem, ki ju upodabljata Hao Lei in Guo Šjaodong. Mlada dva se spoznata v enem od barov, kjer študenti plešejo na angleško glasbo. Medsebojne privlačnosti se zavesta takoj, spodbuja pa ju tudi Li Ti, katere fant je ravno na obisku. Prav ona jima posodi tudi ključ svoje študentske sobe, v kateri sostanovalke večinoma ni, saj se v njunih lastnih sobah gnetejo še štirje sostanovalci.

Razvrat na Kitajskem?!
Nekaj časa sta skupaj srečna, a kmalu začnejo razmerje uničevati njuni skoki čez plot. Džov Vei predlaga, da bi se razšla, a velika spolna privlačnost ju nenehno zbližuje, čeprav jima to ne prepričuje, da ne bi svojih apetitov tešila tudi drugje. Verjetno je tudi svobodno spolno življenje, ki ga živi večina oseb v filmu, preveč za stroge kitajske cenzorje, ki si ne bi želeli, da se "razvrat" spodbuja tudi s filmom priznanega režiserja, sploh pa ne bi takega vtisa o Kitajcih smeli dobiti tujci.

Dolgo pričakovano srečanje - antiklimaks
Vsaj konec je tako verjetno po njihovem okusu; ko se po dolgih letih hrepenenja Ju Hong in Džov Vei le najdeta, ugotovita, da si nimata povedati tako rekoč nič. Najdeta sicer povsem dostojno hotelsko sobo, celo nekaj poljubov si izmenjata, a nato želita predvsem oba pobegniti iz sobe in življenja drug drugega. Kar jima tudi uspe. Vsaj do takrat, ko režiser svojo zgodbo konča.

M. T.