Vaša ocena: 
Ocena 3,4 od 28 glasov
Ocenite to novico!
Majhen namig za vse skeptike, ki so v zatišju norije okrog Harryja Potterja in Somraka ob napovedi še ene najstniške sage trpeče zavili z očmi in upali, da bo šla stran, preden bo o njej treba poslušati še naslednjih par let: Sploh ni tako zelo hudo. Nasprotno.
Konec koncev tukaj nimamo opravka z medlim dekletom, ki bi pasivno ginevalo, medtem ko se za njeno naklonjenost borita volkodlak in vampir, ampak za mainstream spektakel, katerega osnovna premisa je skupina najstnikov, ki se skušajo med seboj poklati. Je le treba "imeti jajca", da posnameš ostro kritiko množične popkulture, ki je z osemdesetmilijonskim proračunom obenem njen vzorčni primerek.
Igre lakote, ki navdih v enaki meri črpajo iz grške mitologije, rimskih gladiatorskih bojev in resničnostnih šovov tipa Survivor, so bile najprej roman (pravzaprav prvi od treh), a tak, da je imel svojo neizbežno filmsko adaptacijo vtisnjeno že v genski zapis. Zanimivo bi bilo sicer videti, kaj bi z isto predlogo naredila "art" mojster Alfonso Cuarón (Favnov labirint) ali trenutni kralj stilsko izbrušenih adaptacij David Ficher (Dekle z zmajskim tatujem), ampak tudi Garyju Rossu (Pleasantville, Seabiscuit) je nekako uspelo zvoziti med čermi literarnih adaptacij. Namreč: če se od predloge preveč oddaljiš, se zameriš tistim zagrizenim oboževalcem, s katerimi se najbolje služi; če si ji preveč zvest, dolgočasiš kritike.
"Krasni novi svet" Panema
Pisateljica Suzanne Collins, ki je, mimogrede, pri filmu sodelovala kot soscenaristka, si je za svojo trilogijo zamislila Panem, na temeljih postapokaliptične Severne Amerike zraslo državo prihodnosti, v kateri s trdo roko vlada totalitaren sistem. Peščica obsceno bogatih, v gledališke kostume in modre lasulje stlačenih aristokratov s Kapitola obvladuje nepregledno množico obubožanega ljudstva (metaforičnih 99 odstotkov?), razdeljenega na dvanajst okrožij. Pred davnimi leti se je raja poskusila svojim dekadentnim oblastnikom upreti, a je bila vstaja zadušena - in da poraženci ne bi nikoli pozabili, kako zelo podjarmljeni so, Kapitol od takrat dalje vsako leto organizira loterijo, ki je obenem tudi žrtveni ritual in televizijski spektakel. Iz vsakega okrožja izberejo po dva najstnika, ju natrenirajo, preoblečejo in spremenijo v medijski zvezdi. Vseh 24 nato spustijo v nadzorovano divjino, kjer jih čaka darvinistični boj na izločanje. Zmagovalcu se obetajo denar, slava in zaloge hrane za matično okrožje, drugouvrščenemu ... drugega mesta pravzaprav ni. Zmaga zadnji, ki ostane živ.
Vprašanje za milijon dolarjev je seveda, ali bo letos to Katnis (Jennifer Lawrence), šestnajstletnica iz obubožanega rudarskega okrožja, ki kmalu ugotovi, da tudi v Kapitolu, kot pri vsaki igri na srečo, hiša vedno zmaga, in da nima nobenih možnosti, če se bo pustila slepo voditi predvidenemu scenariju.
Drugi izžrebanec iz njenega okrožja je Peeta (Josh Hutcherson), tih fant, ki na stavnicah nima ravno dobrih možnosti in ki mu nihče ne posveča pretirane pozornosti - dokler pred kamerami ne dahne, da je v Katnis že dolgo zaljubljen. Seme dvoma je tako zasajeno: je fant ujet v nemogoč precep (že če bi po nekem čudežu v igri zmagal, bi to pomenilo, da je njegova ljubljena mrtva) ali pa le dovolj bister, da je za svoj "lik" skonstruiral scenaristični zaplet, ki mu bo dvignil gledanost in s tem sponzorsko podporo?
V tednu treningov in gostij pred začetkom akcije kandidata iz dvanajstega okrožja uri mentor Haymitch Abernathy (Woody Harrelson), ki se postopoma - in brez prave utemeljitve - iz zapitega, neuporabnega pijanca prelevi v največjega zaveznika in zakladnico modrih nasvetov za svoja varovanca.
Rojstvo nove zvezde?
Jennifer Lawrence pred kamero deluje ranljiva in nežna, ne da bi bila pri tem nemočna, in obenem atletska, a ne toliko, da bi se sprevrgla v karikaturo akcijske superjunakinje. Obenem ima na plečih težko breme: gledalca mora pripraviti do identifikacije s protagonistko, ki ni absolutno pozitivna, ampak ima v sebi tudi ostrino, zavest, da bo naredila, kar je za preživetje pač treba. Ross nas tako ves čas potiska v etično sivo območje: koliko je človeško življenje sploh vredno?
Treba je bilo ostati v okvirih etikete PG-13
In v tem je tudi osrednji kleč Iger lakote: kako posneti nekaj tako brutalnega, kot je množični pokol mladoletnikov, ampak na način, da bodo mladoletniki film sploh smeli videti? Ross in direktor fotografije Tom Stern sta odgovor našla v tresoči, mestoma neizostreni kameri, ki se v prizorih bitk osredotoča na detajle (lužica krvi, puščica v zraku, še preden zadene cilj) in človeku daje občutek, da je videl nekaj zelo nasilnega, čeprav mu tega v bistvu niso pokazali. Najlepši primer te "tehnike" je prizor začetka spektakla, v katerem v krvavem pokolu umrevsaj polovica tekmovalcev, pa pri tem ne vidimo niti enega razmrcvarjenega trupla.
S skoraj enakimi argumenti bi se filmu seveda dalo očitati tudi preračunljiv cinizem ali celo strahopetnost - zakaj se izogibajo prikazovanju tega, kar čutijo najstniki, ki so prisiljeni ubijati (pa naj bo to groza ali sadizem)? Zakaj mora biti edini sotekmovalec, ki ga Katnis dejansko ubije (brez pomoči kakega priročnega "rekvizita", denimo panja gensko spremenjenih, smrtonosnih čebel), najbolj iztirjen psihopat?
Brez ljubezenskega trikotnika ni šlo
In če že "kemija" med Katnis in Peeto ni vedno prepričljiva, pa je še šibkejši del filma njegov ljubezenski trikotnik. Poleg Katnis in Peete se v njem znajde Gale (Liam Hemsworth), postaven fant iz domačega okrožja, ki nima nobene druge vloge, kot da Katnis koprneče opazuje iz varne razdalje domače vasi. Njegovo prisotnost v filmu oprostimo le pod pogojem, da mu bodo dali v naslednjih filmih kaj početi.
Ničesar zares novega, a je to narejeno dobro
Satira televizijske kulture spektakla, vojerizma resničnostne televizije ter neizprosnosti "warholovskih" petnajstih minut slave ni nič novega, kritika družbenega sistema prav tako ne - a Igre lakote kljub široki paleti filmskih "navdihov" (od japonskega zf trilerja Battle Royale (2000) do Gospodarja muh in Trumanovega šova) ne delujejo kot le bled, derivativen kolaž že videnega, njihovih 140 minut pa se na nobeni točki ne vleče.
Seveda bi si namesto konca, ki je v bistvu samo nezakamuflirano nastavljanje iztočnic za nadaljevanje, človek želel (in film zaslužil) bolj brezkompromisen vrhunec - ampak taka je najbrž realnost franšize 21. stoletja. V nasprotju z večino se Igre lakote znajo izogniti sentimentalnosti, obenem pa s pomočjo fantastične predpostavke brez moraliziranja potegniti povsem jasne vzporednice z našim tukaj in zdaj. Saj vsi vemo, da bi Igre lakote, če bi res obstajale, gledali tudi brez prisile.
Ocena: -5; piše Ana Jurc
| Igre lakote: Arena smrti (The Hunger Games) |
ZDA, 2012
|
Vsi tisti, ki pravite, da je tole Battle Royale spin-off ne težte, ker ste sam eni zagreti fani tiste knjige (npr. @are). Edino kar je enako med tema franšizama je pobijanje med otroki. Jaz sem prebral obe in sta mi obe všeč, pogledal oba filmi in tudi.
@streljal Kako lahka rečeš da igralci niso dobri? Sj Slovenci znamo sam to rečt al ka?
Odigrali so zelo dobro.
Nevem zelo je sumljivo ker sta film in knjiga po drugih državah dobila odlične kritike in ocene ampak samo v Sloveniji je film zelo slab. Sj ko pride pa kak slovenski film vn pa kr automatsko 5 zvezdic.
Povzetek: večini Slovencev vedno kaj ni po godu in bodo zmeraj pljuvali na okrog za brezveze. Jamrate čez vse res! -.-
Super ogled! Sploh pa je bilo v kinu po dolgem času več ljudi v dvorani :)
Ženska je podobno kredibilna kot Kaja Sajovic.
Film prebral sem Marcelovo recenzijo v kateri omenja kot, da bi gledal soft porn oz. Disneyeve junake. Glede na to, da je namenjen mladini in kolikor sem prebral komentarje bo že nekaj na tem, da ne prepriča. Iz firbca bom pa enkrat že pogledal, mogoče tudi v kinu:)
ampak na splošno je film beden (igralci so neprepričljivi, da ne govorim, da te sama zgodba ne prepriča, da se to res dogaja (kar v prevodu pomeni, da se ne vživiš, ne sočustvuješ) kadri tu in tam nanatančno zmontirani...kot bi gledal kakšen slab remake filma, katerega tematiko so prepričljiveje upodobili kakšnih 40 let nazaj). Dober je za vsakogar, ki mu je bil všeč Ben Hur (NOT!!!)
Woody ima par dobrih momentov...model se izboljšuje s starostjo, Lenny pa nima kaj delat notr v filmu (pa še par igralcev je zlo under par)...
Treba vzet tole z rezervo...sem namreč gledal povprečno kopijo - sj ne, da si bom pogledal dvdrip k pride ven...
Sicer pa sem kupil knjige (sem sele pri prvi in tezko podam oceno), ampak prakticno vsaka knjiga danes je neke vrste plagiat kaksne starejse ideje. In ta se niti ni tako zelo ociten, ce pogledamo kaksne druge adaptacije Hollywooda.
Je pa film verjetno za otroke, s cimer so dobili denar, ne pa tudi kredibilnosti. Ce je point zgodbe krutost in boj, brez tega pac ne gre. Lahko pa ignorirate film, tudi to je moznost.
In ne, navdiha ne črpajo iz grške mitologije, rimskih gladiatorskih bojev in resničnostnih šovov tipa Survivo,r ampak iz Battle Royale. Še imbecilom je to jasno, ampak ženska, ki je knjigo napisala ne upa priznat.