Prvi julijski teden bo stara glasba ponovno oživila romantične in skrivnostne ambiente nekaterih naših najprivlačnejših gradov in sakralnih objektov. Kot že več kot dvajset poletij bo namreč potekal festival Sevicq Brežice, katerega začetki segajo v leto 1982, ko se je prizorišče stare glasbe začelo prebujati z organizacijo mojstrskih tečajev za staro glasbo. Ti so kmalu prerasli v festival.

Zasnova festivala ostaja nespremenjena. Oživljanje in predstavljanje stare glasbe in historičnih ambientov; kljub temu festivalsko dogajanje vsako leto zaznamuje nov poudarek. Ta je letos med drugim namenjen izpostavljanju glasbene ustvarjalnosti Jakoba Petelina Gallusa in Primoža Trubarja ter francoskim ustvarjalcem. Več o festivalu pa nam je zaupal Klemen Ramovš, umetniški vodja in direktor festivala.

Klemen Ramovš: Projekt Sevicq Brežice združuje več programskih sklopov, in sicer Festival Brežice, Klasikaa Dolenjska in Klasikaa Slovenija. Kaj je skupna točka vseh teh programov?
Vsi trije festivali so del krovnega projekta Seviqc Brežice. Vsem so skupni stara glasba, mednarodna izmenjava umetnikov in predstavljanje slovenske kulturne dediščine (historičnih prostorov) mednarodni sceni, kar naj blagodejno vpliva na kulturni turizem in pozicioniranje Slovenije kot zanimivega območja na mednarodnem področju z vseh vidikov. Razlike med festivali so bolj geografske kot programske. Festival Brežice poteka v občinah Brežice in Kostanjevica na Krki, Klasikaa Dolenjska je festival, ki zajema dolenjske občine, Klasikaa Slovenija pa obsega kraje na Gorenjskem, Notranjskem, Šajerskem in Goriškem.

Sevicq Brežice je festival stare glasbe. Kaj pravzaprav pomeni ta izraz, saj vemo, da se ne navezuje zgolj na ustvarjalnost srednjega veka, renesanse in baroka, ampak se lahko vanj vključijo tudi sodobna dela?
Seviqc je kratica latinske skovanke Semper Viva Quam Creata, kar v slovenskem prevodu pomeni vedno živa kakor ustvarjena. Gre torej za pristop, kako izvajati staro glasbo tehnično – glede uporabe instrumentov in izvajalskega pristopa. Tu bi lahko zatrdili, da gre za ekološko neoporečen pristop h klasični glasbi, brez pesticidov tehnične revolucije, ne smemo pa prezreti, da je tehnični vidik le okvir, ki ga mora zapolniti čista umetnost. Zato QVAM CREATA in če tako kot ustvarjena, potem tudi vedno živa: SEMPER VIVA.

Letošnje je leto Primoža Trubarja. To izraža tudi Vaš festivalski program. Kaj bi veljalo povedati oziroma kaj bi moral vsak Slovenec vedeti o glasbeni ustvarjalnosti Trubarjevega časa?
V Trubarjevem času je Evropa umetnostno cvetela. Trubar je bil genialen človek, in kot vemo, ne le prvi urednik slovenske besede, ampak njen utemeljitelj. Lahko bi bil eden zaščitnih znakov Slovenije, tako kot Prešeren ali Lipicanci. Njegova prepoznavnost je opazna tudi v tujini, žal tudi v tem primeru mnogo premalo promovirana. Morda nam je res šele članstvo v EU-ju dalo tistega zanosa, da se ga ne sramujemo. Na naš mednarodni razpis smo pri predlogih programov na temo Primoža Trubarja naleteli na izjemen odziv. Prejeli smo vrsto prijav, za letos in izmed njih izbrali švicarsko zasedbo Basel Renaissance Winds in nizozemsko Camerato Trajectina, za naprej pa smo s programski predlogi izdatno založeni za vsaj od pet do deset let.

V zadnjem desetletju se festivali stare glasbe vedno bolj uveljavljajo, nekako protislovno – z mislijo na vedno večjo komercializacijo in hiperprodukcijo popularne glasbe – imajo vedno več občinstva. Kako si to razlagate?
To se mi sploh ne zdi protislovno. Festivali se vendar zavzemamo tudi za splošne humanistične vrednote. Te so gotovo zelo aktualne. Ljudem so načela humanizma blizu in si jih želijo za povsem vsakdanjo rabo. Pomen festivalov s tem raste, z njimi pa tudi občinstvo.

Kaj je bistvo prepoznavnosti Vašega festivala, kako se uveljavlja v evropskem okolju?
Skozi naše delo smo se relativno hitro povzpeli med najbolj znane evropske festivale. Ponašamo se s skoraj tridesetletno tradicijo in v tem času smo prejeli veliko odobravanja tujih festivalov stare glasbe. Lieve Schaubroeck, direktorica Flamskega festivala v Antwerpnu, enega najpomembnejših današnjih festivalov stare glasbe (po novem AMUZ), je v svojem pismu podpore zapisala, da smo v manj kot petih letih dosegli raven, za katero je večina festivalov Severne Evrope potrebovala dvajset do trideset let.

Kaj bi izpostavili kot ključne točke letošnjega programa – kdo so največje zvezde?
Načeloma ne gledamo tako. Nam je pomembna dobra glasba z dobrimi umetniki. Težko je nekatere izpostaviti kot zvezde, saj bi bili potem krivični do drugih vrhunskih umetnikov svetovnega formata, ki nastopajo v našem programu. Tudi tisti, ki so naši javnosti manj znani, so vrhunski umetniki. Za vsako našo izbiro je argument njihova kakovost, mi to le povzemamo z željo, da bi pripravili ne le dober, ampak tudi zanimiv program. Takoj za kakovostjo kot drugo sito prihaja program. Ta mora predstaviti široko bogastvo v zoženi optiki enega festivala.

Vseeno bi izpostavil projekta Gallus in Trubar. Ponosni smo tudi na močnejši plasma domačih umetnikov na tujih festivalih. Poudaril bi, da je domača zasedba Musica Cubicularis letos odprla Festival Toscano di Musica Antica. V okviru našega programa pa bi opozoril še na nastope dveh zasedb, kubanske Ars Longa in švedske Villancica, ki bosta vsaka s svojim programom obširneje predstavili latinskoameriško baročno glasbo.

Med sodelujočimi prevladujejo tujci. Koliko je pri nas razširjeno ukvarjanje s staro glasbo, kakšne so razmere? Bi želeli v tem pogledu morda izpostaviti katero izmed slovenskih zasedb, katere ustvarjalnost je še posebej vredna pozornosti?
Pri nas ima ukvarjanje s staro glasbo vedno boljše mesto. Letos je bil ustanovljen Zavod Harmonia Antiqua Labacensis, ki bo promoviral in spodbujal raziskovanje stare glasbe, hkrati pa skrbel še za redno koncertno dejavnost in izobraževanje. Zavod so ustanovili Frans Brouwer člana slovenske zasedbe Cubicularis, gambist, čembalist in umetniški vodja Festivala Radovljica Domen Marinčič ter organist in čembalist Tomaž Sevšek Šramel. Ta imena so že letos tesno povezana z našim programom, osebno jih želim uspešno nadaljevanje, saj to odpira tudi naše možnosti.

Seveda pa se zaradi našega dela tukajšnja scena spreminja in razvija. Mislim, da smo z dosedanjim delom napravili velikanski vložek v kakovost slovenskega kulturnega življenja. Še bolj kot doma pa uveljavljamo in predstavljamo Slovenijo na evropskem področju, tudi s projektoma Gallus in Trubar, predvsem pa s kompletnim in načrtnim delovanjem.

Stara glasba se po pravilu izvaja v historičnih ambientih. Je bila ta glasba pisna z mislijo na akustične značilnosti tedanjih prostorov ali pa jo je mogoče izvajati tudi v običajnih, sodobnih prostorih?
Pravila o izvajanju stare glasbe na historičnih lokacijah načeloma in eksplicitno ni. Je pa to način, da se ljudje z glasbo in časom, ko je nastajala, lažje povežejo. To je tudi šarm, dodatna vrednost glasbi, ki jo umetniki izvajajo. To je torej prvi razlog, da se naši koncerti izvajajo na historičnih lokacijah. Drugi pa je oživljanje starih arhitekturnih objektov in prispevek k slovenski kulturni tradiciji oziroma njeni večji uveljavljenosti na širšem mednarodnem področju.

Kako je prišlo do letošnjega sodelovanja s Francijo? Kako ste oblikovali program; je bilo to le Vaša pristojnost ali so francoski program sestavili drugi?
Ne sodelujemo s Francijo prvič. To je že tradicionalno sodelovanje s francoskim institutom Charlesa Nodierja v Ljubljani in Culturesfrance v Parizu. S Francijo nas povezuje tudi podjetje Revoz v Novem mestu, ki je najuspešnejša depandansa francoskega Renaulta. Program sam pa je naša domena in ga oblikujemo neodvisno od teh odnosov, če odštejemo tudi našo željo, da francosko produkcijo čim bolj predstavimo domači in evropski javnosti. Dobivamo pa programske predloge tako od instituta kot iz francoske kulturne politike, predvsem pa veliko tudi od samih francoskih umetnikov. Govorim o vrhunskih umetnikih, ki si želijo priti tudi k nam.

Brežiški festival ima že več kot dvajsetletno tradicijo. Kako se festival danes razlikuje od festivala, kakršen je bil v samih začetkih?
Tukaj je treba poudariti, da Seviqc Brežice ni zgolj brežiški festival. Da, če vzamemo rezidenco in kraj, ki je spodbudil enega najpomembnejših evropskih projektov. Sta pa tukaj tudi Klasikaa Dolenjska in Klasikaa Slovenija, tukaj so tudi festivali drugih držav, tukaj je skupno produkcijsko delo in načrtovanje. Od samega začetka in enega festivala v Brežicah ali tistega, kar smo pred dolgimi leti začeli v Radovljici, se Seviqc Brežice razlikuje le po obsegu. Še vedno poudarjamo medkulturni dialog, uveljavljamo enaka načela in principe. Predvsem pa razvijamo sceno nas, ljubih Slovencev.

Kako pomembno je za Vas, da ste člani Evropske zveze za staro glasbo (Réseau Européen de Musique Ancienne) in kaj je poslanstvo te mreže evropskih ustanov, ki spodbujajo ohranjanje in vitalizacijo stare glasbe?
Članstvo v REMA pomeni biti v središču dogajanja. To je najpomembnejše tovrstno združenje, kjer nas je trenutno 53 članov, letos v Brežicah bomo verjetno sprejeli še dva nova člana. Da smo člani REMA, je ob vsem, kar ponuja dobra mednarodna mreža, predvsem mednarodno priznanje, da smo eliten festival. Članstvo ni večno. Kar nekaj takih festivalov je, ki jim je zmanjkalo moči in jih REMA ne priznava več kot svoje člane. Osnovno poslanstvo in naloga REMA je razvoj scene stare glasbe na širšem evropskem področju.

Od tedaj je minilo že mnogo let, pa vendar – zakaj je sploh nastal brežiški festival stare glasbe?
Ker nisem hotel emigrirati iz nevzdržnih razmer. Leta 1997 smo projekt preselili v Brežice pod imenom Festival Brežice in ga v naslednjih letih razširili na vrsto historičnih lokacij po Sloveniji. V 2003 smo ime spremenili v Skupina Festival Brežice, v 2007 pa v Seviqc Brežice.

Nameravate v prihodnje koncept festivala spremeniti, ga morda razširiti, tako slogovno kot prostorsko in po številu koncertov? Kakšni so torej Vaši načrti?
Koncepta ne nameravamo bistveno spreminjati. Še naprej bomo veliko pozornosti namenili animacijskim programom za mladino, izobraževanju in mednarodnemu povezovanju. Veliko pa je odvisno tudi od tega, kako se bo obnašala državna politika do nevladnih organizacij. Ta odnos se počasi izboljšuje, je pa še vedno precej klavrn, še bolj pa so take njegove posledice.

Polona Balantič