Pri Celjski Mohorjevi družbi so izdali znanstvenokritično izdajo Jegličevega dnevnika, monumentalen dokument, ki se razteza na skoraj 2.400 rokopisnih straneh, razporejenih v 13 zvezkov. Zapisi, ki jih zapisoval med letoma 1899 in 1930, ponujajo vpogled v njegovo življenje in tedanjo družbo.
Spremni zapis izdaje podpisuje ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je pri prebiranju zapisov razbral Jegličevo globoko vero v Boga, presenetila pa sta ga tudi njegova neizmerna poštenost in iskrenost do drugih in sebe. "Sebe in druge je meril z enakimi vatli," je poudaril Zore, ki je prepričan da bo dnevnik pomembno pripomogel k razumevanju prve polovice 20. stoletja, a prav tako današnjega časa.
Dnevnik je pisal sproti, kadar je imel stisko s časom, pa je dogodke popisal za nazaj, pojasnjuje Marija Čipić Rehar, ki je skupaj z Blažem Otrinom avtorica kritičnega prepisa dnevnika. Ob branju dnevnika se bralec sreča z množico krajev - več kot 1.300 jih omenja - in s 3.000 osebami. Skozi vsa leta lahko bralec sledi vizitacijam župnij, kjer je popisal versko, socialno in politično stanje. Njegov dan se je običajno začel že ob 4. uri zjutraj s spovedovanjem in končal po vseh obveznostih ob 1. uri ponoči prav tako s spovedovanjem.
Cerkveni zgodovinarji poudarjajo predvsem Jegličev opus, ki so mu po Dolinarjevih besedah največjo reklamo naredili njegovi nasprotniki s klišejskimi in včasih celo pritlehnimi izjavami. Celoten dnevnik odstira še zadnje tančice Jegličevega življenja in delovanja, ki ga, kot meni Dolinar, marsikdo ni zmogel ali hotel razumeti, saj je bil najverjetneje preveč osupel nad škofovo iskrenostjo.

Dnevnik kot njegov sogovornik
Dnevnik je Jegliču služil kot rokovnik, ki mu je pomagal pri načrtovanju pastoralnega delovanja, najpomembnejši razlog zanj pa je bila po Otrinovih besedah njegova osamljenost, kar v dnevniku zapiše tudi sam: "Sam sebi se zdim zapuščen. Nimam ga človeka za svetovanje." Zato je bil dnevnik tudi njegov sogovornik in zid objokovanja.