A če se imajo potomci priseljencev v Združenih državah Amerike skoraj brez dvoma za Američane, so Avstralci z idejo o narodu zamudili za slabo stoletje. Avstralija je še danes v številnih pogledih – dežela tujcev. A pri naslovu filma še zdaleč ne gre le za to: Dežela tujcev je to tudi zaradi pregovorne avstralske robatosti in specifičnega ustroja družbe. Predvsem pa gre, čeprav to še zdaleč ni kakšna avstralska posebnost, za tujost tam, kjer naj bi bili odnosi najtesnejši – v družini.

Film se teh protislovij še kako zaveda. Odtujena zakonca Catherine in Matthew Parker, ki ju igrata Nicole Kidman in Joseph Fiennes, se spopadata s težavami pri vzgoji svojih odtujenih otrok, petnajstletne hčere Lily in njenega mlajšega brata Toma. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da so njihove težave in prepiri tipični, se izkaže, da ima družina skrivnosti, ki jih skrbno skriva pred okolico. Manj očitno je, za čigave skrivnosti gre in kdo si najbolj želi, da bi njihova zgodovina ostala skrita. Lily je koketna najstnica, ki, kot kaže, išče pozornost in potrditev pri vsakem moškem, ki se znajde v njeni bližini, za kar s pridom izrablja svojo zorečo spolnost. Njene dogodivščine so čedalje bolj pustolovske in neke noči z bratom nepojasnjeno izgineta.

Filmu kljub zastavljenemu žanrskemu okviru uspe, da svoje perspektive nikdar ne zakoliči. Lily je spogledljiva in svobodomiselna, s čimer svojim staršem povzroča preglavice, a film njenega vedenja nikoli ne problematizira neposredno, temveč se namesto tega posveti tudi drugi plati težave: kdo promiskuitetnost kot táko definira in komu je spodobnost zares v interesu, hčeri ali njenemu očetu, morda celo drugim moškim v njeni bližini, in nazadnje, kako lahko na posamezničino vedenje vplivajo same oznake okolice.

Če nas Dežela tujcev sprva prepriča, da Lilyjino vedenje obsoja in mu dodeljuje mesto najglobljega izvora vseh težav, se nato izkaže za veliko bolj premišljen portret patoloških družinskih odnosov, ki jim kljub medsebojni odtujenosti v imenu očetovske skrbi še vedno vladajo tradicionalni, pravzaprav patriarhalni vzorci.

V izginotje otrok se z obsojanjem pod krinko sočutja vplete celo mestece, pokaže pa se tudi vsa trhlost temeljev odnosa zakoncev Parker. Tujci v filmu Dežela tujcev so si med seboj torej družinski člani, sosedje in ne nazadnje tudi belci in aborigini. To postane še posebej očitno, ko Catherine od svoje sosede, sivolase aboriginske ženske v barvitih oblačilih, v svoji mrzličnosti zahteva točno to, kar od takih (stereotipno napisanih) likov običajno zahtevajo belske mainstreamovske pripovedi: nesebično, mistično posredovanje pri njenih težavah.

Očetova negotovost, ki je gonilna sila njegove zamere, nelagodja in sramu ob hčerinem vedenju, je negotovost, ki jo čuti tudi ob svoji ženi, ki ga zato ves čas hkrati privlači in odvrača. Podobno so razklani tudi njuni someščani, ki ves čas kolebajo med sočutjem in prikritim sovraštvom, ki ju do družine čutijo. V družbi, ki je ne sprejema, je ženska seksualnost (ki kot sramotno občuti še samo sebe) prej ali slej kaznovana, a to ne spremeni ničesar, predvsem pa ničesar ne reši. Dežela tujcev na vprašanja, ki jih odpre, pravzaprav ne ponudi odgovorov in morda je prav to tisto, kar je pri tej žanrski mešanici psihološkega trilerja in kriminalke še posebej zanimivo.
Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).