Gre za četrti film v terminatorski sagi, ki jo je pred petindvajsetimi leti zasnoval scenarist/režiser/producent James Cameron (Osmi potnik 2, Brezno, Titanik), ki je s prvim (nizkoproračunskim) filmom na novo definiral urbano ZF-akcijo in mimogrede med zvezde svetovnega kova izstrelil Arnolda Schwarzeneggerja. Terminator: Odrešitev želi postati uvod v novo trilogijo. Prva se dogaja v sedanjosti (glede na čas premiere posameznega filma), kamor robotski terminatorji prihajajo iz prihodnosti, v kateri poteka nova potencialna trilogija. Schwarzenegger je igral pomembno vlogo v prvih treh delih, pojavi pa se tudi v četrtem (natančneje: vidimo le njegovo digitalno različico).

V prvih treh filmih smo spoznali natakarico Sarah Connor (Linda Hamilton), ki postane tarča terminatorja, ki ga iz prihodnosti pošlje Skynet, ki želi z njenim ubojem preprečil rojstvo njenega sina Johna Connorja, ključnega vodje odporniškega gibanja. Johnu iz prihodnosti na isti način uspe poslati prijatelja Kyla Reesa (Michael Biehn), ki želi zaščiti Sarah. Kyle in Sarah se zbližata in spočneta Johna, ki mu v nadaljevanjih strežeta po življenju nova in naprednejša terminatorja (Robert Patrick, Kristanna Loken). V Odrešitvi vidimo, kako je John (Christian Bale) spoznal Kyla (Anton Yelchin).

Glede na pomembnost lika Johna Connorja je presenetljivo, da gre v tem filmu predvsem za zgodbo Marcusa Wrighta (Sam Worthington), obsojenca na smrt iz našega časa, ki se iz nepojasnjenih razlogov zbudi v prihodnosti. Čeprav je razlog razkrit v napovednikih za film, se bom izognil nadaljnjemu razglabljanju, ker menim, da si filmski marketing s tem dela medvedjo uslugo. Tudi kdor ni slišal za težave s scenarijem, ki ga je nekreditirano spremenil Jonathan Nolan (soscenarist Viteza teme) na zahtevo Bala, bi težko zgrešil prisiljeno razširitev Johnove vloge v okviru te zgodbe. Kljub temu pa Worthingtonova igra zasenči celo vselej solidnega Bala, zato mu ob skrbni izbiri projektov napovedujem zelo svetlo prihodnost. Izkazala sta se tudi Yelchin in Moon Bloodgood (odpornica, ki se zbliža z Marcusom). Motila me je Johnova žena (Bryce Dallas Howard), ker njen lik v tej zgodbi ostane neizkoriščen.

Težavnemu scenariju navkljub me je podobno kot Worthington presenetil režiser McG z eksplozivnimi in (v tradiciji sage) kinetičnimi akcijskimi prizori. Le ti so paša za oči zaradi slikovitega kadriranja in tradicionalnega pristopa k montaži, ki gledalcu pusti čas za orientacijo v prostoru in posledično boljši pregled nad dogajanjem. Posebni vizualni učinki so na ravni, ki jo pričakujemo od poletne uspešnice, tehnično brezhibna kompozicija pa poskrbi, da ne opazimo razlik med digitalnimi in praktičnimi učinki.

Res je, da na trenutke velikanski robot spominja na Transformerje, leteči zbiralec ljudi pa na tistega iz Spielbergove Vojne svetov, vendar pa so občutek podobnosti uspeli omiliti s skrbno izbranimi zvočnimi učinki in izvrstno montažo zvoka. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imel v kinu občutek, da se mi bo zaradi silovite aktivnosti globokotonca dvorana vsak čas sesula na glavo.

Podobno kot pri Abramsovem Star Treku tudi McG ponudi zvestim Cameronovim privržencem nekaj poklonov skozi peščico enovrstičnic in vrsto vizualnih indicij. Konkretno na Osmega potnika 2 (prizor v dvigalu tovarne robotov, dvig robota iz vode v kanalizaciji) in prva dva Terminatorja. Za polno mero je cestne pregone zabelil s poklonom Pobesnelemu Maksu.

Splošni vtis je torej zadovoljiv, saj je povsem izpolnil moja prvotna pričakovanja. Kot dolgoletnemu ljubitelju prvih dveh Cameronovih Terminatorjev se mi ostala dva dejansko ne zdita nujno potrebna, kar pa ne pomeni, da kot lahkotna futuristična akcijonerja nista vredna ogleda. Saj ne, da bi pričakoval globino prvih dveh, a vseeno me je Odrešitev presenetila z vprašanji, ki jih odpira Marcusova zgodba, in pristnim postapokaliptičnim vzdušjem. Šele zdaj lahko rečem, da so mi vzbudili zanimanje za nadaljevane (napovedano za leto 2011).

Ocena: -4; piše: Uroš Šetina