Octavio Paz in Marie-José Tramini sta se na vrtu mehiškega veleposlaništva v Indiji poročila leta 1965. Otrok nista imela. Foto: Reuters
Octavio Paz in Marie-José Tramini sta se na vrtu mehiškega veleposlaništva v Indiji poročila leta 1965. Otrok nista imela. Foto: Reuters
Octavio Paz (v prvi vrsti na sredini) leta 1990 na srečanju nobelovcev. Foto: EPA

V pesmih je združil mehiško izročilo, vplive francoskega nadrealizma in vzhodnjaške filozofije. Leta 1981 je prejel Cervantesovo in leta 1990 Nobelovo nagrado.

Paz je obravnaval usodne teme ljubezni, samote in smrti. Kot pomemben esejist je analiziral psihološke in zgodovinske posebnosti Mehike ter se posvečal odnosu med kulturo in politiko.

Paz se je rodil v Mixcoacu. Študiral je pravo in književnost v Mehiki in ZDA. Od leta 1937 je na republikanski strani sodeloval v španski državljanski vojni. Kot diplomat je od leta 1943 služboval v Parizu in od leta 1952 na Japonskem ter v Indiji.

Leta 1968 je zaradi krvave zadušitve študentskih demonstracij v Ciudadu de Mexicu odstopil kot mehiški veleposlanik v Indiji in se po začasnem azilu v Parizu leta 1969 vrnil v domovino, kjer je z drugimi liberalno mislečimi avtorji iz Latinske Amerike ustanovil revijo Plural.

Pozneje je predaval na Harvardu (leta 1980 mu je slovita univerza podelila tudi častni doktorat) in svoje vtise iz teh let zbral v knjigi Los hijos del Limo. Potem ko je mehiška vlada ukinila Plural, je ustanovil publikacijo Vuelta, ki jo je urejal vse do smrti.

Njegove pomembnejše pesniške zbirke so No pasaran! (1937), Svoboda, častna beseda (1949), Orel ali sonce (1951), Sončev kamen (1957), Nasilni časi (1958) in Salamander (1958-62), eseji pa Labirint samote (1950), Lok in lira (1956) ter Izmenični tok (1967).

Octavio Paz je za rakom umrl 19. aprila 1998, star 84 let. Preživela ga je žena Marie-José Tramini, po rodu Francozinja.