Izbor kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 61 glasov Ocenite to novico!
Panoramska skica vhodne avle UKC-ja
UKC je projekt, po katerem največ ljudi pozna Stanka Kristla. A treba je opozoriti, da je realizacija UKC-ja arhitekturni hibrid. Kristlov je zgolj diagnostično-terapevtski in servisni objekt, posteljni blok pa je delo arhitekta Janeza Trenza. Foto: MAO
       Moja belina izvira iz tega, ko je bil oče v bolnišnici in je tam umrl. /.../ Tista belina je mene prevzela. Tisti strah pred belino. Zato nisem maral beline v bolnišnici.       
 dr. Stanko Kristl
Stanko Kristl
Arhitekt Stanko Kristl je star 96 let in še vedno načrtuje. Skrbi ga tudi ravnanje z UKC-jem, to je spreminjanje njegove izvirne ideje in pa njegovo širjenje, nazadnje z novo urgenco. Foto: RTV SLO
       Profesor Stanko Kristl je star 96 let. Je ljubitelj lepega in pametnega in se ne da; se absolutno ne da.       
 Tadej Glažar, kustos razstave
UKC Stanka Kristla in Janeza Trenza
Ko je leta 1959 Kristl kot mlad asistent, med letoma 1954 in 1959 tudi asistent Edvarda Ravnikarja, privolil v vodenje projekta gradnje splošne univerzitetne klinike, je najprej opozoril, da nihče v Jugoslaviji nima izkušenj z gradnjo sodobnih bolnišnic in da zato njegova ekipa potrebuje nekaj let za študij te teme. To so jim tudi odobrili. Foto: RTV SLO
       Pa je rekel, počakajte, počakajte. Jih je umiril, potem smo ga vprašali: 'Ali je to za zgradit?' In je rekel, ja; dal je žegen!       
 dr. Stanko Kristl o odzivu na njegov izvirni predlog posteljnega stolpa v UKC-ju v Düsseldorfu
Oddaja Platforma o arhitektu Stanku Kristlu
Stanko Kristl je član t. i. izgubljene generacije, ki se je po maturi znašla v drugi svetovni vojni. Šele sredi svojih dvajsetih let je začela študirati. Vendar pa jih je prav zato doletelo 'srečno naključje', da so lahko sodelovali pri povojni obnovi in izgradnji nove države, zaradi česar so že kot mladi arhitekti imeli veliko pomembnih projektov; pozneje so jih imenovali (po Stanku Berniku) 'natečajna generacija'. Foto: RTV SLO
       V družbi, ki se ji pravi socialistična, je človek tisti, ki naj bo v prvem planu pozornosti. Bolnišnica je objekt, ki je po svoji biti namenjen pomoči potrebnemu človeku. Ali torej bolnišnica služi humanosti družbe? In če ji – ali ni upravičen, da tudi na zunaj to pokaže? Če so lahko zgradbe izvršnega sveta republike 20-etažne, zakaj ne sme biti tudi bolnišnica tako visoka, če je to gospodarno in funkcionalno?       
 dr. Stanko Kristl v članku Golgota gradnje UKC-ja
Stanko Kristl
Kristl živi v vrstni hiši, ki jo je sam projektiral. Njegove vrstne hiše v Trnovem, ki so bile dokončane leta 1964, še danes delujejo sodobno in jasno kažejo, da so že na prelomu iz 50. v 60. leta slovenski arhitekti sledili smernicam v tujini in se zgledovali po skandinavskih arhitektih. Foto: RTV SLO
       Stanko Kristl seveda v teh prizadevanjih noče biti prekucuh, prav rad pa bi z dognanimi arhitektonskimi pogledi vplival na vsebinski razmah pri uporabi prostora.       
 Portret Stanka Kristla v Delu, 1970
Stanko kristl: Vrtec Mladi rod
Kristl je v arhitekturno snovanje vnesel spoznanja iz psihologije in tudi iz študij razvoja otroka. Zato je v stanovanja za mlade družine vnesel francosko okno in podobno igralnice v vrtcu zasnoval z okni do tal. Vedno je zastopal mnenje, da mora tudi mali otrok, ki še ne hodi, imeti možnost, opazovati dogajanje zunaj, saj ga to bogati in pripomore k njegovemu razvoju. Foto: RTV SLO
       Prvinsko dojemanje prostora je rdeča nit Kristlovega ustvarjanja. /…/ Zdaj, za kaj gre? Kristl je interdisciplinarno raziskoval prvo človekovo dojemanje prostora, in sicer je vključeval tako znanost biologije, psihologije, medicine in sociologije in v bistvu je raziskoval, kako že nerojeni otrok dojema prostor, svetlobo v maternici, in raziskoval je prvi stik otroka z materjo in njeno kožo in potem razvoj otroka. In to vzporedno primerjal tudi z razvojem človeške civilizacije v smislu bivanja, grajenih struktur: najprej čistega prvotnega prostora jame, potem pa prvih grajenih, organskih struktur, ki so se z razvojem spreminjala v neki ortogonalni racionalni prostor.       
 Maja Vardjan, kustosinja razstave
Stanko Kristl: perspektivna skica klinike v Kuvajtu
Po UKC-ju je Stanko Kristl zmagal še na več natečajih za projektiranje bolnišnic. Vabljen je bil tudi v Kuvajt. Ko je pripravljal projekt, je študiral arabsko poezijo in islamske vzorce, pri zasnovi čakalnic in dostopov do ordinacij pa je upošteval tudi muslimanske zahteve pri ločitvi prostorov za moške in ženske. Na žalost projekt zaradi umanjkanja 'žegna' v domovini ni bil realiziran. Foto: MAO
       Tedaj je veljal zakon, da morajo biti dnevni prostori naravno osvetljeni. Sem rekel, če se držimo tega zakona, bomo prišli z bolnišnico čez železnico. Takšna je kvadratura. Mi moramo imeti dovoljenje, da gradimo zunaj zakona. In so rekli, bomo to uredili. In so uredili.       
 dr. Stanko Kristl
Stano Kristl: Objekt DTS Univerzitetnega kliničnega centra
Zgodba o snovanju in gradnji UKC-ja je dvodelna, v prvem je Kristlova ekipa predvsem študirala organizacijo in načrtovanje sodobnih bolnišnic, drugi del pa je zaznamovala spremenljiva politična volja, zaradi katere se je Kristlova ekipa najprej poslovila, nato pa vendar dokončala delo na objektu DTS. Foto: RTV SLO
       Bil je inženir in inovator, hkrati pa sta ga humanost in v bistvu človek tako intrigirala, da je želel raziskati odnos med tehniko in inovatorstvom, ki bi lahko izboljšal življenje človeka. Vsake teme se je loteval na novo. Spraševal se je, denimo, kakšna naj bo nova šola. Ugotavljal je, da potrebujemo kolektivno stanovanjsko gradnjo, in se ob tem spraševal, kaj lahko spremeni znotraj norm in definicij za to formo. Zato ni želel razviti svojega sloga in ga ni razvil. Slog razvijajo arhitekti, ki imajo predeterminirano idejo, kako morajo stvari izgledati, in nato razvijejo strategijo, kako bodo prišli do tega nekega formalnega izraza. Pri njem se pa pri vsakem projektu formalni izraz gradi skozi razumevanje in ustvarjanje nečesa novega, denimo nove tipologije izobraževanja. Edino, kar povezuje vse te zelo raznolike arhitekture iz njegovega opusa, je, da želi biti zelo iskren do tega, kar posamezna arhitektura je.       
 Tina Gregorič, kustosinja razstave
Stanko Kristl: O. Š. Franceta Prešerna (Kranj)
Stanko Kristl je Prešernovo nagrado prejel leta 1970, in sicer za OŠ Franceta Prešerna v Kranju. Foto: MAO/Tomaž Gregorič/Tomaž Gregorič
       To je pomembno iz več vidikov: ta možnost vpogleda v operativno dvorano ali pa prostor, kjer pacienta pripravljajo na anestezijo, je pomembna zato, ker se tako lahko učinkovito nadzorujeta oba prostora in je zato potrebnih manj ljudi. Omogoča pa tudi akademsko delo, se pravi opazovanje posega tudi iz nesterilnega okolja.       
 dr. Matjaž Veselko, strokovni direktor kirurške klinike UKC o Kristlovi inovaciji steklenih sten v operacijskem bloku
Stanko Kristl: Vrtec Mladi rod
Vrtec Mladi rod, zamisel katerega je bila ponovljena tudi v Novem Beogradu, je bil predstavljen v nemški arhitekturni reviji Bauwelt. Foto: MAO/Janez Kališnik
       Moram reči, da zaradi manjših kapacitet klinični center tako rekoč implodira. Mi izkoristimo vsak prostor, in sicer tudi tako, kot ni bilo predvideno. Nekatere avle so zdaj bistveno manjše, ker smo uporabili vsak kotiček, da smo ga izkoristili za nekaj funkcionalnega.       
 dr. Matjaž Veselko
Stanko Kristl: Stanovanjski blok za asistente ljubljanske univerze na Prulah
Rdeča nit dela Stanka Kristla je bilo ukvarjanje s t. i. prvinskim prostorom. Vedno ga je zanimalo, kako mora biti oblikovan prostor, da se bodo v njem ljudje dobro počutili in otroci dobro razvijali. To je prišlo do izraza že v njegovem prvem velikem projektu, stanovanjskem bloku na Prulah, ki je bil namenjen asistentom ljubljanske univerze. Ker je šlo za mlade stanovalce z mladimi družinami, si je zamislil francosko okno kot element, ki je tudi malim otrokom omogočal, da so opazovali dogajanje na cesti. Foto: MAO/Janez Kališnik

Stanko Kristl: arhitektu so nekoč zaupali in zato so bili veliki projekti možni

Zgodba o gradnji UKC-ja pred oddajo Platforma o arhitektu Stanku Kristlu
5. februar 2018 ob 13:37,
zadnji poseg: 6. februar 2018 ob 08:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Takrat so arhitektu zaupali, pa niso vedeli, kaj bodo dobili," odgovori Stanko Kristl na vprašanje, zakaj meni, da projekta UKC danes ne bi mogli izpeljati; vsaj tako ne kot pred več kot 40 leti. S 96-letnim arhitektom, ki še vedno načrtuje, sem se pogovarjala med nastajanjem oddaje Platforma o njegovi arhitekturi, ki jo ta čas lahko spoznamo na razstavi Stanko Kristl – Humanost in prostor v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Oddaja Platforma Stanko Kristl – arhitekt humanega modernizma bo na sporedu danes ob 22.55 na TVS 1.

.

"Ko sem bil asistent pri Ravnikarju, je ta prišel do mene, da bi to skupaj naredila za profesorja Lavriča. Ta je hodil z maršalom Titom vedno jeseni na Vzhod, recimo v Indonezijo. In maršal mu je rekel: 'Božo, ako nešto trebaš , samo kaži …' (Božo, če kaj potrebuješ, ti samo povej.)' In potem je profesor Lavrič rekel, da bi mu zgradili kirurgijo za 300 postelj." S profesorjem Kristlom sedimo v njegovi dnevni sobi, ki je tudi njegov atelje, v katerem še vedno dela, čeprav je ravnokar dopolnil 96 let. Tudi s stene nas gleda; z dveh portretov. Eden je motiv skoraj nadrealistične kompozicije, v kateri je v modrikasto-zelenkastih odtenkih Karl Zelenko naslikal Kristla in njegovo družino. Na drugi steni je perspektivna skica Univerzitetnega kliničnega centra. Dnevna soba, v kateri torej Kristl s slikovito anekdoto uvede predzgodbo o nastajanju splošne učne bolnišnice, je del ene v nizu opečnatih vrstnih hiš, ki so začele rasti leta 1959, torej istega leta, ko se je Kristl moral odločiti, ali bo prevzel projektiranje nove ljubljanske bolnišnice.

Golgota gradnje UKC-ja
Prav klinični center oziroma - če smo povsem korektni - diagnostično-terapevtski in servisni objekt je najbolj znan projekt Stanka Kristla in njegovim projektom s področja t. i. arhitekture za zdravje je namenjen tudi največji del aktualne razstave Stanko Kristl - Humanost in prostor. Zgodba o sprejemanju odločitve in o letih realizacije UKC-ja pa je tako obsežna in kompleksna, da bi terjala svojo knjigo. Vpogled v dolgotrajno pot od zamisli do uradnega odprtja UKC-ja tik pred dnevom republike leta 1975 ponudi že Kristlov članek iz leta 1990 z zgovornim naslovom: Golgota gradnje UKC-ja.

Zgodba o UKC-ju je pravzaprav prava politična drama, zgodovina želje po moderni bolnišnici, ki jo je zaznamovala tudi spremenljiva volja glede dodeljevanja finančnih sredstev za velike gradbene projekte, boj za spreminjane zakonodaje glede naravne osvetlitve prostorov, zamenjava projektantskih ekip … A na začetku je bil nekajletni študij.

Nimamo izkušenj, najprej moramo arhitekturo bolnišnic preštudirati
"Mi nismo gradili v Jugoslaviji nobene bolnišnice z več kot 150 ali maksimalno 200 posteljami," uvede Kristl svoj spomin na utemeljitev in zahteve, s katerimi je pogojeval sodelovanje pri projektu UKC-ja. "Mi nimamo nobenih izkušenj in imamo tudi popolnoma drug zdravstveni sistem kot na primer na Zahodu, pa tudi v Rusiji. Zato nam morate dovoliti, da to preštudiramo, in morate nam odobriti dve leti, v katerih še ne bomo mogli nič narediti. Želimo, da nam omogočite ustrezno literaturo, obisk novih bolnišnic, kontakte z arhitekti, institucijami in obisk kongresov. So rekli, ja, dovolimo, mi pa zahtevamo, da delate 10 ur na dan, tudi ob sobotah, vendar, Kristl, nobenega natečaja. Sem rekel - v redu."

Kristl pravi, da so se izredno hitro učili, obiskali so tudi tedaj izredno pomemben institut za gradnjo bolnišnic v Düsseldorfu. "Kmalu smo se z Danci in Švedi pogovarjali kot enakovredni strokovnjaki," pove Kristl in doda, da so zamisli črpali celo iz literature o ameriških vojaških bolnišnicah, "brali smo tudi mesečnik Modern Hospital, v katerem je bila razprava o organizaciji intenzivne terapije v vietnamski vojni. Tam so ti zdravniki zahtevali en šotor za tiste, pri obravnavi katerih so odločilne sekunde, drugega za tiste, pri katerih so pomembne minute, in tretjega za paciente, pri katerih o preživetju odločajo dnevi. To smo potem kazali našim zdravnikom in so rekli: to bomo naredili. In mi smo sprojektirali." Tudi Dance so navdušili. "Smo jim to kazali in tega niso poznali. V Københavnu so tedaj gradili tri bolnišnice istočasno in načrt za eno so imeli razstavljen. Potem ko smo jim pokazali svojo idejo, smo šli skupaj na kosilo, in ko smo prišli nazaj, je bilo prazno," se navihano namuzne Kristl.

Odziv v Düsseldorfu: Glejte, glejte, kaj delajo, mi pa te škatle gradimo
Konkreten mednarodni uspeh je Kristlova ekipa dosegla že leta 1963. "Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1963 naredila svetovni kongres medicinske arhitekture v Parizu in hospitalni blok v stolpu, ki ga je Stanko Kristl predstavil na tej konferenci, razglasila za vzorčen primer gradnje štiriposteljnih bolnišničnih sob," pove Tadej Glažar, soavtor razstave in profesor na fakulteti za arhitekturo. Iz projekta na koncu ni bilo nič.

Kristl je predstavil racionalen predlog posteljnega objekta, v katerem je veliko pozornost posvetil zlasti možnosti hitrega premikanja in skupino 10 postelj je obravnaval kot neke vrste družino, za katero skrbi ena sestra in ki ima eno kopalnico in jedilnico. A projekt je bil zaradi višine in tlorisne zasnove v obliki hrastovega lista tudi ekstravaganten. Kristla še danes razvedri spomin na odziv sodelavcev inženirja Saala v düsseldorfskem institutu, ko so pokazali načrte in povprašali, ali je projekt sploh izvedljiv: "So rekli: 'Glejte, glejte, kaj delajo, mi pa tiste škatle rišemo!' (smeh) Pa je rekel, počakajte, počakajte. Jih je umiril, potem smo ga vprašali: 'Ali je to za zgradit?' In je rekel, ja; dal je žegen!"

Dvodelna zgodba o UKC-ju
Kristlova pripoved o UKC-ju je polna anekdot in zato se lahko zaradi vijugave razvojne poti projekta kar malo zmedemo. Jasno pa stezosled povzame Glažar: "Na žalost je zgodba o gradnji UKC-ja dvodelna. Prvi del je razvojen in raziskovalen, ko skupina pod vodstvom Stanka Kristla naredi 14 projektov za izgradnjo medicinskega centra, potem pa leta 1965, ko pride do odločnega preloma hotenja, da se ta medicinski center tudi zares zgradi. Takrat so se namreč pojavile nekatere morda bolj zapeljive teme, kot je izgradnja Trga republike z dvema stolpnicama pred skupščino, se pravi za nov simbolni prostor, reprezentativni prostor za družbo."

Polovica denarja za projekt bolnišnice s fakulteto je bila tako kar naenkrat prestavljena na projekt tedanjega Trga revolucije. Že prej so menda obstajali dvomi glede višine posteljnega stolpa, novi položaj pa je Kristl komentiral tudi v že omenjenem članku: "V družbi, ki se ji pravi socialistična, je človek tisti, ki naj bo v prvem planu pozornosti. In bolnišnica je objekt, ki je po svoji biti namenjen pomoči potrebnemu človeku. Ali torej bolnišnica služi humanosti družbe? In če ji - ali ni upravičena, da tudi na zunaj to pokaže? Če so lahko zgradbe izvršnega sveta republike 20-etažne, zakaj ne sme biti tudi bolnišnica tako visoka, če je to gospodarno in funkcionalno?"

Noče biti prekucuh, želi pa vplivati na vsebinski razmah pri uporabi prostora
Če bi torej obstajala politična volja za vztrajanje pri izvirnem konceptu, bi bil lahko UKC veličasten arhitekturni kompleks in bil bi simbol tega, kar je leta 1970 poudaril portret Kristla v časopisu Delo: "Stanko Kristl seveda v teh prizadevanjih noče biti prekucuh, prav rad pa bi z dognanimi arhitektonskimi pogledi vplival na vsebinski razmah pri uporabi prostora." Portret je pospremil podelitev Prešernove nagrade Stanku Kristlu, in sicer za njegovo OŠ Franceta Prešerna v Kranju.

Kristl pojasni, da ob soočenju z znižanjem sredstev in posledično z novo zahtevo po manjšem bolnišničnem kompleksu ni vedel, kako bi projekt rešil. "Danes bi vedel, kako to rešiti, takrat pa nisem. Enostavno bi dal večje atrije. Vendar pa so zahtevali dogovor takoj in so zato rekli, hvala lepa, in nas razpustili. Potem so vzeli druge arhitekte in nemški projekt, kakršnih je na stotine po Nemčiji in Evropi. Saj je racionalen, ni pa to arhitektura, vsaj ne interesantna."

Armatura ni arhitektura ali razlog za odlog diplome
Ko smo že pri tem, kaj je arhitektura. Za Stanka Kristla je arhitektura intelektualna dejavnost. Vedno je iskal izzive in zato se, kot pravi, ni želel ponavljati. Zanimiva je tudi zgodba o tem, zakaj ni želel diplomirati takoj, ko je to bilo mogoče. "Vse izpite sem naredil v štirih letih in pol," pove, "potem sem pa profesorju Ravnikarju rekel, da diplomiral pa še ne bi. In je rekel, v redu." Ko ga začudeno vprašam, zakaj vendar ni želel hitro končati študija, mi pove, da so takrat slovenski arhitekti tik pred diplomo ali po njej morali sodelovati v projektih, ki so bili del solidarnostne pomoči Slovenije Bosni: "Arhitekt Fürst je tam projektiral velike tovarne in ti arhitekti so morali tam risati armaturo. Jaz sem pa rekel, armatura ni arhitektura." To je povedal tudi profesorju Ravnikarju, pri katerem je bil med letoma 1954 in 1959 nato tudi asistent, in Ravnikar je pokazal razumevanje.

S časom Kristlovega delovanja, ko je delal kot asistent pri Ravnikarju, je povezan tudi njegov prvi veliki projekt: "Nikoli nisem nobenega denarja doma zahteval, ker sem doma po Ljutomeru fušal že kot študent; že v tretjem letniku, drugem sem bajte risal. Moj stric je bil gradbenik in sem rekel: take bajte kot on znam pa tudi jaz narediti. Še boljše, verjetno." Ampak kot asistent je nato načrtoval blok za asistente ljubljanske univerze na Prulah; Ravnikar pa je načrtoval blok za profesorje. Logično …

Francosko okno, da lahko otroci opazujejo dogajanje na cesti
V tem projektu se je tudi že izrazilo Kristlovo zanimanje za psihologijo in njegov pristop, zaradi katerega je tudi razstava naslovljena Humanost in prostor. Kristl je izjema med arhitekti tudi v zanimanju za to, kako otrok že od samega začetka razvoja v maternici zaznava in se odziva na okolje. Poleg tega je bilo eno od Kristlovih vodil želja po ustvarjanju bivalnega okolja, ki bo koristilo otrokovemu razvoju. Zato je tudi v blok na Prulah (in v njegove nadaljnje različice) vgradil francoska okna: "Otroci, to so plazilci, ki še ne hodijo. In ko se razgledajo naokoli, ne dobivajo več novih informacij. Informacije pa so pogoj za razvoj. Čim več informacij otrok prejme, tem več sinaps se angažira. Otrok spleza do okna, zunaj vidi ljudi, avtomobile in življenje." Zato torej okna do tal, da lahko tudi že otrok, ki še ni shodil, opazuje svet zunaj in ga spoznava.

Nelagodje ob belini
Tudi pri zasnovi bolnišnice je Kristl razmišljal psihološko. To je namreč prostor, kjer se ljudje spopadajo z največjimi preizkušnjami, kjer naj okolje ustvari vzpodbudno vzdušje in vsaj poskusi ustvariti videz normalnosti. Pomemben poudarek v kliničnem centru je njegova izvorna barvitost. Pojasni jo specifična anekdota iz Kristlove mladosti. "Moja belina izvira iz tega, ko je oče bil v bolnišnici in je tam umrl. Morali bi mu amputirati nogo, a ni pustil. Rekel je, kot sokol (bil je član telovadnega društva sokol, op. P. B.), ne bom v kotu čepel brez noge," pojasni Kristl sredi svojega domačega okolja v toplih – seveda ne belih – opečnatih barvah, "tista belina je mene prevzela. Tisti strah pred belino. Zato nisem maral beline v bolnišnici. Barve v UKC-ju izhajajo iz enega jutranjega vzhoda. Ko sem šel v službo, sem opazoval te barve in sem te tople barve uporabil v kombinaciji z modro in pa sivo. Jutranja zarja je znak vzpodbujanja, pričakovanja in zaupanja, in to je tisto, kar sem želel uvesti tudi v urgenci, a niso hoteli in so kar bel strop naredili. Moj projekt je drugačen, tako da bom poskusil to izsiliti, da bi se to popravilo, kot je treba."

S tem je Kristl že nakazal, kako nezadovoljen je z ravnanjem s kliničnim centrom in tudi s tem, kako ga prenavljajo in zasedajo nekoč proste prostore z drugimi, prvotno ne predvidenimi dejavnostmi. A o tej problematiki bom pisala v nadaljevanju. Zdaj se vračamo h gradnji …

Zamenjava projektantskih ekip
Kmalu po tem, ko se je Kristlova ekipa poslovila, so za dokončanje projekta UKC-ja angažirali tedaj največji arhitekturno-gradbeni biro v Sloveniji Slovenija projekt in projekt naj bi do konca izpeljal arhitekt Janez Trenz, ki je močno zaznamoval urbanistični razvoj sodobnega Velenja. "Ta biro je z veseljem prevzel to nalogo, a se je že po dveh letih izkazalo, da ni sposoben nadaljevati gradnje tako kompleksnega programa," stezosled razvoja povzema Tadej Glažar, "nastal je ta horizontalni visoki volumen, ki ga vidimo danes, v skeletu (gre za posteljni objekt, op. P. B.), naprej ni šlo. Tedaj so se vsi vprašali, kdo sploh zna nadaljevati to delo, in spomnili so se na Kristla in ga prosili – skoraj na kolenih – naj pomaga dokončati. Na natečaju, ki so ga razpisali, na katerem je dobil prvo nagrado in nadaljeval delo. To je ta druga zgodba UKC-ja. Od trenutka, ko so začeli zdaj v drugi fazi z nekim okostnjakom, okoli katerega ni bilo nič, torej ko so začeli risati načrte, je minilo štiri leta in pol do trenutka, ko so se politiki slikali pred rezanjem traku."

Res so ga skoraj prosili na kolenih. Tudi prijatelji. "Rekel sem, saj so me imeli, pa so me nagnali, ne bom delal." Kristlu se zasvetijo oči: "Potem je Nada Kraigher, s katero smo prijateljevali in ki je vodila avtorsko agencijo – mi je rekla: kaj pa zdaj mulo paseš, kdo pa ve kaj o bolnišnici. In so me prepričali, da sem šel delat."

Tako je nastal projekt z imenom Rast. Od vsega začetka je bil namreč poseben izziv, kako zastaviti izvorni projekt DTS z mislijo na to, da se bo bolnišnica razvijala in da ji bodo dodajali nove in nove oddelke. V dokumentaciji RTV-ja sem našla tudi prispevek iz TV-dnevnika o odprtju UKC-ja 28. novembra 1975, v katerem je bolnišnica opevana kot dosežek našega delovnega ljudstva, o prispevku Stanka Kristla.

Strokovni direktor kirurške klinike oceni UKC
Zdravniki tudi danes še cenijo nekatere rešitve Stanka Kristla. O sodobnosti bolnišnice v svojem času in pa v prvih letih delovanja smo povprašali tudi strokovnega direktorja Kirurške klinike UKC-ja dr. Matjaža Veselka. "Predvsem to, da je vse zbrano na istem mestu. Da so vse diagnostične preiskave in pa tudi interventni pooperacijski posegi zbrani na enem mestu," poudari en vidik bistroumne zasnove. Druga novost so steklene stene med operacijskimi dvoranami: "To je pomembno iz več vidikov: ta možnost vpogleda v operativno dvorano ali pa prostor, kjer pacienta pripravljajo na anestezijo, je pomembna zato, ker se tako lahko učinkovito nadzorujeta oba prostora in je zato potrebnih manj ljudi. Omogoča pa tudi akademsko delo, se pravi opazovanje posega tudi iz nesterilnega okolja."

Veselko pove, da kapaciteta operacijskih dvoran ustreza tudi sodobni kirurgiji, ki vključuje obilico dodatnih naprav in robota, neustrezna pa je zmogljivost dvigal in splošna gneča v bolnišnici. "Moram reči, da zaradi manjših kapacitet klinični center tako rekoč implodira. Mi izkoristimo vsak prostor, in sicer tudi tako, kot ni bilo predvideno. Nekatere avle so zdaj bistveno manjše, ker smo uporabili vsak kotiček, da smo ga izkoristili za nekaj funkcionalnega."

Novi posegi krnijo izvirno Kristlovo idejo
Kristla posegi, ki krnijo izvirno podobo UKC-ja, in gradnja nove urgence v nasprotju z njegovim predlogom žalostijo, zato sem o njihovi dopustnosti povprašala na ministrstvo za zdravje, ki je lastnik UKC-ja. Odgovorili so mi, da je leta 2009 prišlo do pogodbenega prenosa avtorskih pravic s Stanka Kristla na arhitekta Uroša Vladimirja Birso oziroma na družbo API (zdaj API arhitekti). Vseeno, in to poudari tudi odgovor Zavoda varstva za kulturno dediščino Slovenije, moralne avtorske pravice nikoli ne prenehajo veljati in zato bi bilo strokovno primerno, da bi se o vseh posegih v objekt DTS posvetovali s Kristlom.

Posebnost Kristlove zasnove je bila tudi omenjena prostornost, pa atriji, namenjeni zelenju, barvitost in pa spuščen strop z zanimivimi reliefnimi elementi, ki spominjajo na ženske prsi: vse to naj bi ustvarilo vtis zavetja in varnosti.

UKC – hibrid dveh arhitektur
Bolnišnica gotovo je bila ena najmodernejših v tem delu Evrope v svojem času in tudi danes ni mogoče zanikati njene monumentalnosti, čeprav je Kristl sam vedno težkega srca hodil mimo. Realizacija je namreč hibrid njegovega objekta in posteljnega objekta Janeza Trenza. Ko vstopimo, se občuti natrpanost, čeprav ob vstopu v vhodno avlo skorajda zavlada občutek vstopa v letališko preddverje. Tak je vsaj moj občutek. Kakor koli, želeli bi si, da bi se z objektom DTS ravnalo kot s kulturnim spomenikom in kot s spominom na veliko delo ekipe, ki je v nekaj letih nadoknadila zamujeno znanje in angažma na področju arhitekture za zdravje pred drugo polovico petdesetih let. V vsakem primeru pa vpogled v razmišljanje Stanka Kristla ponudijo tudi načrti za druge njegove projekte s področja arhitekture za zdravje, ki pa kljub mnogo zmagam na natečajih skorajda niso doživeli realizacije.

Veliko skrb Stanka Kristla za UKC potrjuje tudi naslednja anekdota. Boljšega in na pladnju ponujenega sklepa tega besedila si ne bi mogla želeti: "Ga srečam neki zimski večer ob osmih zvečer na cesti, ko odhaja v mesto, in ga vprašam: 'Profesor, kam pa greste ob tej pozni uri?' In pravi, da gre na neko prireditev, kjer bo predsednik vlade Miro Cerar podeljeval neke nagrade," pripoveduje Tadej Glažar. "In pripomnim: 'Ja, lepo. Ali bo kakšen vaš kolega ali prijatelj prejel nagrado?' 'Ne, ne,' odvrne. 'Pocukal ga bom za rokav in mu bom povedal za probleme, ki nastajajo v zvezi s predvidenimi novogradnjami v kliničnem centru.' In rečem: 'Profesor, srečno.' In ga srečam naslednji dan in ga vprašam: 'Profesor, kako je šlo?' Miro Cerar je obdan z varnostniki in veliko je gostov. Profesor je bil tako vztrajen, da mu ga je res uspelo prepričati, da ga je poslušal minuti ali dve. Tako da bomo zdaj videli, ali bo res držal obljubo in imenoval enega zaposlenega na vladi, da bi se pozabaval s tem problemom in - če bodo upoštevali profesorjeve zamisli - rešil nekaj funkcionalnih, organizacijskih in tudi likovnih zadreg, ampak ta tudi človeška življenja v tej naši največji bolnišnici."

In še pečat tega poskusa nepopolnega orisa dela Stanka Kristla v besedah Tadeja Glažarja: "Profesor Stanko Kristl je star 96 let. Je ljubitelj lepega in pametnega in se ne da; se absolutno ne da."

Stališče Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije glede varovanja in ravnanja z UKC-jem: "Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v sklopu Strokovne skupine konservatorjev za arhitekturo 20. stoletja s podporo društva arhitektov dopolnjuje in revidira seznam stavb, ki predstavljajo izjemne stvaritve tega obdobja. Nedvomno mednje sodi tudi ljubljanski Univerzitetni klinični center z bolnišničnim delom in diagnostično-terapevtskim objektom ter servisnim objektom, ki ju je zasnoval arhitekt Stanko Kristl (1966–1975). Notranjost in zunanjost stavbe označujejo izrazite horizontalne linijske poteze, ki se v dostopnem delu v obliki dovoznih klančin za vozila in stopnic za obiskovalce 'izvijejo' iz stavbnega telesa. Horizontalne armiranobetonske parapetne pasove prekinjajo zastekljeni pasovi oken. S svojim delom je sledil funkcionalnim in vsebinskim zahtevam, ob tem pa nikoli pozabil na ljudi in njihovo počutje ob dojemanju prostora. Ustvariti je hotel prijetno in humano okolje ne glede na stroge higienske in funkcionalne standarde. Notranjost stavbe se s svojimi horizontalnimi linijami in obliko naveže na zunanjost. Zunanjost stavbe pa se je s svojimi barvami in materiali skladala z notranjostjo, kar pa na žalost ne drži več. Z namenom ustreznega pristopa k preureditvam in posodobitvam objekta, ki bo ohranil kvalitetne prvine te arhitekture, pa tudi moralno in etično ter strokovno pravilneje bi bilo, da bi še živečega avtorja objekta arhitekta Stanka Kristla, ki je že izkazal pripravljenost in željo po sodelovanju v smislu konzultacij in reševanju nastajajočih funkcionalnih problemov ipd., vključili v vizijo prenove objekta, tudi pri manjših vzdrževalnih delih. Objekt DTS je bil 20. 4. 2015 vpisan kot stavbna dediščina v Register kulturne dediščine Slovenije pod evidenčno št. EŠD 30127 Ljubljana – Diagnostično-terapevtski servisni objekt UKC. Prav tako se objekt nahaja v območju naselbinske kulturne dediščine, ki je vpisana v RKD pod št. EŠD 328 Ljubljana – Mestno jedro. Univerzitetni klinični center je delo arh. Janeza Trenza (1966)."
Odgovor Ministrstva za zdravje kot lastnika UKC-ja glede pravic Stanka Kristla pri odločanju o spremembah v UKC-ju: "Prof. dr. Stanislav Kristl je pravico predelave na vseh projektih izgradnje UKC Ljubljana s Pogodbo o prenosu avtorskih pravic z dne 4. 6. 2009 prenesel na arhitekta Uroša Vladimirja Birso, ki je preko družbe API, d. o. o., (zdaj API ARHITEKTI, d. o. o.) sodeloval in še vedno sodeluje pri projektu izgradnje in predelave objekta DTS UKC Ljubljana. Istočasno s podpisom te pogodbe so pogodbene stranke, družba API, d. o. o. (zdaj API ARHITEKTI, d. o. o.), arhitekt Uroš Birsa in prof. dr. Stanislav Kristl, sklenile Pogodbo o sodelovanju na projektih z dne 4. 9. 2009. S slednjo se je prof. dr. Stanislav Kristl, kljub izključnemu prenosu pravice predelave na arhitekta Uroša Birso, pogodbeno zavezal k sodelovanju na projektu predelave DTS UKC Ljubljana. Ob tem je bistven 3. člen Pogodbe o sodelovanju na projektu z dne 4. 6. 2009, saj iz njega jasno izhaja, da je bil dogovorjen odplačen prenos pravice predelave del na objektu DTS. Akademik prof. dr. Stanislav Kristl je z avtorsko pogodbo z dne 1. 8. 2010 na družbo API ARHITEKTI, d. o. o., izključno prenesel vse materialne pravice za avtorsko delo, ki obsega idejne zasnove na projektu izgradnje DTS UKC Ljubljana. Tudi ta pogodbeni prenos pravic je bil odplačan."

VIDEO
Stanko Kristl – arhitekt humanega modernizma
Polona Balantič, TV Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
ljuba_ana
# 05.02.2018 ob 15:17
Več takih člankov, prosim in manj populistične 'kulture', prosim.
Monopattern
# 05.02.2018 ob 15:12
Hvala za zelo zanimiv članek. Še več takih bi si želel.
TheSpicyOne
# 05.02.2018 ob 16:04
Gospa Balantič, tako se opravlja novinarsko delo. Naj si kolegi to preberejo.
StricaOdZadi
# 05.02.2018 ob 16:29
Haha,
no zdej bojo pa gradbeniki znoreli :)

Joj, kok je smešno poslušat gradbenika in arhitekta, kako en drugega j...

Gradbenik : "Piz... arhitekti zrišejo neki, ka ne more stat pokonc, pol nej se pa mi j..., pa mu ne moreš razložit, da fizika tega ne dovoljuje" :)

Ha ha .
Zmjri ista zgodba....
korejecTV
# 05.02.2018 ob 20:58
No, no mclaren...

Na dunaju imaš tudi becirke kot je recimo Favoriten, ki ga v celoti tvorijo stavbe iz avsto-orgskega neoklasičnega obdobja pa noben turist ne zaide tja.

Ni dobrega ali slabega slogovnega obdobja. vsako obdobje obdobje ima peščico izjemnih objektov in maso povprečne arhitketure. Od klasicizma naprej.

In ja, obiskovalce peljem pogledat stolpnice TR, ne peljem pa jih v fužine.... Kot tudi turiste peljem gledat prešernov trg, ne pa neoklasičnih karejev v spodnji šiški
por
# 05.02.2018 ob 16:49
@strica od zadi
Tega praktično ni več. Arhitekt ni več bog i batina, niti ni več sistema, ki bi poveličeval megastrukture na račun lepote... Tako da danes je bolj ali manj čista (kvazi)funkcionalnost, za potrebe megalomanskosti pa je - plastika (dobesedno). Še to - če bi arhitekti vedno takoj upoštevali mnenja gradbenikov... raje ne pomislim... Na koncu se vedno najde rešitev, samo možgane je potrebno vklopit in ne samo vozit po liniji najmanjšega odpora. Saj smo poslali človeka na luno, zaboga. :-D
Celjan27
# 05.02.2018 ob 18:55
Tudi jaz se pridružujem čestitkam za kvalitetno novinarsko delo, ki se odraža v tem članku. V poplavi rumenih novic, fake news-ov in bombastičnih naslovov je to prava mala osvežitev...
nvk
# 05.02.2018 ob 18:34
Hvala za dober prispevek, se pridružujem sokomentatorjem.
ajvard
# 05.02.2018 ob 22:04
tudi danes obstaja izjemna arhitektura! tudi zelo nekomplicirana in zelo avtorska.

obstaja pa del ljudi, ki se jim zdi, da je arhitektura zgolj nek strošek.

žalostno je, da se tako še najbolj počne, ko gre za javna sredstva.
por
# 05.02.2018 ob 17:54
Aja maternica, misliš?
Jaz sem pa mislil, da delamo betonske škatle ker so to falični simboli (in ns zato, ker nočemo biti mokri, ne bi radi zmrznili itd) :-D
ksljbles
# 06.02.2018 ob 15:15
Vsa čast g. Kristlu za dela ki jih je ustvaril, seveda je k temu treba povdariti, če nisi bil v spregi s komunisti si lahko pozabil na velike projekte.
korejecTV
# 06.02.2018 ob 11:17
politik kritik, o čem ti govoriš?? omojbog. Daj preberi kakšno knjigo preden pametuješ
Hribovc
# 06.02.2018 ob 06:13
Pogrešam seznam totalnih konceptualnih napak, oblikovnih, gradbenih, urbanističnih in drugih katastrof, ki jih bomo sanirali še desetletja.
politik kritik
# 06.02.2018 ob 07:57
Socialistična arhitektura je ena velika katastrofa in žalost. Ta arhitektura je v končni fazi tudi eno slabo kopiranje arhitekta Speera (glavni arhitekt pod Hitlerjem), pa čeprav so se komunisti vedno hvalili kako so premagali naciste so jih na koncu na vseh področjih kopirali, vendar vsaj pri arhitekturi zelo slabo.
-mclaren-
# 05.02.2018 ob 20:30
Ko pripelješ prijatelja iz tujine v Ljubljana, kam ga pelješ na ogled Ljubljane? Na Prešernov, Mestni in Kongresni trg (avsto-ogrska arhitektura) ali na Trg Republike, Slovensko cesto in Fužine (socialistična arhitektura)?
povzetek
# 05.02.2018 ob 19:59
Ljudje, ki odločajo so brez vizije. Gre samo za to, koliko bodo letos stlačili v žep.
nuLanuLa
# 05.02.2018 ob 17:11
Zelo posplošeno - ljudje celo življenje hrepenimo po varnosti, ki smo jo imeli v maternici. Podzavestno in nagonsko smo pripravljeni leta in desetetja delati, da si to varnost zopet pridobimo v betonskem nadomestku maternice, romantično poimenovanem - DOM.
Kazalo