Film je premiero doživel že lani, v tekmovalnem sporedu canskega filmskega festivala, potem pa je zanimanje zanj precej hitro potihnilo. Foto: Kolosej
Film je premiero doživel že lani, v tekmovalnem sporedu canskega filmskega festivala, potem pa je zanimanje zanj precej hitro potihnilo. Foto: Kolosej
Film se skoraj popolnoma izogne kakršnemu nasilju pred kamero, kar je glede na izbiro tematike precej zanimiva avtorska odločitev. Foto: Kolosej
Bodite pozorni na igralce v stranskih vlogah, med katerimi so zvezdniki, "pobrani" iz različnih sekcij evropske kinematografije, denimo Bruno Ganz, Denis Lavant in Sergio Lopez. Foto: Kolosej
A "temperamentnejša" epopeja se verjetno ne bi ustavila ob misli, da tudi najbolj vzvišeni cilji pošiljajo može v grob. Michael Kohlhaas je cel film, posvečen prav tej ideji. Foto: Kolosej
"Upam, da mi Bog nikoli ne bo odpustil tako, kot bomo mi odpustili Baronu," med zobmi iztisne Kohlhaas.

Michael Kohlhaas je že druga filmska priredba novele Heinricha von Kleista iz leta 1811; ta je nastala po resničnih dogodkih iz 16. stoletja, predvsem kot precej neprikrita alegorija dogajanja v Prusiji pod Napoleonovim tiranskim jarmom. A naj vas žar zgodovinske drame ne zavede: Michael Kohlhaas ni epski bojni spektakel, pač pa v notranjost zavihana refleksija o ceni in upravičenosti "načelnega stališča".

Ker je tokratna ekranizacija potekala bolj pod francosko kot pod nemško taktirko, se je dogajanje preselilo na francosko podeželje; scenarista Christelle Berthevas in Arnaud des Pallières, ki je film tudi režiral, sta sklenila črtati aluzijo na Napoleona ter dogajanje popolnoma zasidrati le v reformacijo (odlični Denis Lavant je namesto Martina Lutra samo neimenovan "teolog"). Zgodba je klasična: Michael Kohlhaas (Mads Mikkelsen) je premožen vzreditelj in trgovec s konji; čeprav je videti kot razbrazdan, zagorel Clint Eastwood francoskih ravnic, je miroljuben človek, ki pa nadvse ceni red in pravila. Na eni od trgovskih poti mu po naključju pot prekriža lokalni baron (Swann Arlaud); izmisli si nekakšno fantomsko mitnino in Kohlhaasu "za varščino" zaseže dva konja, dokler se ta ne vrne z dovolilnico za prečkanje mostu. Baronovi možje jezdni živali vprežejo in skoraj do smrti izmučijo, na Kohlhaasovega slugo, ki skuša poseči vmes, pa naščuvajo pse.

Ko naš protagonist ugotovi, kaj se je v njegovi odsotnosti dogajalo, skuša pravico doseči po legalnih kanalih - a je sodnik baronov sorodnik in uradna pot se izkaže za slepo ulico. Ljubljena žena Judith (Delphine Chuillot) Kohlhaasa prepriča, naj jo spusti na dvor, kjer bo kot ženska lažje zagovarjala njuno pravico. Njena pot se konča tragično. Kohlhaas, ki je zdaj končno sprevidel, da se z lopovi nima smisla miroljubno pogajati, zbere peščico pajdašev, ki se mu bo pomagala maščevati baronu. Ker ni treba veliko, da se med zatiranimi vaščani razplamti iskra upora, njegova druščina hitro raste in kmalu postane dejanska nevarnost za dvor.

Napad na baronov dvor je edini "akcijski" prizor v celem filmu, pa še ta se bolj vrti okrog taktike in zalezovanja kot okrog samega spopada. Pomembnejša konfrontacija je Kohlhaasova notranja bitka in preizpraševanje vrednot, ki ga film podaja prek protagonistove interakcije z mlado hčerko (Melusine Mayance), debate s pacifističnim teologom (Denis Lavant), pogajanj z muhasto princeso (Roxane Duran) in mimohoda izmučenih, pobitih, pretepenih upornikov, ki s sodelovanjem pri vstaji tvegajo svoja življenja in premoženje. A zmotno bi bilo misliti, da je bil Kohlhaas kdaj v resničnih dvomih: v vsakem položaju išče zgolj potrditev za svoje stališče. In če odštejemo vse moralne utemeljitve in okoliščine, naš protagonist konec koncev še vedno stremi k pravici zase in je kot tak sebičen, pa čeprav pravičniški lik. Njegovi navidezna mirnost in pravičnost sta v resnici popolnoma neracionalno stremljenje k univerzalnemu redu in zakonu.

Kamniti izraz Madsa Mikkelsena ne izdaja veliko; vse kalvarije in udarce usode prenaša z istim zamišljenim, v daljavo uprtim pogledom. V resnici ima sicer niansirani igralec tukaj samo dve čustveni "prestavi": nežno intimnost družinskega življenja in hladno, pravičniško maščevanje. Namesto njega je toliko bolj razčustvovana vetrovna pokrajina, ki s svojimi negostoljubnimi ravnicami odraža posameznikovo osamljenost v sovražnem svetu. Des Pallières ima oko za detajle, ki pričarajo 16. stoletje, od skromnih interierjev kamnitih hiš pa do grobih tkanin oblačil in škripajočih vozov. Življenje v 16. stoletju je bilo kratko in neizprosno, nam sporoča.

Film odlikujeta izjemna fotografija in prepričljivo oblikovanje zvoka; brenčanje muh okrog trupel, cviljenje prašičev in zlovešči bobni so že skoraj samostojni liki. Prav tako film premore nekaj čudovitih prizorov, na primer dvoumni obisk enigmatične princese, ki Kohlhaasa zasači v ranljivem trenutku kobacanja iz kadi.

A pod črto je Michael Kohlhaas saga o maščevanju, ki vseeno preveč igra na eno samo noto junaškega trpljenja, da bi zares dosegla epski razpon, na katerega je ciljala. Zvesto sledenje Kleistovi predlogi v zgodbo vnaša moralno težo, direktorica fotografije Jeanne Lapoirie iz nje naredi vizualno poslastico, a trmasto počasni tempo nikoli zares ne doseže urgentnosti, ki bi gledalca aktivno vpletla v Kohlhaasovo samouničujočo misijo.

Ocena: 3; piše Ana Jurc