Kljub temu da je Biba odpela že mnogo poppesmi in nastopila na različnih popfestivalih, pravi, da se na gledaliških deskah počuti doma. Štiri leta intenzivnega študija in nešteto vaj koloraturnega soprana so zdaj tista pot, po kateri želi stopati tudi v prihodnje.

Kot sopranistka se je slovenskemu občinstvu predstavila že v decembru 2010, ko je pripravila devet koncertov oz. uprizoritev Zimske pravljice, za katero je sama napisala tudi besedilo.

Udeležili smo se njenega diplomskega koncerta na Akademiji za glasbo v Zagrebu in ji zastavili nekaj vprašanj.

Za začetek, preprosto vprašanje: Iz Hri-barja in Piramide se vas spomnimo kot poppevko. Kako je prišlo do odločitve za opero?
Čeprav ljubim glasbo in vse njene zvrsti, se nisem nikoli našla na popsceni. Preprosto je tam preveč dobrih naturščkov. Sem pa sanjala o lepih večernih oblekah, orkestru, zgodbah in teatru. In sanjati o tem sem začela zelo, zelo pozno. Nekako so vsi okoli mene vedeli, da bi to morala biti moja pot, le sama nisem bila prepričana o tem, ker resnično nisem imela nikakršnega znanja. Na študij me je gnala trma, da bivšemu fantu dokažem, da nima pojma, ko govori, da ne bi zmogla. Sumim, da sem danes diplomirala pred njim??! Med samim študijem pa je mojo neskončno trmo v čisto strast do petja prelevil moj korepetitor, prof. Darko Domitrović. Hvala Bogu! Polagam na srce vsem, da so bila zadnja štiri leta polna odrekanj, na faksu sem bila po cele dneve in večkrat jokala cele noči. Ampak mi ni žal, šla bi še enkrat skozi vse to.

Na diplomskem koncertu smo slišali izvedbe v mnogih tujih jezikih, koliko jih govorite in razumete ter kako je s prevajanjem v opernem svetu?
Na diplomskem koncertu sem pela v osmih jezikih. Najpomembnejša stvar je razumevanje besedila. Vsak pevec nosi odgovornost, da snov pregleda, prebere zgodbo, prevede vsako besedo in se maksimalno potrudi okoli izgovarjave. Vsaka beseda ima svojo vibracijo, zato je pomembno, da to sporočilo preneseš občinstvu. Se je dotakneš, četudi morda ne razume nemško. Ko umiraš, si zaljubljen, žaluješ ali se veseliš - to čustvo mora biti vidno. Sicer pa govorim sedem jezikov.

Kot študentka opere veliko nastopate, katere večje operne vloge, predstave in prireditve ste do zdaj že uprizorili?
Nastopov, iskreno, ne štejem več. Verjetno jih je že krepko čez 1000. Orgle, klavir, mandolina, kitara, to so večinoma moji stalni spremljevalci. Pa tudi kakšne velike stvari z orkestrom. Med študijem smo sodelovali z izjemnimi dirigenti (Alun Francis, Ricardo Muti, Mladen Tarbuk, Zoran Juranić, Nada Orešković, Pavle Dešpalj, Tomislav Fačini in mnogi drugi), bodisi kot solisti na koncertu bodisi kot študentje, kjer smo z dirigentom predelovali operne vloge. Največjo vlogo do zdaj, to je glavna, sem izvajala v HNK-ju Split (narodno gledališče), kjer sem v sezoni 2012 pela Adelo iz Straussovega Netopirja. Pravijo, da je zadeva aktualna tudi v letošnji sezoni, vsekakor se zelo veselim ... ker Adela ... to sem jaz! So pa del moje skrinjice spominov tudi veliko manjše vloge.

Kako pa je s popfestivali? Se jih še vedno udeležujete? Kakšne so želje na tem področju?
Popfestivali mi gredo neskončno na živce. Teh se po navadi udeležim zaradi družbe in čudovitih ljudi, ki jih na takšnih stvareh spoznam. Letos je bilo čudovito festivalsko leto. Sicer nisem pobrala nagrad, sem pa pustila izjemen vtis in stkala prijateljstva in poslovna sodelovanja. Na mojem seznamu želja je San Remo in pa Slovenska popevka. Obožujem skladbe Robežnika, Privška, Sepeta ... Mi verjamete, kako ponosno jih prepevam na svojih koncertih po Hrvaški in kako čudoviti so odzivi na to?

Kaj menite o prepletanju popa in opere (popopera)? Ste ji naklonjeni ali menite, da se mora opera držati klasične glasbe?
Pozdravljam vse zamisli. Zame se glasba ne deli na resno in zabavno. Resna glasba je bila v času, recimo, Mozarta, čista zabavljaška glasba. Kdor lahko poje vse zvrsti, naj to počne. Kdor ne more, naj se drži predpisanih fines svojega športa. Umetniki bi morali stvaritve približati publiki, in če so moderne preobleke ključ, zakaj pa ne. Res pa nisem preveč privrženka elektronike, ker vem, kako čudovita so glasbila v živo.

Kakšno je vaše mnenje o sprejetju opernega petja pri Slovencih in tudi sicer? So ljudje naklonjeni opernim nastopom?
Ne vem. Sama kar zagreto spremljam predstave in koncerte vseh zvrsti. Zdi se mi, da se zadeva počasi popularizira tudi pri nas, temu pripomorejo velika imena, čeprav nismo ravno naklonjeni glasbi, kjer ni harmonike. Se mi pa zdijo cene vstopnic za naše standarde previsoke, in nič se ne bi jezila, če bi država sponzorirala del vstopnic za kulturne prireditve. Takšen sistem ima Švedska, čeprav se ob vsakem obisku čudim, da je kraljeva loža za člane družine vedno prazna. Čakam, da se ljudje naveličajo interneta in telefonov in se začnejo družiti na koncertih s prijaznimi cenami vstopnic.

Veliko nastopate tudi v tujini. Za kakšne nastope gre in v katere države se vračate najraje?
Največkrat gre za do občinstva prijazne programe, kjer pojem "hite"- mešanice znanih opernih arij, songov iz svetovnih mjuziklov, solopesmi za soprane, v programu pa se znajdejo tudi slovenske, hrvaške ter tuje popevke iz zlate dobe popglasbe. Nimam pa najljubše države, kamor se rada vračam. Preprosto zato, ker te občinstvo povsod nagradi za trud, toplino, koketnost in stik. To je sistem daš-dam, ki nikoli ne zataji. Sploh če med nastopi poveš še kakšno zabavno anekdoto iz svojega življenja.

Letos nastopam tudi v izjemno simpatični zasedbi Anime. V njej smo tri mične sopranistke, in duhovit pianist. Na srečo imamo posnetke iz koncertov, kjer občinstvo med našim nastopom doživlja salve smeha in nam poklanja stoječe ovacije že pri drugi pesmi. Biti z njimi na odru je blagoslov. Ponosna sem na ta projekt.

Je morda kakšna prireditev ali festival v Sloveniji, kjer bi z veseljem nastopili?
Je. Začenši s festivalom Ljubljana. Ker to je moje mesto. Tam je moje srce. In moj dom. In vse, kar mi v življenju pomeni. In en kup lepih spominov.

S katerimi glasbeniki ste že in s katerimi si v prihodnje želite sodelovati?
Seznam, s katerimi sem že, je dolg nekaj strani in bolj ali manj ostaja nespremenjen tudi za prihodnje. Raje ne bi naštevala, ker bom koga pozabila in me bo pekla vest. Človek, s katerim želim deliti oder in biti del njegovih projektov, pa je Andre Rieu, violinist in dirigent, show maker. Od domačih pa Loris Voltolini, prav nič se ne bi upirala njegovim napotkom. Tretje ime pa je Ivica Čikeš, famozni bas, ravnatelj opere, eden od ljudi, ki mi je dal veliko priložnost in vame verjel.

Pa končajva intervju z vprašanjem o željah za prihodnost. Kje se vidite po magistrskem študiju, ki je trenutno pred vami? Zaposleni v operi ali se bolje znajdete kot samostojna operna pevka?
Te moje želje - prav nič niso skromne. Po končanem magistrskem študiju se nameravam še naprej izobraževati in si najti pedagoga, ki bo ob meni večino poti. Rada bi postala del ansambla, imela matično hišo in tudi gostovala drugje. Ne vem pa, kako bo niti kje bo. Ker diplomira več pevcev, kot je prostih mest. Verjamem, da si vsak najde svoje mesto pod soncem. In da mi bo to, da ljubim svoj poklic, prineslo srečo. Vsekakor se moram še ogromno naučiti. Vmes pa ostajam zvesta svoji ekipi ljudi, prof. Darku Domitroviću. Z njim delava kar precej projektov, ki jih je treba pripeljati do konca in uprizoriti na odru.

Še kakšna misel, sporočilo, ki bi jo želeli ponesti med naše bralce?
Ta trenutek mi hodi po glavi Charlie Chaplin. On je povedal veliko pravih misli. Ena je: "Življenje je igra, ki ne dovoli preskušanja. Zato poj, joči, pleši, se smej in živi intenzivno, predno pade zastor in se delo konča brez aplavza."

Vabimo vas tudi na ogled videoposnetkov iz diplomskega koncerta.

Leonard Bernstein: Ciklus pesmi - I hate music.

Emil Cossetto: Durme, Durme.

Ivan pl. Zajc: Moja dika.

Vaje na Akademiji: Biljana Ivanovic Biba in prof. Darko Domitrović, Rachmaninov Poljubila ja.