Film
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.1 od 27 glasov Ocenite to novico!
M.I.A.
Britanska raperka in aktivistka je je iz vseh afer v zadnjem desetletju odkorala zrelejša in z dragocenim spoznanjem, da gre za posel, v katerem nikoli ne moreš zadovoljiti vseh. Foto: EPA
       Ko sem v medijih pripovedovala o vojni in revščini na Šri Lanki, so mi vedno govorili, da ne želijo poslušati o smrti, uničenju in drugih negativnih temah, ampak želijo zgolj poslušati glasbo ter gledati zvezdnike, ki so ves čas videti popolno. Takšno popolnost je zelo težko vzdrževati, zato menim, da bomo kmalu dobili pop zvezdnike, ustvarjene z umetno inteligenco, ki jih bodo lahko vzdrževali v stanju nenehne popolnosti.       
M.I.A. in Steve Loveridge
Režiser filma Steve Loveridge je njen tesen prijatelj, ki iz kakšnih 700 ur posnetkov ni ustvaril le portreta priznane glasbenice, temveč z njeno zgodbo načel širše teme, kot so zvezdništvo, aktivizem in prebežništvo. Foto: EPA
M.I.A.
Maya je leta 2004 podpisala pogodbo z založbo XL Recordings ter bliskovito zaslovela s svojim drznim, neustrašnim in pogosto izzivalnim slogom. Foto: Berlinale
       Kadar v medijih govorim o Šri Lanki, jih to moti. Ko sem v Los Angelesu, jih moti, da sem bogata. Ko pa sem nato zapustila ZDA, jih je zmotilo to, da nisem hotela postati velika blagovna znamka, ki prodaja športna oblačila ali lastne izdelke za nego las. Vedno me kritizirajo, ne glede na to, kaj storim. Prav zaradi tega tudi ne obžalujem nobene svoje poteze.       
M. I. A.
Matangi je njeno rojstno ime, ki označuje obdobje otroštva na Šri Lanki, Maya vzdevek, ki se je je prijel po selitvi družine v Veliko Britanijo, M.I.A. pa njen alter ego, ki ga je privzela šele pozneje ob resnejšem ukvarjanju z glasbo. Foto: EPA
       Ko sem spoznala Madonno, sem uvidela, da se vse okrog nje vrti okrog industrije. Ko si ameriška zvezdnica, je to ogromen posel. Okrog sebe imaš 200 ljudi, ki vlečejo vse niti. Če postavljaš preveč vprašanj ali hočeš kar koli spremeniti, to ni prepoznano kot nekaj dobrega. Ko vstopiš v svet Madonne, v resnici vstopiš v korporacijo z imenom Madonna. To pa je neka popolnoma druga podoba od tiste, ki sem jo o njej imela kot majhna deklica.”       
M. I. A.
M.I.A. je svojo identiteto v veliki meri zgradila s pomočjo videospotov, kot sta Born Free (2010) in Bad Girls (2012), ki ju je režiral Romain Gavras, morda celo najpomembnejši režiser videospotov v tem desetletju, ki pa je presenetljivo komajda omenjen v filmu. Foto: EPA
       Veseli smo, da bodo mladi ljudje lahko videli zgodbo o zvezdnici iz imigrantske družine, ki ustvarja glasbo na sintetizatorju za 300 dolarjev in se tega loti, ne da bi razmišljala o tem, kako poštirkano in bleščeče bo vse skupaj delovalo.       
 Steve Loveridge
M.I.A.
M.I.A. ves čas ohranja pristen odnos do pereče realnosti okrog sebe, še posebej glede tragičnih dogodkov na Šri Lanki, ki je bila med njeno mladostjo v primežu državljanske vojne. Foto: EPA
M. I. A.
Sprva se je v Londonu ukvarjala z vizualno umetnostjo, filmom in oblikovanjem, glasbeni svet pa je nase opozorila leta 2004 s singloma Sunshowers in Galang. Foto: EPA

Dodaj v

M.I.A. za MMC: “Vse bližje smo času robotskih pop zvezdnikov“

O zvezdništvu, imigrantstvu in aktivizmu
20. februar 2018 ob 16:43
Berlin - MMC RTV SLO

Maya Arulpragasam, bolje poznana kot M.I.A., je na Berlinalu z dokumentarnim filmom Matangi/Maya/M.I.A. evropski javnosti prvič ponudila popoln vpogled v zakulisje svojega glasbenega ustvarjanja.

Njen tesni prijatelj Steve Loveridge je 700 ur posnetkov iz pevkinega osebnega arhiva pretvoril v fascinanten celovečerec, ki ob obravnavanju širših tematik zvezdništva, imigrantstva in aktivizma presega običajne glasbene dokumentarce. Ob evropski premieri filma na Berlinalu sta glasbenica in režiser spregovorila za MMC.

“Ko sem prejšnji mesec v Sundanceu prvič videla film, sem bila v šoku,“ na začetku pogovora pove 42-letna glasbenica in aktivistka. “Tu v Berlinu mi je bilo le še težje. Po projekciji sem jokala.“

Obstaja dober razlog, zakaj je glasbenica svoj film doživela tako burno. Med ustvarjalnim procesom, ki je trajal celo desetletje, ni imela nikakršnega sprotnega vpogleda v proces nastajanja filma. Vse domače posnetke, ki jih je zbirala že od 16. leta starosti, je prepustila režiserju, ki ji nato ni dovolil vstopati v montažno sobo. Njegova “prepoved” je šla celo tako daleč, da je režiser leta 2012 s posnetki odpotoval v ZDA, ker je vedel, da ustvarjalka ne more dobiti vizuma za vstop v to državo.

“Najino prijateljstvo je med nastajanjem filma skorajda razpadlo, ker sem moral gledati ure in ure njenega gradiva, ob tem pa sem od različnih televizijskih postaj pridobival dovoljenja za objavo njenih preteklih intervjujev,“ pove Loveridge. “Ob takšnem delu se je zelo težko pogovarjati o vsakodnevnih stvareh. Dolgo se nisva slišala. Ker sem vedel, da ne more v ZDA, mi ni bilo treba skrbeti, ali bo vdrla v montažno sobo in mi začela ukazovati, kateri posnetek naj uporabim v filmu in katerega ne. Ampak moralo je biti tako. Dokumentarec mora biti objektiven, kolikor je le lahko, pa čeprav sem njen prijatelj in je v njem tudi mnogo sočutja. Tudi zaradi tega sem iz njega izrezal kakšne bolj šokantne prizore in srečanja z drugimi zvezdniki, ki bi lahko predstavljala cenen način pritegovanja pozornosti,“ pove režiser, ki mu ta film predstavlja celovečerni prvenec.

Od priseljenke do junakinje spregledanih
Po skoraj desetletju sporov in mukotrpnega sestavljanja posnetkov smo zdaj vendarle dobili film, ki po svojem prvoosebnem načinu pripovedovanja spominja na izvrsten dokumentarec Amy (2015). Že naslov filma Matangi/Maya/M.I.A. pove, da gre za razčlembo treh obdobij v življenju britanske zvezdnice. Matangi je njeno rojstno ime, ki označuje obdobje otroštva na Šri Lanki, Maya vzdevek, ki se je je prijel po selitvi družine v Veliko Britanijo, M.I.A. pa je njen alter ego, ki ga je privzela šele pozneje, ob resnejšem ukvarjanju z glasbo.

V mladosti sem dolgo delala v raznih trgovinah in nikoli nisem imela denarja. Vse, kar sem imela, je bil majhen mikrofon, ki ga uporabljam še danes. Z njim sem začela ustvarjati različne zvoke in pri tem ugotovila, da me to ne stane popolnoma nič. Še manj kot pločevinka spreja. Pred sabo sem imela samo to, kar je prišlo iz mojih ust, in to je bila najcenejša stvar na svetu. To spoznanje mi je dalo veliko moči za naprej. Od ustvarjanja glasbe sem nato zelo hitro postala odvisna. Tri mesece sploh nisem šla ven z hiše. Po telefonu se nisem pogovarjala, stvari so mi puščali pred vrati.“

Maya je leta 2004 podpisala pogodbo z založbo XL Recordings ter bliskovito zaslovela s svojim drznim, neustrašnim in pogosto izzivalnim slogom. Dejstvo, da je mediji nikoli niso mogli popredalčkati, je največ pripomoglo k temu, da se je znašla na udaru mnogih največjih zahodnih medijev. “Ljudje so mi nenehno govorili, da je narobe, če ne utelešam ideala brezhibno čiste in brezmadežne popzvezdnice, ki odlično pleše in obožuje pozornost. Nikoli nisem bila takšne vrste zvezdnica. Vedno sem se bolj zgledovala po generacij ženskih pankizvajalk, pri katerih je glasba čaščena do te točke, da one same že skorajda izginjajo za njo. Dandanes pa moraš biti pripravljen na Instagram, dobro moraš biti videti iz vseh kotov in biti vseskozi popolno osvetljen. Jaz pa sem naravnost grozna pri opravljanju takšne službe (smeh).”

Korporacija z imenom Madonna
Loveridge je pomemben del filma zasnoval na kontroverznem dogodku iz leta 2012, ko je Arulpragasamova v prenosu glasbenega nastopa med polčasom tekme pokazala sredinec neposredno proti kameri in si tako nakopala gnev ameriških medijev. Ob vajah z Madonno pred tem nastopom je spoznala drugo plat fenomena te glasbene ikone, kar je za Britanko predstavljalo veliko razočaranje. “Ko sem spoznala Madonno, sem uvidela, da se vse okrog nje vrti okrog industrije. Ko si ameriška zvezdnica, je to ogromen posel. Okrog sebe imaš 200 ljudi, ki vlečejo vse niti. Če postavljaš preveč vprašanj ali hočeš kar koli spremeniti, to ni prepoznano kot nekaj dobrega. Ko vstopiš v svet Madonne, v resnici vstopiš v korporacijo z imenom Madonna. To pa je neka povsem druga podoba od tiste, ki sem jo o njej imela kot majhna deklica.”

M.I.A. je v nasprotju z Madonno vseskozi ohranjala pristen odnos do pereče realnosti okrog sebe, še posebej glede tragičnih dogodkov na Šri Lanki, ki je bila med njeno mladostjo v primežu državljanske vojne. Njen oče, ki se je boril na strani tamilskih uporniških skupin, je med pevkinim otroštvom iz Libanona tihotapil orožje tako, da ga je skril med igrače, namenjene takrat še majhni Matangi. Ko je pevka pozneje svojo slavo uporabila za to, da je opozarjala na genocid v rojstni deželi, so se zahodni mediji, kot sta New York Times in CNN, začeli norčevati iz nje. A le dokler se niso njena opozorila izkazala za popolnoma resnična.

“Ko sem v medijih pripovedovala o vojni in revščini na Šri Lanki, so mi vedno govorili, da ne želijo poslušati o smrti, uničenju in drugih negativnih temah, ampak želijo zgolj poslušati glasbo ter gledati zvezdnike, ki so ves čas videti popolno. Takšno popolnost je zelo težko vzdrževati, zato menim, da bomo kmalu dobili popzvezdnike, ustvarjene z umetno inteligenco, ki jih bodo lahko vzdrževali v stanju nenehne popolnosti. Nobenih težav z utrujenostjo in slabim videzom ne bo. Vse bo do potankosti izpiljeno. To je popolnost, ki jo lahko dosežejo zgolj roboti. Mislim, da se počasi bližamo tej točki in to je zelo problematično.”

Paper Planes: ironičen komentar na percepcijo imigrantov
Arulpragasamova je v zadnjem desetletju postala zastavonoša tiste druge plati globalne popkulture: zatiranih in neslišanih ljudi v regijah sveta, ki se utapljajo v revščini in vojnah, vse od Afrike do vzhodne Azije. Svojo javno identiteto je pod psevdonimom M.I.A. v veliki meri zgradila s pomočjo videospotov, kot sta Born Free (2010) in Bad Girls (2012), ki ju je režiral Romain Gavras, morda celo najpomembnejši režiser videospotov v tem desetletju. Prav zato je presenetljivo, da je Gavras komajda omenjen v filmu, čeprav se zdi, da je bil pomemben člen v njenem vzponu.

“Niti ne tako zelo. Videospot Born Free temelji na resnični zgodbi, ki se je odvila na Šri Lanki, Romain pa ji je nadel motiv z rdečelasci. Bad Girls pa po drugi strani zgolj prikazuje estetiko, s katero sem se takrat intenzivno ukvarjala na svojih koncertih, plesalke v burkah in podobno. To so v bistvu bile stvari, o katerih sem razmišljala sama, on pa je bil takrat z mano in jih je pretvoril v videospote. Razlika med Romainom in mano je v tem, da jaz dejansko sem ta priseljenka, kakršne on prikazuje v svojih videospotih. On nima te imigrantske izkušnje za sabo.”


Glasbenico spomnimo tudi, da v teh dneh mineva natanko 10 let, odkar je izšla njena najslovitejša skladba Paper Planes. V filmu slišimo zgodnji demo posnetek te pesmi v povsem drugačni obliki, pevka pa v dokumentarcu ob tem razloži, kakšno je bilo izvirno sporočilo skladbe. V svojem učinku je v marsičem podobna kontroverznemu Gavrasovemu videospotu za skladbo Stress (2008) skupine Justice, saj je šlo za namensko provokacijo, usmerjeno proti prevladujoči belski družbi, ki si ustvarja močno popačene in pretirane stereotipe o beguncih in imigrantih. “Pesem Paper Planes je imela takrat zelo ostre odzive ravno zaradi tega, ker sem jaz imigrantka, ki poje tovrstno besedilo, kar je bilo še posebej odmevno, ker je ravno takrat izbruhnila svetovna gospodarska kriza. Pomen te pesmi se sčasoma spreminja in dandanes ima povsem drugačnega, kot ga je imela takrat ob izidu.”

Njen prst je vedno uperjen v sistem, ne v posameznike
M.I.A. je iz vseh afer v zadnjem desetletju odkorakala zrelejša in z dragocenim spoznanjem, da gre za posel, v katerem nikoli ne moreš zadovoljiti vseh. “Kadar v medijih govorim o Šri Lanki, jih to moti. Ko sem v Los Angelesu, jih moti, da sem bogata. Ko pa sem nato zapustila ZDA, pa jih je zmotilo to, da nisem hotela postati velika blagovna znamka, ki prodaja športna oblačila ali lastne izdelke za nego las. Vedno me kritizirajo, ne glede na to, kaj storim. Prav zaradi tega tudi ne obžalujem nobene svoje poteze.”

Steve Loveridge po drugi strani potrdi, da njen kontroverzni slog, ki se zanaša na kritiko zahodne družbe in njenega prebivalstva, ni nikoli oseben. “Mayo v njeni aktivistični drži pogosto dojemajo kot provokativno in problematično, ampak tega nikoli ne izvaja z izzivanjem na individualni ravni. Meni denimo nikoli ne reče, da sem privilegiran belec, temveč vedno kritizira celoten sistem. Prav zato sem želel, da se v filmu začuti ta odprtost in da njeno sporočilo ne kaže s prstom na gledalce. Film poskuša gledalce sprejeti v njeno zgodbo. Veseli smo, da bodo mladi ljudje lahko videli zgodbo o zvezdnici iz imigrantske družine, ki ustvarja glasbo na sintetizatorju za 300 dolarjev in se tega loti, ne da bi razmišljala o tem, kako poštirkano in bleščeče bo vse skupaj delovalo.”

Film Matangi/Maya/M.I.A. predstavlja prelomnico na pevkini poti. V Berlinu je javno presenetila z oklevanjem glede tega, ali bo sploh še nadaljevala izdajanje albumov. Izkazalo se je, da se trenutno bolj nagiba k svoji prvi strasti iz mladosti, saj si je kot najstnica želela postati režiserka dokumentarnih filmov. “Čutim, da se moram zdaj lotiti nečesa drugega, da se nekoliko očistim. Poskusila bom posneti film. In v tem bom zagotovo boljša od Steva,” v smehu sklene 42-letnica, ki se je ob izidu filma vendarle pobotala s svojim dolgoletnim prijateljem.

Iz Berlina

Matic Majcen
Prijavi napako
Komentarji
tureavanture
# 20.02.2018 ob 18:13
all I wanna do is bam bam bam and take your mani
jk11
# 21.02.2018 ob 11:40
Saj Pop zvezniki so zdaj že "fake". Vse samo ena velika prevara in persona vodena s strani PRcev in publicistov. Samo, da se proda čim več komadov.
Janx
# 21.02.2018 ob 11:03
“Vse bližje smo času robotskih pop zvezdnikov“

Seveda, saj je že zdaj podobno. Infonet predvaja izključno glasbo, ki po nekakšnih algoritmih ustreza bazi poslušalcev glede na želje oglaševalcev. Sama glasba tukaj nima veliko veze. Problem pa je ker sami določijo kaj bodo dali v preizkušanje oz. katere skladbe, ponavadi take, kjer imajo nekakšno kapitalsko korist (avtorske pravice) in potem argumentirajo, da so to in to skladbo izbrali poslušalci. Ja če imajo na izbiro 15 skladb pač izberejo 3 med enakimi, ki se jim zdijo najbolj v redu, je pa to izredno površno, ponavadi gre samo za 30 sekund predvajanja.
Formula je znana, Raay naredi komade z izbranimi izvajalci (BQL, Nina Zorjan, April...), avtorkse se razdelijo in potem komade terajo do onemoglosti. In potem vsako leto znova. Zato, da dobijo primerne komade naredijo talent šove, kjer ima šev Pro plus Čakarmiš seveda enake interese in krog je sklenjen.

Konec koncev lahko poslušalstvo umetno navadiš na karkoli želiš, je pa to de facto uničevanje izvirne glasbe in tudi izvirnih glasbenikov, saj ne prideš zraven, če ne delaš kot želijo oni na željo založb.
To je način pridobivanja izrednih količin denarja po tem, ko se je ustavila prodaja cdjev in so zato na udaru avtorske pravice in klasični avtorji in posledično tudi avtorske agencije.
burruchaga1986
# 20.02.2018 ob 22:48
Rozmarin: je bila mogoče slovenija 150 let japonska kolonija? Mucek, po drugi svetovni vojni je ZK odprlo vrata delavcem iz kolonij. Tudi priseljenci so omogočili razvoj. Z japonsko se ti pa ni treba ubadat, ker nikoli ne boš prilezel iz doline šentflorjanske.
Chopin
# 20.02.2018 ob 18:29
Dober clanek in res zanimiv clovek je ona.
skorpijon93
# 21.02.2018 ob 12:26
KATASTROFA , ne morete se primerjati z 90s. 00s leti, in vse slabše bo !
boboman
# 21.02.2018 ob 12:24
robotske pop zvezdnike smo zaceli dobivat ze v 90ih...... prepoznate jih tako da imajo vec videospotv kod openair live koncertov...
nuLanuLa
# 21.02.2018 ob 11:00
Roboti ?? Ja, ko bodo imeli vprogramiran ego, narcizem, pohlep, želje in podobno človeško psihološko navlako. Pa za katarzo potrebuješ človeka, nekoga, ki naredi vse, kar si ti ne upaš in potem potrebuješ nekoga, da naj projeciraš svoje želje, hrepenenja in pričakovanja.
džeko
# 21.02.2018 ob 09:55
Kr neki.....
Rozmarin
# 20.02.2018 ob 18:58
Meni denimo nikoli ne reče, da sem privilegiran belec, temveč vedno kritizira celoten sistem.
Kater sistem že? UK kjer so jo sprejeli v državo in kjer je dobila možnost uspeti, kar je tudi izkoristila, ali mogoče sistem v Šrilanki, kjer je bila kot otrok ujeta v viharju državljanske vojne?
Kakšna predrznost. Kot, da bi šel jaz na Japonsko in jih zmerjal kako so priviligirani napram meni, ubogemu migrantu. Še isti dan bi letel z letalom v domovino.
ukrajin
# 20.02.2018 ob 19:46
Ena boljših :)
mike_casper
# 20.02.2018 ob 18:04
Men je kul! Paper planes
Nadja92
# 20.02.2018 ob 17:32
Nekajkrat sem čist slučajno naletela na njeno glasbo, sploh Bad Girls video mi je blazno všeč.
Kazalo