Odvetnik pokojničine družine "iz razumljivih razlogov" ni želel navesti kraja in vzroka njene smrti.

Lotharjeva je nastopila v Hanekejevih filmih Funny Games (Nenavadne igre, 1997) in Beli trak (2009), za katerega je Haneke dobil tudi zlato palmo v Cannesu. V obeh filmih ji je dodelil vlogo ženske, postavljene v skrajne razmere, in nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung jo je zato v čustvenem nekrologu oklical za "igralko skrajnosti, tako pred kamero kot na odru".

Lotharjeva je zaigrala tudi v filmu Učiteljica klavirja (2001), ki ga je Haneke posnel po romanu Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek.

"Gledališki in filmski svet v prihodnje ne bo več vedel, komu zaupati razcepljene, drzne in neskončno ranljive vloge, ki živijo na robu," je v svoji spletni različici zapisal nemški tednik Der Spiegel. Lotharjeva je bila v svoji karieri štirikrat nominirana za nemško filmsko nagrado (nemški ekvivalent oskarja), enkrat od tega - za vlogo v filmu Eisenhans (1983) - pa jo je tudi dobila.

V filmu Bralec, ki ga je po romanu Bernharda Schlinka posnel režiser Stephen Daldry, je zaigrala ob boku oskarjevke Kate Winslet in Ralpha Fiennesa. Na velikem platnu in televizijskih zaslonih je pravzaprav oživela več kot 70 vlog.

Njeno poslednjo vlogo bomo videli posmrtno
Njena zadnja dokončana vloga je bila v najnovejši, visokoproračunski in težko pričakovani britanski ekranizaciji Tolstojeve Ane Karenine, v kateri je zaigrala skupaj s Keiro Knightley in Judom Lawom. V kinematografe naj bi film prišel jeseni. V času smrti je bila sredi snemanja avstrijskega filma Inner Amok, v katerem je imela glavno žensko vlogo.

Na gledaliških deskah je ustvarjala z nekaterimi izmed največjih evropskih gledaliških režiserjev, kot sta Peter Zadek in Luc Bondy.

Z možem oba odšla prezgodaj
Lotharjeva je bila rojena 15. novembra leta 1960 v Hamburgu igralcema Hannsu Lotharju in Ingrid Andree. Poročena je bila z leta 2007, pri 54 letih za rakom umrlim Ulrichom Mühejem, ki je zaigral v s tujejezičnim oskarjem nagrajenem filmu Življenje drugih.