Če se v dobri uri in pol oče, praviloma najbolj tragikomični lik, ki mu gre seveda vse narobe, vsaj šestkrat nekam pošteno ne trešči, otroci se skoraj pobijejo med sabo, že navzven v zakonu trpeča mama pa ne skriva neke veliko bolj razburljive preteklosti študentskih let, film verjetno sploh ne bi prišel v kinematografe, da o kakšnem bajnem zaslužku sploh ne govorimo. Če k vsemu temu dodamo še obvezen vsedružinski pretep za rešitev časti, nekaj osladnih patetičnih misli o družinski sreči in precej butasto srečen konec s sloganom "Mi skupaj zmoremo vse", je uspešnica že rojena. Ali pa vsaj prerojena, če gre za – kar na drugi strani Atlantika očitno tudi spada med prav posebne fetiše – priredbo oz. nadaljevanje neke že zdavnaj obledele franšize.
Nore počitnice: Nova generacija sta tako na papir kot na filmska platna izlila scenarista in režiserja Jonathan M. Goldstein in John Francis Daley, deklarirana "zadrta oboževalca" trideset let starega izvirnika. Film ima vse prej naštete pomanjkljivosti, poleg tega pa je, seveda, konec odprt še za nadaljevanja, čeprav je težko verjeti, da bo imelo popotovanje nove generacije disfunkcionalne, a v jedru ljubeče družine Griswold tako daljnosežne posledice, kot jih je imela simpatična istoimenska družinska komedija iz leta 1983. Gegi, šale in dovtipi, ki so takrat delovali sveže in lahkotno, po vseh teh letih kljub očitnemu poskusu osvežitve večinoma puščajo za sabo okus nečesa pogretega, in samo ponekod - predvsem po zaslugi nekaterih igralcev, ki so se svoje vloge kljub vsemu lotili dovolj samoironično, - izvabijo iz gledalcev pridušen hehet.

Enako prežvečeno deluje sama zgodba: ko Rusty Griswold dojame, kako zelo nepovezana je njegova družina, po zgledu svojega očeta v čudaški avto strpa skeptično ženo in oba nergajoča otroka in jih odpelje na teden dni dolgo popotovanje v zabaviščni park svojega otroštva na drugi konec Amerike. In seveda gre vse, ampak res vse, narobe. Tudi sam film, na žalost.

Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).