Film
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.7 od 10 glasov Ocenite to novico!
Notranje zlo
Ne glede na številne tehnične in vsebinske primanjkljaje filma je očitno, da je imel Andrew Getty zelo jasno vizijo, ki ji je sledil brez kompromisov. Foto: Grossmannov festival
Notranje zlo
Težko je spregledati globljo resnico, ki se skriva v Koehlerjevem upodabljanju duševne stiske; nelagodje zbuja prav zavest, da nam očitno odpira okno v Gettyjevo nacefrano psiho. Foto: IMDb
       Ko je Andrew umrl, je postalo moje poslanstvo, da dokončam njegov film. Pri projektu sem sodeloval od samega začetka. Andrew je bil perfekcionist – vsak kader je moral biti popoln, preden ga je dal iz rok. Ko je bil še otrok, je imel res grozljive, iztirjene sanje, tako grozne, da ni hotel verjeti, da so se porodile v njegovi zavesti. Prišel je na idejo, da obstaja neki "pripovedovalec zgodb", ki mu vceplja take ideje - in to je postalo izhodišče za njegov film.       
 Koproducent Michael Luceri
Notranje zlo
Še najbolj banalni prizori so prežeti z vzdušjem nadrealizma, za katerega se je težko odločiti, ali je nameren ali ne: glasbena zasedba v restavraciji, kamor pridejo protagonisti na večerjo, je najsrhljivejši nabor animatronskih lutk, kar jih boste kdaj videli, a se vsi vedejo, kot da ni tak prizor v družinskem lokalu nič posebnega.
Notranje zlo
Michael Berryman je kultna figura žanrskega filma; še posebej markanten je bil v klasiki Wesa Cravena The Hills Have Eyes (1977). Njegov videz je deloma posledica redke bolezni, zaradi katere nima žlez znojnic, las, nohtov in zob. Foto: Grossmannov festival
Andrew in Gordon Getty
Na fotografiji iz leta 1967 je Andrew še kot otrok v spremstvu očeta, skladatelja Gordona P. Gettyja. Andrew je z brati pogosto gledal grozljivke - ljubezen, ki ga je spremljala celo življenje. V svoji vili je imel pozneje menda ogromno zbirko grozljivk in pornografskih filmov. Foto: AP
Dovoz vile v gričih nad Hollywoodom, kjer je smrt prekrižala Gettyjeve načrte za dokončanje Notranjega zla
Dovoz do vile v gričih nad Hollywoodom, kjer je smrt prekrižala Gettyjeve načrte za dokončanje Notranjega zla. Foto: AP

Notranje zlo: nasilna nočna mora, ki je mogotca tlačila 15 let

Kaj bi bil žanrski film brez obstrancev?
10. julij 2017 ob 18:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Andrew Getty je bil vnuk naftnega mogotca in nekoč najbogatejšega Zemljana J. Paula Gettyja. Bil je tudi obseden z lastnim režijskim in scenarističnim prvencem, grozljivko, v katero je stočil več milijonov svoje dediščine. Premiere nikoli ni dočakal; odvisnost od metamfetaminov je že prej terjala svoj davek. Lahko pa delirični produkt njegovega življenjskega dela ta teden vidite v Ljutomeru.

Notranje zlo (The Evil Within) je eden od filmov, ki se na letošnjem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina potegujejo za hudega mačka, osrednjo nagrado festivala. Morda velja omeniti: Notranje zlo je, objektivno gledano, slab film – deliričen produkt odvisneževih blodenj, ki mu zmage, iskreno, ne napovedujemo. A to ne pomeni, da ni vreden ogleda (v petek ob 18.00 se bo zavrtel v ljutomerskem Kulturnem domu). Zgodba njegove geneze je fascinanten portret monomanije, donkihotske vizije in ljubezni do žanra.

B-grozljivka z žanrsko neizstopajočim naslovom, ki je letos v ZDA izšla zgolj na Amazonovi platformi vsebin na zahtevo in DVD-ju, ni produkt nekajtedenskega nizkoproračunskega zafrkavanja za čim hitrejši zaslužek, pa čeprav je na trenutke videti točno tako. Za seboj ima 15-letno obdobje mukotrpne produkcije: njene vajeti je v rokah držal naftni dedič, sin tragične dinastije Getty, ki ni dočakal svojega 48. rojstnega dne.

Že sam sinopsis filma razkrije številne klasične elemente podžanra filmov o "nerazumljenih samotarjih, ki se jim zmeša". Protagonist je mlad možak z razvojno motnjo, Dennis (Frederick Koehler), k živi pod okriljem svojega uspešnega, čednega brata Johna (Sean Patrick Flanery). (Johnova punca Lydia (Dina Meyer) bi rada, da Dennisa strpata v primerno ustanovo, a je Johnov občutek dolžnosti (in krivde) za kaj takega premočen.) Dennisa v sanjah obseda demonska pokveka iz starinskega ogledala, ki ga sili v neizrekljive zločine - potem ko z ubijanjem mačk in psov prestane ognjeni krst, začne Dennis v kleti kopičiti človeška trupla. To, kako zlahka prestopi mejnik pobijanja otrok kot nekakšno vmesno stopnjo pred pobijanjem svojih bližnjih bo marsikoga navdalo z nelagodjem.

Logika (mučnih) sanj
Linearnost pripovedi na mestih iztirijo (pre)dolgi sanjski odvodi, liki, ki dobijo natančno predstavitev in nato iz filma izginejo, in nelogični rezi, ki najbrž zakrivajo pomanjkanje posnetega materiala. Čas v ekspoziciji mineva neznansko počasi in nato na hitro preskoči pomembne dogodke. Preden lahko zgodbo sploh začnemo, moramo prestati pretenciozen desetminutni monolog, Koehlerjeva predanost vlogi pa je dosledna in na trenutke izčrpavajoča.

Še najbolj banalni prizori so prežeti z vzdušjem nadrealizma, za katerega se je težko odločiti, ali je nameren ali ne: glasbena zasedba v restavraciji, kamor pridejo protagonisti na večerjo, je najsrhljivejši nabor animatronskih lutk, kar jih boste kdaj videli, pa se vsi vedejo, kot da ni tak prizor v družinskem lokalu nič posebnega.

Fiksacija na nočne more iz otroštva
Andrew Getty
, ki je pod projekt podpisan kot režiser in scenarist, je skušal na platno preliti iztirjene nočne more, ki so v resnici trpinčile njega samega. "V resnici igram Andrewa," je Koehler od izidu filma pojasnil za The Hollywood Reporter. "Velikokrat je povedal, da so večji deli scenarija rekonstrukcije njegovih sanj; boril se je z močnimi demoni."

In te sanje so postale tudi Koehlerjeva dediščina: Getty ga je za projekt najel, ko je bil še mladenič s svežo diplomo iz gledališke igre; danes šteje že 41 let. Snemati so začeli leta 2002; film se je takrat imenoval še The Storyteller.

Prelomil prvo pravilo filmske produkcije: ne uporabi lastnega denarja
Proces se je razvlekel na pet let, ker je Getty kar naprej ustavljal delo: sam je hotel poskrbeti za vse, še tako majhne podrobnosti filmskega procesa. To, da ni imel nobenih izkušenj, ga ni ustavilo: gradil je svoja stojala za kamere, animatronične robote (bodite pozorni na orjaško hobotnico proti koncu filma) in velike, drage kulise. Številni člani ekipe in igralske zasedbe so zaradi zamud vrgli puško v koruzo: v resnici sta bila edina igralca, ki sta Gettyju ostala zvesta od začetka do konca, Koehler in žanrska legenda Michael Berryman (njegov lik je zgovorno poimenovan Kadaver).

Ko je končno padla zadnja klapa, so seveda še vedno manjkali vsi posebni učinki: Getty si je zadal nalogo, da bo tudi te ustvaril sam; vsak kader je hotel uskladiti s svojo umetniško vizijo. V svoji vili je postavil postprodukcijsko sobo; po oceni producenta Michaela Lucerija je v projekt vložil med 4 in 6 milijonov dolarjev lastnega denarja in nešteto delovnih ur. Na koncu je bil finančno izžet, čeprav je bil dedič ene najpremožnejših dinastij v ameriški zgodovini; prodati je bil prisiljen celo svoj športni avto.

Žalostna smrt
Andrew Getty je 31. marca 2015 umrl zaradi krvavitve v želodcu in črevesju, ki je bila povezana s čirom. Njegovo truplo je našlo nekdanje dekle, ki je imelo sicer sodno prepoved približevanja Gettyju. (Pokojnik je imel menda celo življenje težave s tkanjem iskrenih vezi: obdajali so ga le priskledniki in ljudje, ki jih je plačeval.)

Obdukcija je razkrila, da je imel v krvi precejšnjo količino metamfetaminov, kar je najverjetneje povzročilo krvavitev. S svojim magnum opusom se je ukvarjal vse do konca: do konca so ga ločili le še barvni popravki in montaža. Luceri, ki ni hotel, da bi šla leta prijateljevega dela v nič, je sklenil film dokončati.

Vizionar, ki ni skušal igrati varno
To, kar končnemu izdelku kljub na začetku povedanemu vdahne neki nepričakovani šarm, je popolna nepredvidljivost Gettyjeve vizije: zdi se, da ni sledil neki enotni narativni ali vizualni logiki. V film je stlačil tudi elemente, ki si jih pod okriljem večjega studia prav gotovo ne bi smel privoščiti. Posamezni posebni učinki so kljub rudimentarnosti zato absolutno strašljivi. Film več kot enkrat doseže svoj namen in gledalca prestraši do kosti.

Prav tako je težko spregledati globljo resnico, ki se skriva v Koehlerjevem upodabljanju duševne stiske; nelagodje vzbuja prav zavest, da nam očitno odpira okno v Gettyjevo nacefrano psiho. Prav zato, ker film na neki ravni spregovori o odnosu med umetnikom in njegovo stvaritvijo, je orgija groze, ki smo ji priča v sklepni katarzi, tako zelo moteča.

V eri, ko so franšize tipa Priklicano zlo legitimno donosne uspešnice, boste težko naleteli na grozljivko, ki bi bila posneta tako nepragmatično, popolnoma brez kalkuliranega premisleka o tem, kaj "deluje" in kaj ne. Kaj šele avtorja, ki bi bil bil pripravljen stati za vsakim posamičnim kadrom svojega filma. Mar ni to predanost, ki je v kultni status privzdignila Eda Wooda? Prav nič nas ne bi presenetilo, če bi Notranje zlo med ljubitelji žanra zasedlo podoben položaj.

Ana Jurc

Prijavi napako
Komentarji
movcar
# 12.07.2017 ob 23:45
To ni gledljivo.
Brokoli1976
# 12.07.2017 ob 00:10
Deluje zanimivo.
prim00z
# 11.07.2017 ob 07:51
Sinopsis
Kazalo