Izbor kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.9 od 19 glasov Ocenite to novico!
Whitney Houston
Whitney Houston ima še danes rekord najpogostejših zaporednih prvih mest na ameriški lestvici. Pesem I Will Always Love You je najbolje prodajani singel ženske izvajalke vseh časov. Zakaj torej njeno ime tako pogosto izpade s seznamov največjih v zgodovini? Foto: IMDb
V manj kot enem letu sta se pojavila kar dva ločena dokumentarna projekta, posvečena življenju Whitney Houston. Whitney: Can I Be Me je bil neavtoriziran, Macdonaldov Whitney pa je nastal v sodelovanju s še živečimi člani družine Houston - kar ne pomeni, da jih odveže sokrivde pri njeni smrti. V filmu slišimo, da brata in številni bratranci niso posredovali predvsem zato, ker so bili na plačilni listi, obenem pa "niso imeli druge vrednosti na trgu, kot da so Houstoni, v sorodu s *tisto* Houstonovo.) Foto: Kinodvor
Whitney je v stik z mamili (predvsem z marihuano in kokainom) prišla prek svojih dveh bratov; ker so si bili po letih blizu, so imeli tudi tesen prijateljski odnos. Danes Gary in Michael trdita, da se preprosto niso zavedali, kako škodljiv in zasvojljiv je kokain. "Bila so pač osemdeseta." Foto: Kinodvor
Whitney
Bobby Brown se z izmikanjem odgovornosti (in resnici) v dokumentarcu Whitney kar sam postavi v vlogo skoraj stripovskega zlikovca. Foto: Kinodvor
fotografija iz leta 2009
Macdonald ne skuša romantizirati ali olepšati Whitneyjinega odnosa s hčerko Bobbi Kristino. Izvemo, da sta bila Bobby in Whitney odvisna drug od drugega do te mere, da sta "izključevala celo lastno hčerko". Deklica, ki nikoli ni imela stabilnega otroštva, je kmalu podlegla istemu življenjskemu slogu kot njeni starši. Tri leta za Whitney je umrla na skoraj enak način. Foto: AP
"Situacija je bila za temnopoltega izvajalca iz Newarka drugačna kot za na primer Micka Jaggerja, ki ni imel ogromnega spremstva ljudi, ki bi bili odvisni od njega. Whitney ga je imela, vse do konca, ne glede na to, ali je nastopala ali ne - zato je tudi njeno bogastvo v višini 250 milijonov dolarjev izpuhtelo v zrak. Cela njena družina in vsi prijatelji so imeli hiše in avtomobile, ona pa je to plačevala." - Nick Broomfield Foto: AP
Pevkin oče John se je zavihtel na mesto njenega menedžerja in po hitrem postopku na plačilno listo uvrstil vse člane razširjene družine. Malo pred smrtjo je hčerko tožil za sto milijonov dolarjev - toliko je bila namreč vredna njena rekordno visoka snemalna pogodba, za katero si je John pripisoval zasluge. Nikoli se nista pobotala in Whitney ni šla na očetov pogreb. Foto: IMDb
Whitney Houston
Macdonaldov film je tisti, ki si je z "ekskluzivnim razkritjem" takoj po svetovni premieri prislužil pozornost medijev: zelo jasno začrta obtožbo, da je bila Whitney v otroštvu žrtev spolne zlorabe. Foto: EPA
Filma med drugim pokažeta, da je imela Whitney (vsaj zasebno) iskriv smisel za humor. Na neki točki se obregne ob Paulo Abdul, češ "da še na studijskem posnetku fuša". Foto: IMDb

Kaj dolgujemo Whitney Houston ali priročnost klišeja o "tragični žrtvi"

O dveh dokumentarcih o Whitney Houston, ki ju bomo letos poleti videli v naših kinematografih
5. julij 2018 ob 07:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

V naše kinematografe prihajata nič manj kot dva konkurenčna dokumentarca o življenju (in predvsem smrti) Whitney Houston. Oba se vsaj do neke mere okoriščata z našo fascinacijo nad tragičnimi padci popkulturnih ikon. Kdaj je obsedenost s "trenutkom, ko je šlo vse narobe" zasenčila tisto resnično Whitneyjino zapuščino - njen glas?

Zgodba Whitney Houston je v isti sapi zgodba o neverjetnem talentu in o tragični usodi – o Whitney se preprosto ne da govoriti, ne da bi se dotaknili obojega. Posledično se mnogi diskurzi o pokojni pevki skrčijo na šale o cracku in na tabloidno razpredanje o Bobbyju Brownu, kar nima nobene zveze z njeno pravo veličino. Vsak novi dokumentarec je zato nova priložnost za iskanje primernega ravnovesja, za izbiro tehtnih poudarkov, ki bodo povedali pravo zgodbo. In to priložnost so v zadnjem času izkoristili mnogi: v mali dvorani Kinodvora lahko v teh dneh še ujamete dokumentarec Whitney Houston (Whitney: Can I Be Me) v režiji Nicka Broomfielda in Rudija Dolezala, po predpremieri na Filmu pod zvezdami (28. 7. na Ljubljanskem gradu) pa z avgustom na redni spored prihaja še - približno enako "izvirno" naslovljeni - celovečerec Whitney. Film, ki po zaslugi podpore in sodelovanja družine Houston velja za "prvi uradni dokumentarec" o zvezdnici, je režiral oskarjevec Kevin Macdonald. Kateri od obeh filmov je torej bolj vreden vaše pozornosti?

Whitney Houston (Whitney: Can I Be Me), 2017
- režija: Nick Broomfield, Rudi Dolezal
- v Kinodvoru od 28. junija
(dostopen tudi naročnikom Netflixa)

Whitney (Whitney), 2018
- režija: Kevin Macdonald
- predpremiera: 28. julija, na rednem sporedu od 2. avgusta


Koga postavimo v panteon in koga v kalup "tragične dive"?
V okviru pevkinega žalostnega konca popkulturne analize vse prerade pozabljajo na neizpodbitno, orjaško nadarjenost Whitney Houston, največje pevke takratne generacije in ene največjih v popareni nasploh. Drugače povedano: Whitneyjinih dosežkov zgodovina ne meri z enakimi vatli kot dosežkov njenih moških kolegov. Zasebno življenje Michaela Jacksona ostaja nelagodna, nerazrešena tabutema, a nihče ne postavlja pod vprašaj njegovega statusa enega največjih vseh časov. Na temna poglavja v življenju Johnnyja Casha gledamo skozi romantizirano prizmo, kot da so ključen del njegovega genija. Njegove odvisnosti nihče ne zanika, a ta ne spodjeda njegovega položaja v panteonu countryja. Podobna analogija velja za Kurta Cobaina, za Iana Curtisa in za cel kup drugih.

Whitney Houston ima še danes rekord najštevilčnejših zaporednih prvih mest na ameriški lestvici. Pesem I Will Always Love You je najbolje prodajani singel ženske izvajalke vseh časov. Zakaj torej njeno ime tako pogosto izpade s seznamov največjih v zgodovini? Revija Rolling Stone jo je na lestvici najboljših pevcev postavila na 34. mesto – za Stevom Winwoodom, Vanom Morrisonom in Bonom. NPR jo na seznam 50 najizjemnejših vokalistov sploh ni uvrstil. Malo višje kotira na seznamih, posvečenih samo izvajalkam, a to ne spremeni tega, da zgodovina sistematično briše njeno mesto v kanonu. V Dvorani slavnih rokenrola očitno ni prostora za prvo temnopolto pevko, ki jo je MTV predvajal do onemoglosti (Madonno so sprejeli, mimogrede.) Kateri umetniki si torej lahko privoščijo biti nepopolni, človeški, ranljivi - in katerim tega razkošja ne privoščimo? Odgovor najbrž znate razbrati med zgornjimi vrsticami.

Težava filmov Whitney: Can I Be Me in Whitney je torej ista kratkovidnost in enodimenzionalnost, ki jo lahko očitamo dokumentarcem Amy (r. Asif Kapadia), What Happened, Miss Simone? (r. Liz Garbus) in drugim – tragične usode glasbenic v filmskih adaptacijah pogosto niso deležne dovolj kompleksne analize. Režiserka Sophie Fiennes, ki je ob premieri svojega dokumentarca o Grace Jones Bloodlight and bami prejšnji mesec obiskala Ljubljano, je v intervjuju za MMC o tem povedala: "Zgodba tragične ženske je pripovedovalni kliše, ki igra na naše sočutje, obenem pa utrjuje določene stereotipe. Podobno kot Amy Winehouse so obravnavali tudi Alexandra McQueena – prikazovali so ju kot popolna neizobraženca, ki sta kot po čudežu izjemno nadarjena na enem področju. Idiot savant. "Oh, Amy je oboževala džez!" Ne, v resnici ga je študirala in zelo dobro poznala, ni ji bil samo "všeč". Ampak namesto vsega tega raje tematiziramo njeno odvisnost in smrt. Slavoj Žižek pravi, da je v moškem, na libidu temelječem gospodarstvu edina dobra ženska mrtva ženska. S tem je zadel žebljico na glavico."

Na stotine milijone prodanih albumov, četica grammyjev, nabor uspešnic, ki jih še danes znamo na pamet: vse to je za oba dokumentarista (čeprav za Broomfielda bolj kot za Macdonalda) samo zelo dolg preludij, stopnjevanje napetosti pred "resnično" zgodbo – Whitneyjino kariero v veliki meri ali pa kar povsem zasidrata okrog njene prezgodnje smrti pri 48 letih. Do solz naj bi nas pripravila še predobro znana zgodba o tragično zafrčkanem božjem daru, o tegobah preprostega dekleta iz revnega predmestja, ki ni znalo pobegniti svojim demonom in uničujočemu vplivu nevarnega moškega. (In ne pravim, da ob filmih ne boste jokali, samo zavedati se je treba namena avtorjev.)

Jedro dokumentarca Whitney: Can I Be Me so zrnati posnetki nastopov in zakulisja, ki jih je na "prelomni" turneji leta 1999 posnel Rudi Dolezal; izjave družinskih članov so nabrane iz arhivskih posnetkov, pred kamero pa se pojavijo le posamezni sodelavci, denimo narcisoidni telesni stražar David Roberts, ki navaja, da je bil blockbuster Telesni stražar tako rekoč dokumentarec o njegovem odnosu s pevko. Kevin Macdonald, po drugi strani, je imel očitno veliko boljši dostop do ožjega kroga družine Houston: pred kamero spregovorijo njena brata, teti, mama in celo Bobby Brown, ki se z izmikanjem odgovornosti (in resnici) kar sam postavi v vlogo skoraj stripovskega zlikovca.

"Niso vedeli"
"Avtorizirano" seveda ni avtomatično boljše kot "neavtorizirano". Morda je na mestu pomislek: Macdonaldov "uradni" film s pridom uporabi antologijski I Will Always Love You in druge Whitneyjine uspešnice. Avtorske pravice za njihovo uporabo je odstopila založba Sony oz. legendarni producent Clive Davis. Smo torej lahko zares presenečeni nad tem, da se film na nobeni točki ne spusti v detajle Davisovega odnosa s pevko, ki jo je s pogodbo nase privezal pri 19 letih in ki mu je prislužila bogastvo – obenem pa trdi, da ni vedel za njeno odvisnost ali skrivanje istospolne zveze? Ne, krivdo, kot bomo povzeli v nadaljevanju, dosledno polaga na prag ljudi, ki so že mrtvi ali za glasbeni posel danes nerelevantni. "Nikoli nisem vedel, da je bila v igri kaka odvisnost. Morda so skrivali pred menoj, ker sem bil predsednik založbe ..." mirno izjavi L. A. Reid, nekdanji prvi mož pri Arista Records, ki je seveda moral vedeti, da je založba odštela več kot pet milijonov dolarjev za luksuzne hotelske sobe, zasebna letala in neizkoriščene ure v snemalnem studiu, samo zato, da bi morda dobili še en album od svoje zablodele zvezdnice ...

Oba filma – še posebej v popisovanju pevkinega otroštva in preboja – uporabljata iste izseke iz intervjujev in iste fotografije iz družinskega albuma. Filmski maraton obeh v istem večeru bi zato znal biti utrujajoč oz. kontraproduktiven, ne samo zaradi deprimirajočega razpleta, ki ne more biti drugačen od znanega.

Že po ogledu filma Can I Be Me (to je bila menda Whitneyjina priljubljena fraza) si človek lahko izdela zelo kratek seznam "krivcev" za pevkine muke. Občinstvo na podelitvi nagrad soul train leta 1989, ki jo je izžvižgalo, češ da njena interpretacija popzvezde, ki jo je sooblikoval Clive Davis, ni dovolj "črnska", ni dovolj zvesta R&B-ju; ta dogodek je bil za pevko prelomen. Cissy Houston – ambiciozna, gospodovalna mama, ki je v Nippy (tako so klicali mlado Whitney) projicirala nezadovoljstvo nad lastno povprečno kariero in ki še danes kategorično zanika možnost, da bi bila njena hčerka lahko biseksualka. (Številni tesni prijatelji pokojnice bolj ali manj naravnost povejo, da je bila Whitneyjina dolgoletna najboljša prijateljica Robyn Crawford nekaj časa tudi več kot samo njena prijateljica; skrivanje razmerja z žensko pred homofobno družino, družbo in industrijo naj bi bilo ključen razlog za zvezdničino zatekanje k drogam in alkoholu.) Šarmantni, a oportunistični oče John, ki se je zavihtel v vlogo menedžerja in ki je tik pred smrtjo hčerko tožil za sto milijonov dolarjev. In ne nazadnje je tu seveda še Bobby Brown, sebični in neodgovorni mož, ki je podžigal pevkino odvisnost, ker ni mogel prenesti, da je bila neprimerljivo slavnejša in vplivnejša od njega.

Temna, pokopana družinska skrivnost
Macdonaldov film je tisti, ki si je z "ekskluzivnim razkritjem" takoj po svetovni premieri prislužil pozornost medijev: zelo jasno začrta presunljivo obtožbo, da je bila Whitney v otroštvu žrtev spolne zlorabe. Storilka je bila, tako nekateri družinski člani, znana soulovska pevka Dee Dee Warwick, ki je bila Whitneyjina sestrična in je na tetine otroke pazila v njeni odsotnosti; enako izkušnjo z Dee Dee pred kamero potrdi tudi pevkin brat Gary. Razkritje nam pomaga odgovoriti na vprašanja v zvezi s protagonistkinim zdrsom v odvisnost in zanikanjem lastne spolne usmerjenosti (zaradi potlačenega občutka krivde je bila odločena dokazati svojo heteroseksualnost). Prej kot senzacionalizem naj bi bil ta segment opomin, da sta zasvojenost in krhko duševno zdravje pogosto prepletena in da osebna stiska ni primerna iztočnica za duhovičenje (odlomki iz serij Saturday Night Live, Family Guy in drugih, ki so naredili satiro iz Whitneyjine odvisnosti, delujejo, milo rečeno, neokusno).

Gledati ali ne?
"Kako bi rada, da se te spominjajo?" proti koncu filma Can I Be Me mlado Whitney vpraša breztelesni glas novinarja. "Veste kaj, saj je vseeno, kaj rečem - zapomnili si me bodo, kot si me bodo pač zapomnili," se zasmeji v odgovor (preden doda, da bi bila rada zapisana kot "nekdo, ki mu je bilo mar"). Preprosti odgovor je v resnici precizen: nihče nima vpliva nad svojo posmrtno dediščino, še posebej, še življenje konča v senzacionalističnih okoliščinah. "Uradna zgodba" glasbenih ikon je na koncu pogosto tista, ki jo napiše ta ali oni dokumentarec (samo s strahom lahko čakamo igrani biografski film, ki je najbrž neizogiben).

Kljub vsem naštetim pripombam si morate vsaj en dokumentarec o Whitney Houston obvezno ogledati (pod črto bolj priporočam Macdonaldovega). Ne zaradi škandaloznih razkritij, ne zaradi srhljive fotografije džankijevskega brloga, ki jo je Pusha T nedavno uporabil za naslovnico albuma Daytona. Glejte ne zaradi smrti, ampak zaradi neukrotljive vitalnosti, zaradi življenja, ki prežema antologijske odrske nastope Whitney Houston.

Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Jazst2
# 05.07.2018 ob 08:09
Lepa in izjemna pevka. Žalostno življenje. Škoda...
seba goričan
# 05.07.2018 ob 08:38
Kakšen glas in stas...uf
cocker
# 05.07.2018 ob 09:11
Izjemna pevka.
Imela je vse v svojih rokah. Zajebala je od polne riti, nič ji nismo dolžni. Drogirala se pred svojo hčerko in uničila še njeno življenje.
Torej ja, ostale so le izjemno zapete skladbe in to je to.
Albert
# 05.07.2018 ob 08:30
"Malo pred smrtjo je hčerko tožil za sto milijonov dolarjev"

Kapitalizem v vsem svojem sijaju. Bolano.
MatijaSedej
# 05.07.2018 ob 08:11
Hik
# 05.07.2018 ob 10:33
Filma med drugim pokažeta, da je imela Whitney (vsaj zasebno) iskriv smisel za humor. Na neki točki se obregne ob Paulo Abdul, češ "da še na studijskem posnetku fuša".

Uf, sem ves solzen od smeha.
hombre
# 05.07.2018 ob 09:02
Njeno (in tudi hčerino) življenje kot njena največja uspešnica.... eno samo hrepenenje.

Marsikateri posesivni starš, bi v njenem življenju lahko našel vzorce, ki jih mora opustiti, da ne uničijo otroka.
juventina10
# 05.07.2018 ob 08:47
če so še pred njeno smrtjo zafrčkali denar, se jim kasneje torej ni bilo potrebno kregati.
Troyan
# 05.07.2018 ob 18:27
Najboljša pevka. Glas brez primere, vedno je pela v živo.
taprauslovenc
# 05.07.2018 ob 16:33
Zame najboljša pevka vseh časov,imela je glas ANGELA,škoda da je umrla,škoda da se je prepustila drogam,kot še mnogo kateri drugi uspešni ljudje. Imel pa sem čast da sem lahko živel v času njene kariere.
odemodet
# 05.07.2018 ob 10:45
Zame najboljša ta njena pesem: i will always love you
ElTorro
# 06.07.2018 ob 13:34
Kapitalizem v vsem svojem sijaju. Bolano

A v drugih družbenih sistemih se pa otroci in starši ne kregajo po denarju?

Seveda pa je res, da na Kubi težko kogar koli tožiš za jurja, kaj šele za sto milijonov...
kingeston
# 05.07.2018 ob 20:04
jah, tako pač je pri butastih; ne morejo iz svoje kože in navade. kar naredijo je po večini narobe, ker drugače ne poznajo in intelektualno niso sposobni dojeti da delajo narobe.

takšen je pač ta svet.

Kapitalizem v vsem svojem sijaju. Bolano.
ko nimamo pametnega odgovora in želimo ispasti pametni med ostalimi bolanimi marksisti, je najbolje udruhati po kapitalizmu. preverjeno deluje !
ukrajin
# 06.07.2018 ob 10:07
Ena slabših pevk vseh časov.
pjandura
# 05.07.2018 ob 10:52
Sploh nisem vedel, da je mrtva.
Kenzu
# 05.07.2018 ob 11:15
Tipično za ameriko, prišla iz geta, zaslovela in se zadrogirala, povišujejo jo pa v višave
sssitrap
# 05.07.2018 ob 08:09
za whitney se je že dolgo vedelo, da ima raje punce - to je bila v hollywoodu odprta skrivnost. podobno kot to v svetu šovbiznisa vsi vedo za oprah winfrey in julie andrews.
Kazalo