Izbor kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 44 glasov Ocenite to novico!
To so gadi
Nekateri člani resnično velike igralske zasedbe, ki je sodelovala pri filmu, so se udeležili tudi sinočnje projekcije. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
To so gadi
Digitalizirano in restavrirano različico filma To so gadi si bo mogoče v mesecu februarju ogledati tudi v izbranih kinih Art kino mreže Slovenije, in sicer: v Kulturnem domu Krško 14. februarja, v Art kinu Odeon v Izoli 15. februarja, v Filmskem gledališču v Idriji 18. februarja, v Mestnem Kinu Ptuj 21. februarja, v Kinu Šmarje in v Kinu Pivka pa 23. januarja. Foto: Cankarjev dom
Ivan Marinček
Biografija Ivana Marinčka je v resnici sprehod med največjimi deli slovenskega filma. Danes 95-letni veteran je bil direktor fotografije tudi pri "gadih", ki so bili obenem njegov zadnji celovečerni igrani film. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
To so gadi
Milada Kalezić, ki je imela službene obveznosti, je občinstvu v Linhartovi dvorani poslala videosporočilo. Boris Cavazza je menda hotel storiti nekaj podobnega, a ima, kot se je pošalil voditelj Nejc Šmit, "še vedno Nokio 3310". Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
To so gadi
Meri in Toni: nesporno eden najbolj fotogeničnih parov v zgodovini slovenskega filma nas je v teh dneh pozdravljal tudi s plakatov po Ljubljani. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
to so gadi
Slovenski filmski center, Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije in filmski ustvarjalci si v zadnjih letih prizadevajo za hitrejšo, boljšo in učinkovitejšo dostopnost starejših filmskih naslovov, ki so v svoji izvirni obliki, pretežno na 35-milimetrskem filmskem traku, javnosti težko dostopni. Foto: SFC/Katja Goljat
Ne samo vljudni aplavz na koncu - že med samim filmom so v dvorani odmevale salve smeha. Foto: SFC/Katja Goljat
To so gadi
Uradno je film 40-letnico praznoval lani, a ker je premiero doživel proti koncu leta 1977, je šele naslednje leto, 1978, dosegel svoj čarobni uspeh. Foto: IMDb

Dodaj v

To so gadi ali v čem je skrivnost komedije, ki zabava tudi po štiridesetih letih?

Projekcija digitalizirane različice v Cankarjevem domu
1. februar 2018 ob 15:37
Ljubljana - MMC RTV SLO

Da določene šale "vžgejo" tudi po štiridesetih letih, so sinoči dokazale salve smeha, s katerimi je (tudi mlado) občinstvo v Cankarjevem domu pospremilo projekcijo komedije To so gadi (1977), enega najuspešnejših slovenskih filmov vseh časov. V resnici precej nedolžne potegavščine peterice neubogljivih mulcev - kolo, odvlečeno na streho, ali pa skladovnica drv, nagrmadena pred vrati lokalne opravljivke - pričajo o tem, da je določen segment slovenskega filma vedno znal najti stik z najširšim občinstvom.

Če ste premladi, da bi se spominjali norije okrog filma To so gadi, bo zgovoren podatek, da je v domačih kinematografih v času nastanka zasenčil tako Vročico sobotne noči kot tudi Vojno zvezd; predvajali so ga tako dolgo, kot v eni od svojih knjig zapiše Marcel Štefančič jr., da je obstajal strah, da se bo kopija obrabila. Komedija je povzročila za domači film skoraj nepredstavljiv naval v kinodvorane. "Gade" si je v Ljubljani premierno ogledalo 11.394 gledalcev, kar je bil takrat za domači film rekord (Vesna, do takrat najbolj gledan slovenski film, je v Ljubljani naštela malo manj kot 96 tisoč prodanih vstopnic); v vsej Sloveniji ga je videlo okoli 208 tisoč ljudi. Film je ta položaj ohranil dolgih 26 let, vse do začetka tega tisočletja, ko ga je prehitel Đurićev Kajmak in marmelada.

Sproščena komedija iz ljubljanskega predmestja je veliko več kot le šopek skečev in izvrstnih igralskih nastopov: skupaj z mladinskim filmom Sreča na vrvici, ki je nastal istega leta, To so gadi simbolizira (kratkotrajni) preporod lahkotnega domačega filma. Če je šestdeseta leta v slovenskem filmu zaznamoval duh eksperimentiranja, se je v sedemdesetih s peščico filmov nadaljeval trend komercialne kinematografije, ki je zrahljala ton resnosti, prisoten v ekranizacijah domačih literarnih klasik in socialnih dramah. Omenjenima dvema filmoma lahko prištejemo še dramo Ko zorijo jagode režiserja Rajka Ranfla; skupaj so dokazali, da slovenski avtorji obvladajo "prijeme" za filme, ki nagovarjajo najširše občinstvo, a obenem niso neinteligentni. Prav take uspešnice so nujne, če naj nacionalna kinematografija ohranja stik z okoljem, v katerem nastaja. Danes jih seveda v veliki meri nadomeščajo iz Hollywooda uvoženi filmi ...

V filmski industriji velja, da je snemanje komedij pogosto vse prej kot zabavno in sproščeno početje - a Manca Košir, ki ima v filmu majhno vlogo nejevoljne sosede, ima na leto 1977 samo lepe spomine. "To je bil film, narejen iz čistega užitka," je povedala zbranemu občinstvu takoj po projekciji restavrirane in digitalizirane kopije. "Film iz časa, ko smo še verjeli v to, kar smo delali, in smo bili srečni, da smo lahko ustvarili nekaj lepega." A nostalgiji je primešan tudi kanec grenkobe: "Med projekcijo smo se smejali, malce smo bili pa tudi žalostni, ker nas je toliko članov ekipe medtem že zapustilo."

Najglasnejša je bila seveda odsotnost režiserja filma, Jožeta Bevca (1925-1987). Bevc se je v šestdesetih uveljavil zlasti kot režiser številnih kratkih satiričnih filmov, To so gadi pa je bil njegov prvi celovečerni igrani film; zanj je napisal tudi scenarij. Kljub silnemu uspehu svoje kariere ni mogel nadaljevati: kmalu po premieri je zaradi gangrene izgubil obe nogi, potem pa je zbolel še za rakom. Film, ki je zdaj dočakal prenos na digitalni medij, je tako edini celovečerec, ki ga je v življenju posnel.

Bevca se z naklonjenostjo spominja tudi Milada Kalezić, ki jo po zaslugi tega filma še danes povsod spremlja tista ponarodela fraza: "Jok, brate, odpade!" Projekcije se sicer ni mogla udeležiti, ker je imela predstavo, a je zato v Cankarjev dom poslala kratek video; v njem se zahvaljuje režiserju, ki je dal priložnost takrat še neizkušeni absolventki AGRFT-ja in ji zaupal eno ključnih vlog filmu. "Vesela sem, da je ta izkušnja del moje igralske biografije," pravi.

Boris Cavazza se večera iz podobnih razlogov ni mogel udeležiti, so se pa zato občinstvu pridružili igralci Matjaž Turk, Sandi Pavlin, Manca Košir, Stannia Boninsegna, Andrej Kurent in Radko Polič ter montažerka Darinka Peršin in seveda legendarni direktor fotografije Ivan Marinček. Projekcijo si je ogledala tudi hči režiserja Simona Arzenšek.

Na sicer bolj slabo obiskani pogostitvi po premieri je bil zvezda večera prav Marinček, legendarni snemalec in mojster črno-bele fotografije. Danes šteje častitljivih 95 let, v zgodovino pa je zapisan kot snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca, Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica. Prvi med snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih centrih nekdanje Jugoslavije, leta 1963 pa je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. To so gadi je bil zadnji celovečerni film, pri katerem je sodeloval.

Legendarni snemalec brez dlake na jeziku
"Jožeta Bevca se najbolj spominjam ne s snemanja, ampak iz zasebnega življenja,"
je za MMC povedal Marinček. "Bil je izvrsten avtor kratkih filmov. Bil je zelo prilagodljiv človek in ni vztrajal pri svojem prav: vedno je pri delu poslušal in upošteval ženine predloge. "Če si ti tako rekla, Cveta, pa naj bo," ji je govoril." Gade je direktor fotografije nazadnje videl pred nekaj leti v Slovenski kinoteki - in bil silno razočaran nad stanjem, v katerem je bila takrat kopija filma. "Porkafiks, a je to čemu podobno, sem rekel." Restavrirana kopija se mu zdi neprimerljivo boljša, priznava, a doda: "Takrat so bile vse barve oz. toni zasičeni, česar tudi tukaj ne vidim. A zdaj sem se s tem že sprijaznil. Če bi vam moral ilustrirati z lestvico od ena do deset, bi rekel, da se glede zasičenosti in kontrasta gibamo okrog med štiri in pol ter pet in pol. Primerjave z originalno kopijo žal ni. No, ampak vidim, da film ljudje sprejemajo tudi tak, kot je."

Snemanja komedije To so gadi se ne spominja kot posebej napornega ali težavnega projekta. "Pred tem celih deset let nisem snemal celovečernega filma, od Amandusa (1966) naprej; ukvarjal sem se z nadaljevankami in podobnim. S Francetom Štiglicem in Jožetom Galetom sem imel tihi dogovor, da vedno najprej njiju vprašam, ali me bosta za kaj potrebovala, preden sem sprejel projekt s kom drugim. V tistih časih smo se bolj držali takih dogovorov - govorili so mi celo, da sem bolj papeški od papeža! (Smeh.) No, Jože me je pa izbral za sodelavca, čeprav nisem nanj čisto nič računal."

Prvi slovenski film s feminističnim sporočilom?
Čeprav je To so gadi zgodba o vdovcu, ki bolj ali manj neuspešno kroti svojih pet podivjanih sinov, pa so v resnici v filmu najzanimivejši ženski liki. Posebno omembo si zasluži Mila Kačič, ki je s svojo antologijsko upodobitvijo Merklinke, ki v vsako stvar vtakne svoj nos, utelesila stereotip jezikave ljubljanske opravljivke. (Na festivalu v Pulju je prejela tudi zlato areno za najboljšo epizodno vlogo.)

A pogojni feminizem filma do izraza pride drugje: z likom vesele, vihrave Meri (Milada Kalezić), ki je v kuhinji in pri gospodinjskih opravilih absolutno nesposobna (in se s tem niti ne obremenjuje preveč), tradicionalno moški poklic pa osvoji v nekaj tednih in na skrivaj kot za šalo. Čeprav se večina moških v filmu na prvi pogled "zacopa" vanjo, njo v resnici veliko bolj kot iskanje moža zanima iskanje službe (Zdenko Vrdlovec je njeno priljubljeno frazo - "Jok, brate, odpade!" - opisal kot emancipacijski refren.) Celoten film v resnici (na zelo blag način) brije norce iz moških in njihove patriarhalne miselnosti, ki se v praksi izkaže za neuporabno.

Da ne zajadramo predaleč iz ustaljenih okvirov, pa seveda poskrbi lik trpeče Rozi (Majda Potokar), uboge gospodinje, ki se v maniri cankarjanske matere nenehno žrtvuje in samoodreka, obenem pa v zameno ne pričakuje (in ne dobi) niti najmanjše zahvale, kaj šele pomoči ali spoštovanja.

Zgodovina se ponavlja
Kot se resnično priljubljenim filmom rado primeri, so bili tudi do komedije To so gadi kritiki absolutno neusmiljeni (spomnimo se samo lanskega primera filma Pr' Hostar). Vsebina se jim je zdela banalna, družbenokritično ost so iskali zaman, humor menda ni bil dovolj subtilen, odnosi med množico filmskih likov pa enodimenzionalni in premalo razdelani. Kritik časopisa Delo je vil roke, češ "kako je mogoče, da je na površje realizacijske dozorelosti priplaval ta neškodljivi, nerazmišljajoči predmestni humor, v katerem je sicer nekaj prvin aktualnosti, toda nobena od njih ni obdelana s potrebno pozornostjo". Bevc je, po drugi plati, kritikom očital, da so preveč obremenjeni s tem, da bi moral imeti vsak film neko lično zapakirano sporočilo.

No, zadnjo besedo v tem sporu je imel verjetno čas. Film To so gadi je več kot očitno prestal njegov preizkus in še danes velja za enega od merilnih stebrov uspeha in ponarodelosti domače popkulture. Včerajšnja projekcija je dokazala celo, da ga kot živ, aktualen izdelek sprejemajo tudi mlade generacije.

V Slovenskem filmskem centru so nam za objavo odstopili filmček, ki ponazori razliko med originalom in restavriranim filmom. Ogledate si ga lahko spodaj (nima pa zvoka).

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Nadja92
# 01.02.2018 ob 15:49
Res krasna slovenska komedija, tudi za nas, ki smo rodili kar nekaj časa po njeni premieri. Meni najljubši like je soseda, ki jo je igrala Mila Kačič.

Še malce izven teme, sem bla kar malo presenečena kako se je Radko Polič postaral.
qwertz
# 01.02.2018 ob 18:18
V primerjavi s Hostarji so Gadi prava filmska mojstrovina.
Joker
# 01.02.2018 ob 16:28
v čem je skrivnost komedije, ki zabava tudi po štiridesetih letih?

V tem, da je film genialen!
am shagar
# 01.02.2018 ob 17:08
Ne kako lahko tlačiš skupaj film Outsider in eno žlahtno sranje oz slovesnko verzijo dinastije.
sssitrap
# 01.02.2018 ob 16:46
carski film. ta film po 40 letih zna na pamet pol slovenije, medtem ko se slovenskih filmov ki so prišli ven dve leti nazaj noben več ne spomni. žalostno, res.

ravno zadnjič sem šel mimo tiste stavbe v trnovem kjer so snemali film - zanimivo kako so iz nekdaj precej revne zgradbe danes nastala precej fina stanovanja (in predvidevam da ima vsako svoje stranišče).
am shagar
# 01.02.2018 ob 17:16
Torej Dolina miru, To so gadi in Sedmina. Še veliko dela je. Vesna, Ne čakaj na maj, Sreča na vrvici, Vsi trije Kekci, Moj ata socilaistični kulak., Tistega lepega dne, Ne joči Peter, Na svoji zemlji
Poletje v školjki, Ko zorijo jagode, Cvetje v jeseni, Pastirci itd.
bralecx
# 01.02.2018 ob 17:43
Bil v dvorani. Vecina obcinstva je bila mlajsa od filma, a tako dobrega vzdusja v dvorani ze dolgo ne.Poklon.
bolfenkovski
# 01.02.2018 ob 18:03
Legendaren film. Najbolj sem se nasmejal v prizoru ko Merklinkin dedec, ki ga je igral Maks Bajc na kolesu privinta iz gostilne in se v vrata zaletava.
mihajloo
# 01.02.2018 ob 17:18
sssitrap: "vsebino carski film. ta film po 40 letih zna na pamet pol slovenije, medtem ko se slovenskih filmov ki so prišli ven dve leti nazaj noben več ne spomni."
+1 Točno tako.
Podobno je z glasbo.
Slovenska popevka npr., se mi je vžgala, vgravirala v možgane. Danes ni kvalitete, oz. jo v poplavi dnevno agresivno serviranega podpovprečnega balasta ki siči trg, težko najdeš.
commodore
# 01.02.2018 ob 16:10
takratni igralci so igrali z veseljem kar se tudi vidi pri vseh dialogih, današnji skropucala domače produkcije pa niso vredna omembe
Ples
# 01.02.2018 ob 17:04
Cel film v resnici (na zelo blag način) brije norce iz moških in njihove patriarhalne miselnosti, ki se v praksi izkaže za neuporabno.

Smo bili malo pred časom ... in to v socializmu ;)
tomaz14
# 01.02.2018 ob 18:51
qwertz

Nemoreš Filma in "filma", dat v isti stavek!
Hladilnik
# 01.02.2018 ob 19:04
odličen tudi Dare Valič v vlogi kolerika :) tip je res znal znoret...

Poznam večino dialogov na pamet...

Rac o svojem bratu, ki piše pesmice: "Nov sonetni venec bo napisal. Prešernov ni dober" :)
zapravico
# 01.02.2018 ob 16:27
Mladi igralci nikoli ne bodo znali narediti tako dober film
Binder Dandet
# 01.02.2018 ob 17:49
Sem si ga s partisa pobral kaksno leto nazaj in ga prvic od otrostva gledal in je se vedno svetoven.
mile
# 01.02.2018 ob 23:05
Legendaren film. V članku pa pogrešam omembo avtorja glasbe, Janeza Gregorca. V tistem času smo imeli vrhunske pisce filmske glasbe.
1a34
# 01.02.2018 ob 19:27
@Joker
v čem je skrivnost komedije, ki zabava tudi po štiridesetih letih?

V tem, da je film genialen!

Hudomusen, ce smo nekoliko bolj konkretni.
Hladilnik
# 01.02.2018 ob 19:08
vse te fore z nagajanjem sosedom, pa Rozi so legendarne...

rečmo sosedi so pri kolesu spustili zračnice, enkrat obrnili sedež in ga na koncu dali še na dimnik...

tud elastika na stolu je bla dobra, da tiste "zašil so me" niti ne omenjam :)
1a34
# 02.02.2018 ob 07:24
Cinizem je diagnoza, hudomusnost zdravilo.
Pri hudomusnosnosti za razliko od cinizma ne le da ne zmaga krivica, temvec zmaga dobro.
silvester-alic
# 01.02.2018 ob 18:10
kritiki so kot kritiki.opisujejo kaj je narobe pri filmu sami pa tega ne morejo narediti
Janezski
# 01.02.2018 ob 17:56
Binder Dandet
# 01.02.2018 ob 17:49
Prijavi neprimerno vsebino
Sem si ga s partisa pobral kaksno leto nazaj in ga prvic od otrostva gledal in je se vedno svetoven.


Čestitke, da si si ga ogledal! Na kak način, naj dugi ocenijo, za to bolj primerni.
dStroj
# 01.02.2018 ob 16:14
Pri nas bi tud delal re-mejke, sam ni dnarja. Re-master bo mogu bit.

Gadi so pa zakon.
čik
# 02.02.2018 ob 09:20
super film.so pa konec 80-ih posneli filme trinajstica,feliks langus in predsednik pa nevem kje se danes te filmi skrivajo.bi jih lahko kdaj predvajali.
tsinamuh0
# 02.02.2018 ob 08:44
Meni je čisto v redu, da so restavrirali ta film, bo kar zanimivo za mlade, da vidijo, ''kako je bilo v starih 'dobrih' jugo časih''. To bi res morala mladina videt.
Še najbolj šokanten je skrajno lahkomiseln in neinformiran odnos do kajenja, že v kratki sceni, ki je prikazana, fotr zakaja celotno družino.
Očitno javnozdravstveni strokovnjaki niso imeli vseh ovc broju, kot nekateri še zdaj nimajo.
No, čas gre naprej, in ta svinjarija bo izginila iz naših življenj, vsaj v eni stvari imamo res napredek!
1a34
# 02.02.2018 ob 07:42
To si pisi za uho.
1a34
# 02.02.2018 ob 07:36
Zlahten humor.
Ples
# 02.02.2018 ob 03:46
@Lukos
Odgrobadogroba je tudi meni naj.
Je pa to druga zvrst, čisto poseben film.
To so gadi je super film v smislu popkulture - ravno prav je pameten, ravno prav odslikava takratno (in kar je presežek - v nekem smislu tudi sedanjo) realnost in na dovolj duhovit način, da je množici sedel v srce. Pravzaprav ne razumem, zakaj so ga restavrirali šele zdaj ...

Takšne filme pogrešam, saj nekateri so, ampak premalo - v luči tega, da ravno takšni filmi krepijo pomen nacionalnega filma, širšega zavedanja, kako je to pomembno.
anrom
# 02.02.2018 ob 00:59
Film je imel ritem in zato je gledljiv.
Balaž
# 01.02.2018 ob 16:28
Informacijski center Merklin - mišljena je obrekovalnica pri Merklinki. :D
por
# 02.02.2018 ob 11:26
če bi jo snemali danes, bi jo poimenovali ''To so gadje'' :)
1a34
# 02.02.2018 ob 10:33
Cinizem je diagnoza, hudomusnost zdravilo.
Ta stavek ima lahko dva pomena, in oba drzita.
Pri hudomusnosnosti za razliko od cinizma ne le da ne zmaga krivica, temvec zmaga dobro.
Potreben pogoj tako za hudomusneza kot cinika je, da suma sumarum ni krivice oziroma da se vse zgliha. Ciniku je to dovolj, zato je depresiven, ker se posledicno sistematsko navadi, da je vse, kar se dogaja, Sizifovo delo oziroma da je vse zaman.
Hudomusnez pa zeli se vec oz predvsem, da nekdo oziroma nekaj zmaga in seveda to, da zmaga dobro v smislu argumenta, zato se on navadi na sprosceno, igrivo in optimisticno razmisljanje in delovanje.
KLIPAN
# 02.02.2018 ob 09:44
Poklon vsem.
bori
# 02.02.2018 ob 05:36
Danes so najboljši filmi na slo3. To so pijavke.. Kmetije, Bari.. ja in otok bo treba res zgraditi tudi pri nas.. za otok slavnih robinzonov.. kultura zadnjih 30 let. Pravzaprav še kulturo ukiniti.. da prihranimo.. Njuno bi potrebovali Haso & Mujo entertainment.
Lukos
# 01.02.2018 ob 23:06
Novejši slovenski filmi mi je najbolj bil všeč od groba do groba......drugo pa......
Skippy
# 01.02.2018 ob 20:22
Danes ni kvalitete, oz. jo v poplavi dnevno agresivno serviranega podpovprečnega balasta ki siči trg, težko najdeš.

Seveda je. Samo danes je toliko konkurence in tako si prezasičen z vsem, da se sploh nimaš časa ukvarjat z iskanjem kvalitete.
Janezski
# 01.02.2018 ob 17:59
Žal današnja mladina bolj pozna ceco in te zadeve, To so gadi, jim je bolj "španska vas".
braun
# 01.02.2018 ob 17:42
@Nadja92
nehi neolikana
Joker
# 01.02.2018 ob 17:17
Ples,

žal pa zdaj v demokraciji pospešeno zaostajamo..
djdj
# 01.02.2018 ob 17:13
Odličen film!
Le kako ste lahko TV SLO pred letom ali dvema vrteli verzijo z hreščečim zvokom-brenčanjem? Ni bila napaka v mojih napravah, ker je bilo povsod isto. Take polomije že dolgo ne.
dimmukomun
# 01.02.2018 ob 17:52
A to je najslabša varijanta restavriranja?
Balaž
# 01.02.2018 ob 17:14
ravno zadnjič sem šel mimo tiste stavbe v trnovem kjer so snemali film - zanimivo kako so iz nekdaj precej revne zgradbe danes nastala precej fina stanovanja (in predvidevam da ima vsako svoje stranišče).

malomeščanskost je na pohodu ;)
ABADON
# 01.02.2018 ob 19:00
Mal vec hodte v kino pa bo..
alfa333
# 01.02.2018 ob 16:45
100 let
alfa333
# 01.02.2018 ob 16:44
ena žlahtna štorija,in outsajder sta 100 pred vsemi
Kazalo