Tudi sicer se ženskam bolje godi v kategoriji za najboljši tujejezični film kot v tisti za najboljši domači film. Tujejezične oskarje podeljujejo od leta 1956 in od takrat je bilo zanj nominiranih 15 filmov, nastalih pod režijsko taktirko žensk, medtem ko je bilo v istem obdobju za najboljši celovečerni "domači" izdelek nominiranih pet "ženskih" izdelkov.

"Osvobodite ženske režiserke!"
Na šokantno statistiko je opozorila režiserka Cari Beauchamp, ki je dejala, da ima skoraj vsaka država v filmski industriji več žensk kot ZDA. Da bi se tega zavedli tudi v Združenih državah, je na Sunset Boulevardu izobesila plakat, ki poziva k osvoboditvi ženskih režiserk.

Nominirani italijanski film Don't talk je Cristina Comencini posnela po svojem romanu Zver v srcu, ki ga je izdala leta 2004. Zanj jo je navdihnil časopisni članek o bratu in sestri, ki se po smrti očeta kot odrasla spopadata z zlorabo, ki sta jo doživljala kot otroka. "Zgraditi sta si morala novo življenje. Trudila sta se, da bi povsem nepristransko razumela, kaj se jima je zgodilo. Uspelo jima je in sčasoma sta si opomogla," je zgodbo na kratko povzela njena avtorica.

Ni želela škandala, ampak razumevanje
Comencinijeva priznava, da njena zgodba ni nekaj novega, a Italijani so bili najprej navdušeni nad romanom, nato pa so film s petimi nagradami ovenčali na lanskem beneškem filmskem festivalu.

"Italijansko občinstvo se je znalo poistovetiti s tovrstnim potovanjem do resnice v sebi skozi bolečino. Z vsem skupaj nisem želela narediti škandala, želela pa sem raziskati temne plati, ki so v vsakem izmed nas, in razumeti, kako se je kaj takega lahko zgodilo. Vsako človeško bitje ima svojo dobro in slabo stran. Gre za nasprotje: kot odrasli lahko napravimo kaj najboljšega na svetu, ko ljubimo svoje otroke, lahko pa nas privlačijo mlada telesa in storimo precej slabega. Če se tega zavedaš, lahko slabo preprečiš in se odločiš, da si človeško bitje," je o svojem izdelku, ki bo čez en mesec začel nagovarjati tudi ameriško občinstvo, povedala Cristina Comencini.

Premagati meje v ženskah samih
Ko so jo vprašali, kakšen je položaj žensk v italijanski filmski industriji, je odgovorila, da prav tako težek kot v ZDA. Uspeh jim po njenem mnenju preprečujejo meje v njih samih. Prva je, da je ženskam težje vzpostaviti avtoriteto, saj jih moč straši, druga pa, da moraš imeti veliko časa, če se hočeš posvetiti režiji filma, ženske po vsem svetu pa imajo vedno veliko preveč dela, trdi Comencinijeva, ki bo letos srečala abrahama.

Njena prednost za preboj v filmskem svetu je bila njena družina; njen oče je italijanski režiser Luigi Comencini, zato je poznala veliko ljudi iz filmskega sveta, v katerega pa je sama vstopila kasneje. Namesto tega je pisala romane, svoj prvi film pa je posnela leta 1989, ko je za scenarij vzela priredbo svojega romana za otroke Zoo.