Ko pride Iztok Mlakar s kitaro na oder, je najprej nekaj sekund resen, nato se mu ustnice raztegnejo v nasmeh. Prvi aplavz je tu, led je prebit. Sledita dve uri in pol šaljivih zgodb in pesmi o preprostih ljudeh, ostrih dekletih in prevzetnih Ljubljančanih. Foto: BoBo
Ko pride Iztok Mlakar s kitaro na oder, je najprej nekaj sekund resen, nato se mu ustnice raztegnejo v nasmeh. Prvi aplavz je tu, led je prebit. Sledita dve uri in pol šaljivih zgodb in pesmi o preprostih ljudeh, ostrih dekletih in prevzetnih Ljubljančanih. Foto: BoBo
Iztok Mlakar v predstavi Duohtar pod mus Sganarela – zdaj novodobnega zdravnika alternativne medicine – zaplete v reševanje ljubezenskih bolečin prelepe Lucinde in njenega ljubimca Leandra ter pri tem zaradi ljubosumnega dekletovega očeta tvega celo junakovo glavo.
Festival slovenskega filma, FSF
"Komedijanti, je rekel Ježek, nismo tisti ki, spreminjamo svet, ampak smo mazivo, da življenje lažje teče." Foto: FSF
Iztok ne menja barv. Vedno je bil in vedno bo za rdeče. Rdeče vino. "Pravejo, da zarad vina mož na kant gre, če ne jenja. Flaša te košta takvina, ma žena te košta življenja," se je na zadnjem albumu postavil na stran "zatiranih" moških. Foto: MMC RTV SLO
Ivo Hvalica je bil pred 10 leti ob izidu albuma Rimarije iz oštarije prizadet, ker je menil, da je pesem Ivo Balila namenjena njemu. Toda Mlakar zatrjuje, da ni tako in da nekdanjega poslanca ceni. Foto: MMC RTV SLO
Gledališki rekord

Njegove prve pesmi so začele nastajati ob osamosvojitvi Slovenije. Na albumu Štorije in Baldorije je nanizal prisrčne zgodbe o kmetu, ki ne želi dati svojega vina, o zatiranih livarjih, o tropskih kelnarcah z ritjo za dve karjoli in večerni "pasedžati", ki se je spremenila v pijanski večer. Ste tudi vi v neskončnost poslušali to kaseto v avtu ali bili celo med srečneži, ki so bili na Iztokovem nastopu in videli njegovo izjemno igro s pantonimo, ki jo je treniral pri Andresu Valdesu?

Oštarija, pršut in vino
Izdal je še tri albume, zadnjega pred tremi leti. Vsi so bili v vrhu prodajanosti, čeprav se Iztok skoraj trudi, da bi mediji o njem čim manj pisali. Zgodbe dolgo nosi v sebi in jih napiše v enem večeru. Primorsko narečje naredi njegova besedila še pestrejša in barvitejša. Ne potrebuje stikov z javnostjo, le oštarijo, pršut in glaž vina. Tam je njegov oltar, na katerem daruje mašo s polnim kelihom smeha, dovtipov in življenjskih resnic, ki jih razdira na izviren način.

Več kot 200 ponovitev komedije Duohtar pod mus
Ne vidi rad, če mu rečeš kantavtor. Ta beseda mu je tuja. Tudi humorist ni, ampak komedijant. Kako talentiran je, Iztok Mlakar dokazuje tudi na gledaliških odrih. Za komedijo Duohtar pod mus (SNG Nova Gorica) je napisal glasbo, za vlogo Sganarela je dobil nagrado za žlahtnega komedijanta. Predstava, v kateri je Mlakar združil ustvarjalno energijo z režiserjem Vitom Tauferjem, je konec marca doživela že 200. ponovitev.


Kako ste praznovali 50-letnico? Če uporabim eno od vaših pesmi: z ženo ali flašo?
Abrahama sem praznoval na avtocesti. Naš posel je precej ciganski, veliko si na cesti. Kolega mi je častil sendvič, alkohola pa ob tisti uri, ob enih zjutraj, ni bilo.

Imate vedno šoferja, ko greste z nastopov?
Ponavadi, saj sem preveč utrujen.

... in nenazadnje spijete radi kakšen kozarec vina, kajne? Vaši nastopi se začenjajo z "na zdravje, sem za rdeče ... vino ..."

Ne, tisto je ribezov sok (smeh).
Je lažje pisati glasbo po kozarcu vina?
Ne pijem zato, da bi prišel v višje psihično stanje. Moje delo je precej suhoparno, napačno si je predstavljati, da si takrat v nekakšni sferi in ti zrastejo krilca. Pisanje besedil je kar resen posel. Ježek se je, ko so mu rekli, da stresa rime z rokava, pošalil, da je po vseh "reklcih" pogledal, pa ni padlo nič ven.

In rekel je tudi, da je treba prebrati veliko pametnih stvari, da poveš neumnost.
To je naloga komedijanta - da en bedak postavi vprašanje, da 20 filozofov ne zna odgovoriti. Človek je minljiv, obstajaš, da še sam ne veš, zakaj. Ko se zaveš absurdnosti obstoja, dobijo stvari svoj smisel. Komedijanti, je rekel Ježek, nismo tisti, ki spreminjamo svet, ampak smo mazivo, da življenje lažje teče.

Kdaj ste prvič koga navdušili, kdaj vam je prvič kdo rekel, da ste talent?
Ne vem, očitno tega ni bilo ali pa si nisem jemal k srcu.

No, ampak pohvala vedno dobro dene in te žene naprej ...
Pohvale in nagrade so kot reflektor, ki ti posveti v oči - bolj moti kot ne. Sčasoma odkriješ, da ima tvoje delo dolgoročni učinek in da pomeni nekaj ljudem. Šele takrat ima tvoje delo smisel. Pa sploh nisem pomemben jaz, pomembno je to, kar delam. Da se tisti večer nekaj zgodi. Jaz sem le povod, da ljudje nekaj doživijo.

Nič samovšečnosti ni opaziti pri vas, čeprav ste igralec. Kako to?
Narcisoidnost ni nujna. Če veš, da je tvoje mesto na odru in imaš kaj povedati, stopiš na oder. To ni ekshibicionizem, ampak želja, da bi nekaj sporočil. Gola narcisoidnost, da si že sam sebi všeč, je v tem poklicu škodljiva, ljudje to hitro prepoznajo. Takšna pot ni prava. Kdor je takšen, naj se zapre v spalnico in se gleda v ogledalo.
Pogrešate aplavz, če dlje časa nimate nastopa?
Aplavz je plačilo, ampak to je le odobravanje tega, kar delaš. Kot oseba nisem lep, visok, plavook ... Štartne osnove so bile slabe. Hamleta ne bom nikdar igral. Ampak takšnega poklica ne opravljaš zaradi denarja, ampak ker se slabše počutiš, če ga ne opravljaš.
Ste že pred študijem na AGRFT-ju vedeli, da ste našli pravi poklic, ali ste imeli še kaj v rezervi?
Pesmi sem ustvarjal že zgodaj in bil še pred akademijo navdušen nad teatrom, nad komedijo dell'arte, v kateri je igralec hkrati avtor, glasbenik, izvajalec, tudi scenograf. Ne le interpret. Jasno pa, da sem tudi igralec v repertoarnem gledališču, in to z veseljem.
Na nastopih se šalite iz svoje majhne postave, ste zaradi tega v mladosti na kakšen drugačen način osvajali dekleta?
Če si nizek, moraš biti glasen, da te opazijo. Je pa res, da - velik strup je v majhnih flaškah. Vsak komedijant mora imeti malo samoironije. Psihoanalitiki, se mi zdi, morajo tudi poznati same sebe, preden lahko opravljajo svoj poklic. Brez heca na svoj račun na odru ne boš dober.
Veliko imate povedati čez Ljubljančane. Zakaj so se vam zamerili?
Ljubljančan je bolj metafora, pravzaprav sploh ne gre za človeka iz Ljubljane. Veste, dobiš lahko hujšega Ljubljančana sredi Gorice kot v Ljubljani. Veliko mesto je veliko breme za ljudi. Sosed sosedu ni več sosed, ampak tekmec.

Kako je nastala nepozabna ljubezenska balada Vandima?
Zelo na hitro je bila napisana, kar je pri meni običaj. Hitro napisana, dolgo nošena. To pomeni, da je nastala v eni noči ali celo v nekaj urah.

Ali ob današnjem političnem kaosu najdete veliko idej za nove pesmi?

Ne ukvarjam se s političnimi vici, čeprav so hvaležni in ljudje to radi poslušajo. Toda današnji politični vic je jutrišnji dolgčas, in to je problem. Čudi me, da na televiziji ni več tega humorja, kajti to je idealen medij. Političnega humorja kot da ni več. Ne vem, ali so vsi prestrašeni ... Dvomim, da ni talentov. Ježek je rekel, da za razliko od modrecev, ki se ukvarjajo s človeško modrostjo, se komiki ukvarjamo s človeško neumnostjo. Vsaka stvar ima svoje meje, le človeška neumnost je brezmejna.
Ste s pesmijo Ivo Balila ciljali na Ivo Hvalico?
Niti slučajno. Splet naključij je, da sem izbral ime Ivo. Vsako ime, na primer Janez, se ne rima dobro. Predstavljal sem lokalnega politika, konvertita, kar on ni bil. In potem se je kar razpaslo, češ da govorim o njem. Res je, da sem imitiral Primorca, ki govori knjižno, pa so se spomnili nanj. Mimogrede: Hvalica je bil eden boljših nastopačev v parlamentu, rad sem ga gledal, bil je dober retorik in mi je skoraj malo žal, da ga ni več v politiki.
Razmišljate že o novem albumu?
Kje pa, razmišljam le o naslednji oštariji.
Na zdravje in čim manj obiskov pri dohtarjih! Ste se že naveličali komedije Duohtar pod mus? Koliko ponovitev je bilo?
Več kot 200, v enem letu celo 160. Užitek je igrati, ekipa je prijetna. Takšna komedija je zelo hvaležna zaradi interakcije s publiko, kar je pri teatru najbolj žlahtno.

Gledališki rekord