Po celovečernem prvencu, kakršen je bil predlanska satirična grozljivka Zbeži! (Get Out), bi kar koli manj kot mojstrovina pomenilo razočaranje za vse, ki smo nestrpno pričakovali drugi film režiserja in scenarista Jordana Peela. Mi nikakor ni razočaranje, je pa žanrsko verjetno za spoznanje bolj konvencionalen film kot Zbeži!. Če smo prejšnjič zaradi večplastnosti načetih tem lahko debatirali, v kakšen žanr film sploh sodi, Mi veliko lažje zdrsne v znan predalček – gre za variacijo na klasično temo grozljivke o vdoru v dom s primesmi nadnaravnih elementov in grozljivk o pošastih.
Po drugi strani pa je bil Zbeži! film, ki je sicer načenjal pomembna vprašanja o rasi in družbi ter to počel na provokativen način, a je svojo poanto gledalcu na koncu ponudil na pladnju. Ni bilo treba biti genij, da si razumel, kaj nam umetnik skuša povedati o rasizmu v sodobni Ameriki. Tokrat ne pričakujte preprostih ali enoznačnih odgovorov. Mi je grob, temačen film, ki gledalca s sadističnim nasmeškom v primežu drži vse do zadnjega prizora.
Sledijo manjši kvarniki, pred ogledom filma ne berite naprej, če nočete vedeti ničesar o zapletu.
Najboljši pristop bi bil, da ne preberete niti osnovne premise filma, dokler si ga sami ne ogledate. Dovolj je informacija, da je v ospredju Adelaide (Lupita Nyong'o), ki se skuša sprostiti na družinskem dopustu v počitniški hiši ob morju, a ne more zares potlačiti spominov na travmatičen dogodek, ki ga je kot majhna deklica doživela na isti plaži. Na prvi pogled so Wilsonovi klasična ameriška družina: najstnica Zora (Shahadi Wright Joseph) je neprestano prilepljena na svoj telefon, njen bratec Jason (Evan Alex) svojo sramežljivost skriva tako, da po svetu hodi s plastično masko na glavi, pater familias Gabe (Winston Duke) pa je neizčrpna zakladnica "fotrovskih" vicev. Navdušen je nad svojim najnovejšim nakupom, starim motornim čolnom, ob katerem preostali člani družine resignirano zavijajo z očmi.
Male družinske idile bo konec v hipu, ko se na dovozu Wilsonovih pojavi četverica njihovih zrcalnih dvojnikov. Zlovešče, izkrivljene različice njih samih, ki bodo protagoniste z morilsko enoumnostjo preganjale skozi filmsko pokrajino.
Peele v svojih filmih rad pokaže, da obvlada slovar klasičnih grozljivk: ujamete lahko reference na Goonije, Žrelo, Izgubljene fante in seveda na kultno Zono somraka. (Osnovno idejo za film je po režiserjevih besedah navdihnila epizoda Mirror Image (1960), v kateri ženska na avtobusni postaji naleti na zrcalno kopijo same sebe.) Podobno kot pri Zbeži!, tudi tukaj naraščajočo napetost blažijo trenutki na videz spontanega humorja: naši protagonisti dosledno izbirajo bizarne trenutke, da se pričkajo o nepomembnih detajlih. S humorjem je uporabljena tudi glasbena podlaga, še v posebej v eksplicitnem prizoru v luksuzni vili belskega para.
Na vizualni ravni se direktor fotografije Mike Gioulakis močno naslanja na igro kontrastov, na prehode med manično sončnimi plažami in nočjo, ki skriva grozeče skrivnosti, med transparentnostjo sončnega dneva in nočno moro, prežeto z neonskimi odtenki zabaviščnega parka. Vsak detajl scenografije in kostumografije se zdi pretehtan, in če smo ob prvem ogledu opazili vse pomenljive majice z različnimi logotipi, ki jih nosijo protagonisti, bodo vsi naslednji najbrž razkrili nove plasti simbolike.
Med najmočnejšimi aduti grozljivke Mi je igralski dosežek vseh štirih protagonistov (ki so, kot ste najbrž že ugotovili, tudi glavni antagonisti). Oskarjevka Lupita Nyong'o med osebnostma Adelaide in "Rdeče" (Red) preklaplja brezkompromisno, radikalno. Prva je ljubeč, samo na prvi pogled ranljiv in negotov materinski lik. Druga je trzava, lutkasta nakaza s hropečim glasom, ki prekipeva od nebrzdanega sovraštva in krutosti. Preostali trije "družinski člani" ji več kot dostojno parirajo (film se s pridom nasloni na trop grozljivega, demonskega otroka). Winston Duke svojo impozantno višino v enem trenutku uporabi kot varen pristan, v naslednjem kot grozečo, morilsko senco. Igralsko zasedbo zaokrožita še Elizabeth Moss in Tim Heidecker v vlogah sicer čisto prijetnega prijateljskega para, ki pa je ravno dovolj premožen, da Gabe v odnosu do njiju težko skriva svojo tekmovalnost.
Najočitnejši namig na temo, ki se ji Peele skuša približati, je s prevodom v druge jezike izgubljen. "Us" je seveda prvoosebni množinski zaimek "mi", a se obenem brez dvoma nanaša tudi na "U.S.", Združene države Amerike. "Mi smo Američani," zaškriplje eden od morilskih dvojnikov v svoji prvi repliki.
Mi je torej zgodba o Ameriki. Natančneje: zgodba o Ameriki, ki je ogromen del svoje zgodovine – in s tem velik del svojih državljanov – potisnila v kolektivno podzavest, v podzemlje, ker se z mislijo nanjo ni bilo prijetno ukvarjati. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, kateri del zgodovine bi to lahko bil. Zelo lahko je tudi priti do zaključka, da so za nas najbolj nevarne naše "senčne plati", deli naših osebnosti, ki smo jih skušali pozabiti in odriniti, nikoli pa niso v resnici izginile. Naj to zanikamo ali ne, naši dvojniki so del nas samih.
Wilsonovi niso sami sprožili dogodkov, ki zdaj grozijo, da jih bodo pokončali, a so del širše družbe, ki si je s svojim ravnanjem sama nastavila past in se nato vanjo tudi ujela. Eden od vodilnih motivov je dobrodelna kampanja Hands Across America, s katero so Američani leta 1986 hoteli na problematiko brezdomstva opozarjati z "verigo ljudi", ki bi se raztezala čez vse celinske države ZDA. V novem kontekstu naivno dobronamerna gesta postane simbol prežečega zla.
Motiv dvojnikov se na površje vrača znova in znova – v obliki zrcalnih odsevov, resničnih dvojčkov in celo navedbe biblijskega verza, Jer 11,11. (Izbran ni bil samo zaradi simbolično podvojene številke. Starozavezni prerok Jeremija na tem mestu namreč zapiše: "Zato tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal.")
Nepošteno bi bilo reči, da je Mi "več kot grozljivka", saj Peele z vsakim kadrom izkazuje svoje natančno poznavanje in globoko ljubezen do antologijskih grozljivk preteklosti. V celoti znotraj meja žanra, na katerega marsikdo še vedno gleda zviška, torej mu uspe razviti alegoričen, distopičen portret Amerike, ki jo bo na kolena spravil vse globlji prepad med privilegiranimi in marginaliziranimi. V Peelovi viziji sta krvnik in žrtev ista oseba.
Ocena: 5-; piše Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje