V različici iz leta 1974 The Taking of Pelham One Two Three sta nastopila Walter Matthau in Robert Shaw. In če za prvi film lahko mirno rečemo da je tipični žanrski predstavnik svoje dekade, bi podobno, vendar s sklonjeno glavo, lahko rekli za pričujočo posodobljeno verzijo.

Režiser Tony Scott z uvodnim prizorom gledalca dobesedno pograbi in vrže z glavo naprej v vrvež newyorške podzemne železnice, medtem ko po šahovnici razporeja osrednje filmske figure. Tako da v trenutku, ko se pred nami (v okviru uvodne špice) zvrsti še zadnji izmed pomembnejših protagonistov pred in za kamero, postane jasno, kdo je kdo in na kateri strani zakona stoji. John Travolta je vodja tolpe ugrabiteljev, ki si nadene vzdevek Ryder. Za svojega nasprotnika si izbere prometnega nadzornika podzemnih vlakov Walterja Garberja (Denzel Washington), prek katerega bo mestnim možem postavljal svoje zahteve. Nemudoma je jasno, da gre za dve drugačni osebnosti in da Garber kot javni uslužbenec ni usposobljen za reševanje tovrstnih kriznih situacij. Zadevo kmalu prevzame pogajalec (John Turturro), medtem ko Garberja pošljejo domov, kar pa Ryder ne odobrava in stvari začnejo oblastem uhajati iz rok. Da ne bom izdal preveč, naj le omenim Ryderjevo motivacijo, ki se izkaže za povsem prozaično, dasi ustrezno časom. Da niti ne omenjam popolnoma nepotrebnega zapleta s spletno kamero, ki ne pelje nikamor.

Scott, ki si je v preteklih dvajsetih letih ustvaril renome s filmi, kot so Top Gun, Policaj z Beverly Hillsa 2, Prava stvar, Zadnji skavt in Škrlatna plima, že deset let ni posnel resnično dobrega filma. Tokrat ne pretirava s kopico nepotrebnih hitrih rezov, ki ne služijo drugemu, kot zadovoljevanju lastnih umetniških ambicij, katerih skrajni primer je bil Domino (2005) z Mickeyjem Rourkom in Keiro Knightley. Zdi se, kot bi želel scenariju, ki je pretežno statičen in dramatičen, na silo vliti dinamiko z namenom ustvariti akcijsko srhljivko. Slabo izkoriščen ostane tudi New York, zlasti ob dejstvu, da so večji del filma posneli na resničnih lokacijah.

Edina res svetla točka filma je Washington, ki z umirjeno in prizemljeno upodobitvijo slehernika vnovič pokaže svoj kameleonski igralski razpon. Travolta spet odigra premetenega zlikovca, ki je postal njegov zaščitni znak (ne meneč se za gledalce, ki so siti njegove enolične malhe trikov). K sreči njegov repertoar ni omejen na tovrstne vloge, saj se v komedijah na splošno znajde precej bolje. Kljub solidni izbiri stranskih igralcev (Luis Guzmán, John Turturro, James Gandolfini), ti nimajo veliko priložnosti, da bi film ponesli v trajen spomin.
Ocena: 2+