No, morda bi bilo natančneje reči, da me ob spremljanju njegovega dela in življenja ves čas spremlja tudi občutek, da je med njima prišlo do razkola, da se je med njegovo osebnostjo na eni strani in ustvarjalnostjo na drugi odprla nekakšna zev, ki se ne le noče več zapreti, temveč je celo vse globlja in očitnejša. Kljub temu pa zanjo nikakor ne morem reči, da je moteča. Če je Eastwood zasebno vse bolj podoben Umazanemu Harryju, ciničnemu, ostremu in z izbruhi pretiranega nasilja prepojenemu inšpektorju Callahanu, je to pač njegova stvar. Kot je povsem njegova stvar tudi njegova politično-nazorska drža, dejstvo, da je neomajni (in na trenutke žal tudi rahlo omejeni) republikanec, pravi republikanski jastreb, kar je ne nazadnje potrdil s svojo nedavno javno podporo Donaldu Trumpu ter z ostro in sočno vulgarno zmerljivko, ki jo je namenil vsem, ki jih – vsaj po njegovem mnenju – Trumpovi javni nastopi pretirano vznemirjajo.

No, tako je bilo vsaj do zdaj. Eastwood je namreč ustvarjal izjemna, odprta in duhovno široka dela, ki – vsaj primarno – niso bila podrejena promociji neke določene ideologije ali nazora. Dela, pri katerih je bilo jasno in nedvoumno zaznati, da so se porodila iz ustvarjalne nuje. S Čudežem na reki Hudson pa se je v njegovi filmski ustvarjalnosti nekaj radikalno spremenilo, saj se ni mogoče znebiti občutka, da te nedvoumnosti nenadoma ni več. Film, ki poustvari dogodke iz januarja 2009, ko je letalo s 155 potniki kmalu po vzletu z newyorškega letališča La Guardia moralo zasilno pristati v reki Hudson, se zdi kot plitka in dolgočasna močvara v primerjavi z večino njegovih predhodnih del.

Zaradi neverjetne prisebnosti in hladnokrvnosti pilota Chesleyja Sullenbergerja, imenovanega Sully, se je načeloma nadvse dramatični dogodek že takrat, v živo, zdel izrazito nedramatičen. In tega tudi Eastwood ni mogel spremeniti, pa čeprav se je pri tem resnično trudil. Pravzaprav celo preveč in vse preveč očitno, saj dogajanje v filmu deluje prisiljeno in nenaravno. Zgodbo, v kateri so dramo doživeli le potniki, je Eastwood na silo hotel napihniti v zgodbo, katere dramatičnost bi začutili vsi. A zakaj? Zakaj je zatajil svoj siceršnji ustvarjalni pristop? Žal je videti, da le zaradi tega, da znova podžge mit o ameriškem heroju, preprostem sleherniku, ki je s svojim junaškim in nesebičnim dejanjem zgled tiste "njegove" 'ta prave' Amerike, Združenih držav malih in preprostih ljudi, ne pa velikih korporacij z Wall Streeta ali, bognedaj, kakih socialistov. Bo že res, da se vino s staranjem kdaj pa kdaj tudi pokvari.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).