Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 11 glasov
Ocenite to novico!
Čeprav statistika pravi, da je 80 odstotkov filmov, ki jih posnamejo na Japonskem, adaptacij, se najbolj očitnega izziva - ekranizacije kakšnega romana najslavnejšega japonskega pisatelja, Harukija Murakamija - ni lotil še nihče. Murakami je to čast odstopil šele vietnamsko-francoskemu režiserju.
Po premieri na festivalih v Benetkah in Torontu 11. decembra v japonske kinematografe prihaja dolgo pričakovani Norveški gozd, menda precej zvesta filmska adaptacija verjetno najslavnejšega Murakamijevega romana, katerega izid leta 1987 je pomenil začetek nekakšne renesanse sodobne japonske literature. Roman ni bil uspešnica le v domovini - v prvih šestih mesecih je bilo prodanih 2 milijona izvodov (pozneje pa je ta številka narasla na 10 milijonov) - ampak tudi tista knjiga, s katero se je Murakami prebil v tujini. Preveden je bil v 36 jezikov, tudi slovenščino, naslov pa je kakopak izposojen od istoimenske pesmi Beatlov.
Vietnamski režiser Tran Anh Hung - morda se ga spominjate po filmu Vonj po zeleni papaji - pravi, da je na Murakamijevo zeleno luč za projekt (dobil jo je leta 2008) moral čakati dolga štiri leta. Hung je glavni vlogi razdelil med v domovini trenutno zelo priljubljenega Keničija Matsujamo in Rinko Kikuči, ki je od svoje nominacije za oskarja za vlogo v Babilonu Alejandra Gonzaleza Iñárrituja naprej tako ali tako najbolj iskana japonska igralka v svetu.
Kako posneti film, ki ga sam (dobesedno) ne razumeš?
Murakami je "tih, zelo resen in zelo previden človek", se svojega prvega srečanja s pisateljem v letu 2004 spominja Tran Anh Hung. "Hotel je zaščititi svoje delo. Postavil nam je dva pogoja: prvič: da bi rad videl scenarij, in drugič: da bi rad vedel, kakšen bi bil naš proračun." Zanimivo je, da pogoj, denimo, ni bil, da morajo film posneti na Japonskem ali z japonskimi igralci - a Tran si ga drugače ni mogel niti zamišljati. Zanemarljivo "podrobnost", da ne govori niti besede japonsko, je moral pač obiti: scenarij je napisal v francoščini, ga dal prevesti v agleščino in ta prevod nato še v japonščino. Za komunikacijo z igralci se je moral zanesti na producenta.
47-letni režiser priznava, da si je Norveški gozd želel za film adaptirati že, odkar ga je leta 1994 prvič prebral: "Prebral sem veliko ljubezenskih zgodb, a ta je nekaj posebnega, razkriva sence, ki so skrite v posamezniku. To je zgodba o ljubezni in izgubljeni ljubezni. O žalovanju. O ponovni spravi z življenjem po smrti ljubljene osebe."
Dve popolnoma različni ljubezni
Večji del Norveškega gozda je postavljen v Tokio poznih šestdestih letih. Naš protagonist je študent dramske umetnosti (in ljubitelj zahodnjaške popkulture) Toru Watanabe (mimogrede: tudi Haruki Murakami je študiral dramsko umetnost v Tokiu in tam spoznal svojo ženo, njegova prva služba pa je bila v trgovini s ploščami ...). Watanabe je razpet med dve ženski, Naoko (dekle njegovega najboljšega prijatelja, ki je naredil samomor), in močno, samozavestno Midori. Naoko, ki ne more preboleti fantove smrti, tik po svojem 20. rojstnem dnevu nenadoma izgine. Toru jo dolgo išče in ji piše pisma; medtem spozna Midori, ki je vse, kar čustveno krhka Naoko ni. Šele čez dalj časa do njega pricurlja vest, da je Naoko v gorskem sanatoriju daleč od Tokia. Potrtost je nikakor ne izpusti iz primeža in njena depresija je prehuda za "življenje zunaj" ...
"V vsaki ženski sta dve plati," si zgodbo razlaga Tran. "Naoko in Midori. Naoko vidi temne plati stvari, je strupena in nevarna. Pelje te v temo, proti smrti." Midori pa je, po drugi plati, "žena". "Nežna je. V nasprotju z Naoko zna prenesti spremembe v življenju in ljubezni."
Film se je septembra, sicer neuspešno, na beneškem filmskem festivalu potegoval za zlatega leva. Veliki met je sicer Tranu uspel že enkrat prej, leta 1995 (s filmom Cyclo). Film vonj zelene papaje, ki je bil nominiran tudi za tujejezičnega oskarja, je v Cannesu dobil nagrado Camera d'Or.
Južno od meje, zahodno od sonca. Takšna večna tema, še najbolj zaokrožen roman po mojem mnenju. Drugače sem bral še Kafko in Sputnika.
Naj naredijo kakšno grozljivko po njegovih zgodbah - samo vso tisto plehko fukabilnost morajo ven vržt, potem bi bilo pa mogoče še za gledat!
Naslovi: "Kafka na obali", "Divja jaga za ovco".
Edino kar ne vem je ali je slovenski prevod kaj vreden.