Tadićeva zadnja vloga je bila v pretresljivi drami Miloša Radivojevića. Foto: Liffe
Tadićeva zadnja vloga je bila v pretresljivi drami Miloša Radivojevića. Foto: Liffe
Vstajenje od mrtvih
Bencin se je dalo kupiti na takih 'stojnicah'. Foto: Liffe
Svetozar Cvetković
Zahtevno glavno vlogo je prevzel in ji bil dorasel Cvetković. Foto: Liffe

Gre za zadnji film, ki ga je posnel oktobra letos umrli igralec iz Srbije in Črne gore. Cvetković pa je projekcijo posvetil tudi zadnjemu filmu, ki ga je sam posnel v Jugoslaviji. Gre za film Gluhi smodnik, v katerem je nastopil tudi slovenski igralec Radko Polič, ki je bil na projekciji Cvetkovićev gost.

Režiserjeva osebna izkaznica
Film je nastal v režiji Miloša Radivojevića, ki je tudi avtor scenarija, prikazuje pa osebno tragedijo razočaranega demokrata in tragedijo naroda v SČG-ju leta 1999. Ob spominu na čase skupne države je režiser pred začetkom projekcije dejal tudi, da je film uvrščen v sekcijo Jug Jugovzhodno in opozoril na (simptomatično) delitev, v okviru katere je na festivalu ločena sekcija Naši (v njej se predvajani slovenski filmi). Film, ki na nastal tudi v koprodukciji slovenskega podjetja AAtalanta, bi delno lahko sodil tudi v to sekcijo, kar le še podkrepi dejstvo, da je težko zarisovati ostre ločnice med 'njimi' in 'nami'. V Radivojevićevi predstavitvi filma pa lahko preberemo, da je čutil potrebo, da s tem filmom posname neke vrste osebno izkaznico. Poleg tega pa je Radivojević tudi mnenja, da bodo prav umetniška dela o dogajanju v Jugoslaviji med letoma 1999 in 2000 (so)konstruirala sliko o tedanjem dogajanju, ki bo veliko bolj kompetentna od uradne oziroma zgodovinske.

Osrednja zgodba in še več
V času Natovega bombardiranja Jugoslavije od mrtvih vstane 46-letni Miki, ki se odpravi na osebno popotovanje, v okviru katerega obišče svojo družino, očeta, ki je hudo bolan, prijatelje in ljubezen iz svojega rojstnega kraja. V stilsko izjemno dovršenem slogu je režiserju uspelo ob vsakem srečanju prikazati majhno filmsko vinjeto, portret osebe, ki je nekaj pomenila v Mikijevem življenju, in prikazati, kakšno življenje imajo in kakšna prihodnost se jim obeta v Srbiji in Črni gori. Samo bombardiranje nikoli ni prikazano, se ga pa vselej zavedamo, saj se v ozadju pogosto lahko slišijo sirene, ki iz oseb še bolj izvabijo osnovni Angst, ter poudarjajo atmosfero brezizhodnosti. Kot je o filmu zapisal kritik Javier Porta Fouz, gre za film, "ki je krut in brilijanten miselni stroj, resno močna in pogubna estetska izkušnja."