Igralka sama nad oznako "legenda", ki ji jo je podelil tudi Ameriški filmski inštitut, sicer ni bila preveč navdušena: legende sodijo v preteklost, sama raje živi v sedanjosti, je nekoč pripomnila v pogovorni oddaji Larryja Kinga. "Zame je legenda nekaj, kar ni na Zemlji, kar je mrtvo."

Vest o igralkini smrti je potrdil njen vnuk."Obvestili so me v torek zjutraj. Zadela jo je močna kap," je za medije sporočil Jamie Bogart. "Dalo bi se reči, da je bila oster človek. Zahtevala je najboljše, in če se nisi dovolj potrudil, ti je to dala tudi vedeti. Če si jo ujel na slab dan, je bilo lahko še zanimivo. Ampak bila je čudovit človek, dobra babica in srečnica z zelo posebnim življenjem."

Lauren Bacall je leta 1944 pred kuliso druge svetovne vojne zaslovela s filmom Imeti in ne imeti (To Have and Have Not), v katerem je nastopila z bodočim možem Humphreyjem Bogartom. Že takrat si je mesto v filmski zgodovini izborila s seksi vprašanjem za Bogarta: "Pa menda ja znaš žvižgati, ali ne? Samo stisneš ustnici in - pihneš."

Z ljubeznijo svojega življenja, kot mu je rekla, je pozneje posnela še filme Veliki sen (The Big Sleep), Mračen prehod (Dark Passage) in Key Largo.

Hollywoodski par nekega minulega časa
Z Bogartom sta se poročila že leta 1945 (takoj, ko se je njemu uspelo ločiti) in postala eden najbolj znanih hollywoodskih parov. Njun zakon je trajal do Bogartove smrti leta 1957, imela pa sta tudi dva otroka. "Bil je izjemen, izjemen človek. Neverjetno srečo sem imela. Bog, sploh nobenih pritožb nimam," se je leta 2005 prvega moža spominjala v nekem intervjuju.

Bacallova se je nato leta 1961 poročila z igralcem Jasonom Robardsom (rodil se jima je sin, Sam), vendar je zakon trajal le osem let. Med obema zakonoma je bila za kratek čas zaročena tudi s Frankom Sinatro.

Poleg že naštetih filmov je gotovo vredno omeniti še filma Young Man With a Horn (1950) in Umor na Orient ekspresu (Murder on the Orient Express,1974). Vseeno pa njena kariera ni bila brez svojih vzponov in padcev; v nekaterih filmih, denimo v Confidential Agent (1945) in Bright Leaf, je igrala bolj ali manj isto vlogo kot v To Have and Have Not.

Zasebno življenje na prvem mestu
Kritiki so po How to Marry a Millionaire (1953) pohvalili njen dar za komedijo, potem pa ni posnela več nobenega zares ogromnega filma, saj se je raje posvetila vlogi "mame koklje", kot je rekla, svojima dvema otrokoma in Bogartovi druščini pivskih bratcev. "V času obeh zakonov sem kariero postavila na drugo mesto in obakrat je trpela. Tega ne obžalujem. V življenju imaš izbiro. Če hočeš uspešen zakon, se moraš temu posvetiti. Če hočeš biti neodvisna, izvoli. Ne moreš imeti vsega."

Seveda je občasno delala tudi v šestdesetih in sedemdesetih (tudi v poslednjem filmu Johna Wayna, The Shootist (1976)), prvo oskarjevsko nominacijo pa je dočakala šele v devetdesetih, kot gospodovalna mati v The Mirror Has Two Faces.

V svoji karieri je tako dobila dve gledališki nagradi tonyja, častnega oskarja in nominacijo za oskarja za stransko žensko vlogo ter tri nominacije za televizijske nagrade emmy.

Fatalna drža je bila priučena
Zaradi predirljivega, fatalnega pogleda izpod čela, ki ga je uporabila na večini fotografij, se je igralke prijel vzdevek The Look. Ironija je v tem, da se je te drže priučila, ker je imela tako tremo. "Tako se je 'Pogledi začel - zaradi živcev, ker sem skušala obdržati glavo pri miru," je nekoč izdala.

Ustvarjanje ikone
Rodila se je 16. septembra leta 1924 v New Yorku kot Betty Joan Perske in kot najstnica začela igrati in nastopati kot manekenka; ko so se njeni starši ločili, je dekle prevzelo različico maminega dekliškega priimka, Bacal. Leta 1942 je postala mis Greenwich Village, naslednje leto pa je bila na naslovnici revije Harper's Bazaar, kjer jo je "odkrila" žena režiserja Howarda Hawksa in jo priporočila za avdicijo za njegov film To Have and Have Not. Hawks si je za novinko tudi izmislil ime Lauren in ji predlagal, naj se na avdiciji potrudi govoriti z globljim glasom.

Pripadnica zlate generacije
Bacallova je v svoji bogati igralski karieri nastopala s Kirkom Douglasom, Garyjem Cooperjem, Marilyn Monroe, Johnom Waynom in Gregoryjem Peckom. Kljub temu ji je bilo gledališče vedno bolj pri srcu kot filmski cirkus. "Ko se dvigne zavesa, je oder tvoj. Ti moraš prenesti, kar je avtor hotel sporočiti občinstvu, in odziv je takojšen. Filmi so zelo zabavni in čudoviti, kadar so dobri. Ampak ničesar ne moreš videti še pol leta po tem, ko si končal svoje delo. Tako nikoli zares ne dobiš občutka, kako dobri ali kako dobro sprejeti so. Pa tudi ne moreš vedeti, kako bo videti končni izdelek, ker je film konec koncev režiserjev medij."