Kljub žalostnemu koncu nekdanji delavci Vegrada o podjetju govorijo z lepimi spomini, češ
Kljub žalostnemu koncu nekdanji delavci Vegrada o podjetju govorijo z lepimi spomini, češ "zdravje sem izgubil, a vse, kar sem kdaj imel, sem imel od Vegrada." Foto: Vertigo

Dom je intimen dialog s "prekletimi Bosanci", kot se vidijo skozi slovenske oči, ki brez patetike in senzacionalizma odpira zgodbo, s katero se slovenska družba še vedno težko spoprime.

Ana Jurc, MMC, o filmu

Dom v ospredje postavlja nekdanji samski dom, v katerem živijo možje, ki so kot mladeniči prišli iz Bosne, 30 let kot gradbeni delavci gradili Slovenijo in po bankrotu teh podjetij ostali brez vsega, saj so jim propadli lastniki ostali dolžni veliko denarja. V hiši stanujejo še mladostniki, ki so ušli iz nefunkcionalnih družin, in deložiranci, ki iščejo najcenejšo streho nad glavo. Vsi bivajo v domu, "domu, ki mu nihče ne reče dom".

Da bi se sploh lahko na iskren način približal usodam za zidovi samskega doma na Ulici Vide Pregarčeve v Mostah, se je Pevec vanj tudi vselil: med aprilom 2013 in januarjem 2015 je na trak ujel izpovedi izžetih bosanskih delavcev, ki na svoj čas v Sloveniji gledajo kot na "zapor odprtega tipa." Za vselitev se jo odločil tudi zato, ker na začetku ni dobil dovoljenja za snemanje. "Spomnil sem se, da imajo seveda proste sobe in da mi stečajna upraviteljica, ki se mora vesti gospodarno, verjetno si ne bi upala odreči sobe, za katero bi bil pripravljen plačati, kajti to bi bila prav tako potencialna afera."

Pevec je film najprej predstavil poleti na filmskem festivalu v Sarajevu, potem pa jeseni na Festivalu slovenskega filma, kjer je prejel nagrado za najboljši dokumentarni film in nagrado občinstva, nedavno pa mu je Društvo slovenskih režiserjev za film podelilo tudi nagrado Štigličev pogled.

Dom je intimen dialog s "prekletimi Bosanci", kot se vidijo skozi slovenske oči, ki brez patetike in senzacionalizma odpira zgodbo, s katero se slovenska družba še vedno težko spoprime.

Ana Jurc, MMC, o filmu