Glasba
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 6 glasov Ocenite to novico!
Gregory Porter
Porter je prejemnik nagrade grammy 2017 za najboljši vokalni džezovski album za ploščo Take Me To The Alley, grammyja za najboljši vokalni album pa je že osvojil za Liquid pred tremi leti. Foto: EPA
Gregory Porter
Še pred osmimi leti je bil popolnoma neznan pevec, njegov prvenec Water (2010) in drugi poskus Be Good (2012) sta mu sicer prinesla prvo in drugo nominacijo za grammyja ter prve navdušene oboževalce, a zares je prodrl šele z albumom Liquid Spirit. Foto: EPA
Gregory Porter
V Los Angelesu rojeni sin duhovnice je zrasel z ljubeznijo do gospela in soula, z Natom Kingom Colom kot vzornikom. Foto: EPA
Gregory Porter
Porter je zaradi poškodbe rame kariero profesionalnega igralca ameriškega nogometa zamenjal za glasbeno. Foto: EPA
Gregory Porter
Džezovski svet že dolgo kakšnega (moškega) pevca ni častil tako kot Gregoryja Porterja, pevca s toplim, toda tudi odrezavim baritonom, ki se napaja tako v soulu sedemdesetih let ter klasičnih džezovskih baladah in popevkah (Nat King Cole) kot v angažiranem gospelu in bluzu. Foto: EPA
Gregory Porter
Leta 2014 je na 55. Jazz festivalu Ljubljana dvignil na noge polne Križanke, zdaj pa prihaja 23. aprila v Cankarjev dom. Foto: EPA
false
Kritiki ga pogosto označujejo za "briljantni novi glas džeza". Foto: EPA
Nedvomno vodilni džezovski vokalist na turneji predstavlja novi album Take Me To The Alley. Foto: EPA

Sorodne novice

Dodaj v

Gregory Porter pred vrnitvijo: Ljudje želijo pristno človeško izražanje

MMC-jev intervju z Gregoryjem Porterjem
13. april 2017 ob 07:26
Ljubljana/New York - MMC RTV SLO

"Namesto da bi koga posnemal, sem se zavedal, da moram postati predvsem Gregory Porter in da moram razviti svoj izraz," se je v intervjuju za MMC spominjal z grammyjem nagrajeni glasbenik, ki se vrača v Slovenijo.

Kot otrok je poslušal materine vinilke Nata Kinga Cola in ga poskušal oponašati. A bolj kot glasba ga je v mladih letih zamikal ameriški nogomet. Ko je kariera zaradi poškodb propadla, je začel nastopati v lokalnih džezovskih klubih. Zanj je bilo usodno srečanje s saksofonistom Kamauem Kenyatto, ki je postal njegov mentor in producent njegovih plošč.

Kenyatto ga je predstavil tudi svojemu vplivnemu prijatelju, flavtistu Hubertu Lawsu. Dobil je angažma v broadwajskem muzikalu It Ain’t Nothing But the Blues. In tako so se mu odprla vrata v svet džeza. Leta 2010 je posnel in izdal debitantsko ploščo Water, sledile pa so ji še štiri. Z zadnjima dvema pa si je prislužil tudi priznanje akademije grammy. "Ne obljubljajo nam uspeha, svetovne slave ... Nagrade so tako češnja na vrhu torte," je dejal Porter v pogovoru za MMC.

Intervju z grammyjem nagrajenim glasbenikom, pred njegovim koncertom v Cankarjevem domu 23. aprila, si lahko preberete spodaj.


Nikoli ni prepozno, da vam čestitamo za osvojitev novega grammyja.
Hvala (smeh).

Kakšen je vaš odnos do glasbenih nagrad oz. neposredno do grammyjev? Frank Ocean je pred letošnjo podelitvijo izrekel kar nekaj kritik, češ da je infrastruktura nagrajevalnega, nominacijskega in podeljevalnega sistema zastarela. Kaj menite vi?
Še vedno je velika čast, če prejmeš nagrado, kot je grammy. Je najboljši način, da izraziš izvajalcu poklon za delo, ki ga je opravil v preteklem letu - poleg priznanja, ki pride od poslušalcev. Strinjam se z Oceanom glede sistema podeljevanja, toda to je najboljši sistem, ki ga imamo. Ampak, če upoštevamo, da so večkrat nagradili Quincyja Jonesa in Stevieja Wonderja, potem to ni bila vedno napaka (smeh). In sem zelo hvaležen, da sem vključen v to družino nagrajencev s svojimi idoli, ki so že večkrat osvojili grammyja.
Seveda so zapleti, kar se tiče podeljevanja nagrade, ampak na koncu dneva je to še vedno nagrada. Ne obljubljajo nam uspeha, svetovne slave ... Nagrade so tako češnja na vrhu torte.

Z vašega predzadnjega albuma mi je ostala še posebej v spominu skladba More Than A Woman. Zanimivo - ima isti naslov kot velika uspešnica pevke Aaliyah. Zanimiv je kontrast med obema skladbama. Njena opeva, kako naj bi se ženska počutila, ko je zaljubljena, vi pa bolj izražate občudovanje do žensk. Se motim v tej oceni?
S skladbo na neki način izražam občudovanje do vseh žensk v svojem življenju. Do svoje žene in mame, ki je že pokojna. Zaradi nikogar se nisem počutil bolj nadnaravnega kot zaradi žensk v svojem življenju. Tako da je vaša ocena kar prava.

Vemo, da je o ljubezni lahko govoriti in o njej prepevati - toda, kako ustvarite povezavo med glasbo in resnično zgodbo, ki je v ozadju?
Vedno sem se izražal prek glasbe. V ta svet me je vpeljala mama, ki mi je od malih nog prepevala. Zame je najbolj naraven način, da se izražam. Tako sem zgrajen. In ko v skladbi prepevam o zgodbi, s katero sem osebno povezan, ji to da še večji čustveni naboj.

Koliko tistih grenkih življenjskih zgodb je v vaših skladbah? Obstaja Laura v resničnem življenju?
Ta oseba obstaja, da (smeh). V večini mojih skladb, ne v vseh, v 90 odstotkih (smeh), so vpleteni resnični ljudje in občutki.

Ko pojete, "There will be no love that's dying here ...", nastane posebna čarovnija ob poslušanju vaše interpretacije. Kako sploh nastane melodija za takšno skladbo?
Včasih je pametno, da melodija ni v napoto besedam ali poeziji, ki jo želite izraziti. Gre za preprosto misel - tu ne bo ljubezni, ki bi umirala. Z melodijo želim poudariti, da ljubezen vliva optimizem. Melodija in besedilo sta pogosto v mojih očeh enaka. Gresta iz roke v roko.

Spomnim se, kako ste v enem intervjuju govorili o rasni nestrpnosti med svojim odraščanjem v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. In kako so umorili vašega brata. Kako zgodaj ste opažanja iz svojega okolja spremenili v ustvarjalno izražanje?
Na začetku sem svoj izraz iskal v glasbi drugih - Stevieja Wonderja, Donnyja Hathawayja, celo Louisa Armstronga. Iskal sem ga v skladbah, kot sta What a Wonderful World in Mississippi Goddamn. Ko sem postal umetnik, sem se začel zavedati, da imam svoje izkušnje, ki jih lahko ubesedim v skladbah. Večino pesmi sem nosil že v sebi. Izvirajo iz tega, kakšen odnos so imeli drugi do mene. Spet druge pa vsebujejo moj odnos do represije, neenakosti ... Takšni sta skladbi Fan The Flames in No Love Dying.

Vem, da ste velik oboževalec Nata Kinga Cola in da poslušate številne druge izvajalce, ki niso tako domači v soul glasbi, kot ste vi. Kako ste skozi čas izoblikovali ta svoj poseben slog in zvok?
Včasih je to rezultat zunanjih in notranjih dejavnikov. Nastopal sem v majhnih klubih, ko sem odraščal v Harlemu. Tam sem dobil veliko spodbudnih besed, da naj izrazim svoje misli. A moj slog se je izoblikoval že v otroštvu. Moja mama je bila duhovnica in večino otroštva sem pel gospel. Harlem oz. Brooklyn sta me toliko izoblikovala in spodbudila, da sem v skladbah povedal to, kar sem premišljeval. Spoznal sem, da je veliko različnih pevcev, a vsak ima svoj slog. Namesto da bi koga posnemal, sem se zavedal, da moram postati predvsem Gregory Porter in da moram razviti svoj izraz. In kar nekaj časa sem porabil za to. Moral sem se poglobiti vase in ugotoviti, kdo sem.

Prepevate: "I wish my mama was here ..." Kako se njen duh izraža v vaši glasbi? Je to, da je bila duhovnica v vaši lokalni cerkvi, vplivalo na vaš odnos do sveta in vas vodilo h glasbi, ki jo ustvarjate zdaj?
Ne morem gledati na njo, kot da je ni ob meni, ker je ves čas prisotna v duhu. Besede, ki ste jih citirali, nisem nikoli zapisal kot besedilo. Samo prišle so iz mene, ko sem stal pred mikrofonom. Izrazil sem le občutek, ki je bil v meni. Gre za stvar medsebojnega spoštovanja, ki ga izražam skozi glasbo. Na novem albumu se pojavi skladba Take Me To the Ally, opisuje ulico, na kateri me je vzgajala in pomagala ljudem, ki so imeli manj kot midva. Delila jim je hrano. In veliko njenih naukov in pridig je prišlo v mojo glasbo. Je temelj mojega glasbenega izražanja in mišljenja. Bila je prvi velik vpliv v mojem življenju in še vedno ostaja velik del mojega ustvarjanja.

Kdaj pomislite, kako kratka je lahko kariera v športu, kot je ameriški nogomet - ki ste ga trenirali v mladih letih - v primerjavi s kariero glasbenika? Kako velik oboževalec športa ste na koncu postali? In ali vas kdaj zamika misel, da bi nastopili med odmorom Super Bowla?
(Smeh) Zelo rad bi bil rad del tega.
Zanimiva stvar športnega udejstvovanja je v tem, da na neki točki ugotovite, da je šport zabava za množice. Mogoče se je kakšen element s športnih igrišč preslikal v moje delo v glasbi, toda bolj mi je všeč poslanstvo, ki ga opravljam zdaj, kot pa lomljenje kosti na igriščih (smeh).

Ali lahko pevec in avtor v džezu postane takšna zvezda, kot je bila nekoč? Kakšen je vaš pogled na slavo?
Mislim, da lahko vsak izvajalec danes doseže visoko stopnjo popularnosti, če svoje poslanstvo opravlja iskreno. Na neki način smo se začeli zavedati umetno ustvarjenega zvoka in izražanja. Ljudje želijo pristno človeško izražanje. V trenutku, ko sem začel izražati to, kar sem, je prišel uspeh. Ta ni rezultat preračunljivega razmišljanja, toda občutij v mojem srcu, ki jih prenašam v glasbi. Živimo v zelo vznemirljivem času in veliko bluzovskih izvajalcev dokazuje, da še vedno lahko pustiš pozitivni pečat s tem, da si preprosto to, kar si.

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo