Gledamo
(1)
Osrednji lik predstave je Nikola Tesla, gostitelj večera, razlagalec sveta in hkrati tisti, ki ga spreminja
Osrednji lik predstave je Nikola Tesla, gostitelj večera, razlagalec sveta in hkrati tisti, ki ga spreminja Foto: Petra Cvelbar
Veliki pok
Veliki pok je tudi neke vrste kritika šolskega sistema. Foto: Petra Cvelbar
Veliki pok
O Tesli, pa o Einsteinu, recimo, iz predstave izvemo bistveno več kot pa iz šolskih učbenikov, ki nam le nizajo njune umotvore, nam jih v engelsovskem jeziku zgolj razlagajo, ne pa tudi predstavljajo. Foto: Petra Cvelbar

Dodaj v

V dnevni sobi Nikole Tesle

Gledališka recenzija: Veliki pok
1. december 2014 ob 13:18,
zadnji poseg: 1. december 2014 ob 14:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Prejšnji teden je bila v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani v okviru Kulturnovzgojnega in humanističnega programa premiera predstave za mladino Veliki pok, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Margareta Schwarzwald, Cankarjevega doma in Mestnega gledališča Ptuj.

Predvsem je treba takoj povedati, da predstava ne govori o prapoku ali velikem poku ali Big Bangu, kakor se v fizikalni kozmologiji imenuje znanstvena teorija vesolja, ki naj bi s silovito eksplozijo nastalo pred slabimi štirinajstimi milijardami let, marveč o tem, da je svet in z njim naše življenje zastavljeno tako, da vsemu pač ne gre verjeti, ali kakor je že v svoji 11. tezi o Feuerbachu zapisal Friedrich Engels: "Filozofi so svet le različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo."

Mija Špiler in Maruša Kink, ki se predstavlja tudi kot režiserka predstave, sta svoje videnje sveta zasnovali kot laboratorij, v katerem nas gosti veliki Nikola Tesla. Pa ne le nas; v njegovem laboratoriju se srečujejo Marie Curie, Albert Einstein, na obisk pride Isaac Newton, pridruži se mu tudi Charles Darwin, ne pa manjka niti Galileo Galilei. Skratka, šest velikih umov, šest genijev, se sreča in srečuje v istem prostoru in v istem času. Seveda pride do eksplozije. Zaradi zasičenosti in prenapolnjenosti prostora z različnimi idejami in rešitvami nastane veliki pok. Predstava, ki je resda namenjena mlajšemu občinstvu, pa od slehernega gledalca vendarle terja nekoliko predznanja: kaj je prvi in kaj drugi Newtonov zakon? Zakaj je gorel Galileo Galilei? Kaj je izumil Nikola Tesla in katere izume vse so mu dobesedno pokradli? Je pa vsekakor predstava, ki nima le kulturnovzgojne note, ki se ne giblje zgolj po polju gledališke razgledanosti, temveč nosi s sabo tudi močno izobraževalno noto.

O šestih velikih umih, o genijih, ki niso sveta le razlagali, ampak ga tudi spremenili, izvemo tudi tisto, česar v šolskih učbenikih ne piše, izvemo tudi tisto in na takšen način, na kakršnega bi si želel slišati že tudi Ivan Cankar v svoji povesti Moje življenje oziroma v svoji Enajsti šoli pod mostom. Točno tako; Maruša Kink in Mija Špiler predstavo popeljeta prek šolskih poslopij, s svojim konceptom presegata znanje, ki ga zapisujejo in podajajo kurikulumu zapriseženi učitelji, predvsem pa raziskujeta polje, kjer se srečujeta umetnost in znanost, kjer pride eksplodirajo najrazličnejše ideje in posledično stvaritve nove in spet nove ideje. In to na način, ob katerem se lahko iz srca nasmejimo, morda malce podvomimo, pa vendar se ob koncu strinjamo, da domišljija nima svojih meja. Predvsem pa sta zvesti načelu, da če znanstvenega problema ne znaš razložiti šestletniku, potem ga tudi sam, ne razumeš. S čimer smo spet v šoli, kjer ostaja marsikaj nerazumljeno in zelo pavšalno povedano. Na tej točki je predstava Veliki pok tudi neke vrste kritika šolskega sistema. In kar je občudovanja vredno, podana je z argumenti in nazornimi primeri. Z drugimi besedami; o Tesli, pa o Einsteinu, recimo, iz predstave izvemo bistveno več kot pa iz šolskih učbenikov, ki nam le nizajo njune umotvore, nam jih v engelsovskem jeziku zgolj razlagajo, ne pa tudi predstavljajo.

Osrednji lik predstave je Nikola Tesla, gostitelj večera, razlagalec sveta in hkrati tisti, ki ga spreminja. V njegovo postavo in v njegov um je vstopila in se vanj vživela Tina Gunzek, ki je na krožni sceni Štihove dvorane Cankarjevega doma, dobesedno krožila med svojimi gosti in hkrati gledalci, ki so se zaradi same postavitve predstave in tehničnih značilnosti dvorane prav tako prelevili v njene goste. Izkazala se je za dobro gostiteljico in še boljšo igralko. Njena soigralca, Jernej Čampelj in Saša Pavlin Stošić, ki sta preskakovala iz ene v drugo vlogo, bila enkrat Marie Curie in drugič Galileo Galilei, pa Isaac Newton in potem spet Albert Einstein, pa Charles Darwin, sta ji s svojim duhovitim podajanjem dovtipov na račun genijev, karikiranjem likov, odigrano pretiranem poudarjanju njihovih telesnih značilnosti, pri tem izdatno pomagala. Vsi trije, skratka, v duhovitih in slikovitih ter nazornih prizorih, pa vendar vsak s svojo kreacijo svojega radovednega, dvomljivega ter intuituivnega lika, interpretirajo zgodovino, ki nam je skupna in ki se za vse nas enako vrti. Pri čemer si skupaj z nami v podtonih zastavljajo vprašanje, kaj bi bilo, če teh umov ne bi bilo.

Tadej Čater
Prijavi napako
Komentarji
evaevi
# 07.12.2014 ob 16:49
jao, spet smo nekaj zamudili
Kazalo