Knjige
()
Edit Paf
V zbirki se oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. Foto: LUD Šerpa

Dodaj v

Andreja Štepec: Edit Paf

Ljubljana: LUD Šerpa, 2018
2. november 2018 ob 19:03
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Andreja Štepec na slovensko pesniško polje ne vstopa z radikalno samosvojo oziroma na novo izumljeno pesniško govorico. Pravzaprav imamo ob prvem branju vtis, da smo nekaj podobnega srečali že vsaj pri Katji Plut, Tiborju Hrsu Pandurju, pa tudi pri Karlu Hmeljaku in Katji Gorečan, če ostanemo pri mlajši generaciji slovenskih pesnikov.

Zbirka Edit Paf je namreč narejena iz jezika, ki ga bi lahko klasično označili kot sproščeno, neknjižno pogovorno različico slovenščine, v katero pa vstopajo tudi drugi registri in diskurzi. Iz oči v oči se tako med verzi znajdejo kurac, luzer, kevder ali valda na eni strani in mucous membrane, stuporali himenij ipd. na drugi. Jezik se tudi v zapisu bliža avtentični rabi in denimo črpa tudi iz govoric naše nekdanje širše in današnje globalne domovine. Vendarle pa pesnica iz te navidezne svete preproščine vzpostavlja svojevrstno svetóst besede z močnim indeksnim pomenom. Jezikovna igra, denimo asociativno nizanje podobno zvenečih besed, a tudi njihovo prelamljanje v enozložne verze, je eno od najbolj izstopajočih kompozicijskih orodij, s katerim ustvarja nezadržen, kompulziven pesemski ritem. Ne nazadnje pa je to govorica, ki beleži strastno žensko željo, občutenja telesa, a tudi njegovo vibracijo, muko, tesnobo, stisko.

V zbirki se namreč oglaša podoben emancipiran, a tudi občutljiv lirski jaz, kot ga v splošni zavesti predstavlja znamenita šansonjerka, na katero namiguje naslov, nekdanji avtoričin psevdonim. To je jaz, ki si samozavestno vzame drugo telo, ki je svoboden in nebrzdan v intimi in tudi kritičen v raziskovanju in premišljevanju osebne in družbene preteklosti oziroma sedanjosti. Vendar tudi jaz, ki se stiskam in pogubnim iluzijam ne more docela izogniti, ker se ne more izpisati iz sveta, pobegniti iz doline pelina. Zbirka je namreč pisana iz pozicije, ki jo prav tako sugerira naslov – »biti paf«, torej iz stanja šokiranosti, pretresenosti, začudenosti, osuplosti, sproženega ob soočanju s svetom in samim sabo. Zdi se celo, da pesmi vznikajo in deloma tudi utripajo v bolezenskih vročicah, mrzlicah, krčih, hiperventilaciji, nespečnosti, aritmiji, izmučenosti, žalosti, tesnobi, kajti »vsem je bed ne sam teb«. In nemir pravzaprav osmotsko prehaja skozi kožo telesa. Zunanji svet, večinska družba, ki želi urejati, korigirati, izločati, kot bi si lahko prevedli prvi del naslova Edit, se pač neusmiljeno zajeda tudi v mlado telo, posebej žensko.

Orientacija ali bolje izgubljenost subjekta se zdi še eno ključnih izhodišč tega pesniškega prvenca, ki ga lahko prepoznamo tudi kot glas generacije, nemara vsaj njene druge polovice. Edit Paf referenčno komaj opazno, a zato po občutenju toliko intenzivneje beleži koordinate nekega časa in prostora, iz katerega izhaja in v katerem prebiva. In prav tu se riše tudi tihi konflikt med obetano odraslostjo in razbrazdano in praskajočo sedanjostjo. Telesni in besedni užitek ali celo eksces, ekstaza, ki je je v tej zbirki vse polno, se tako morda zdi še tisto zadnje, kar lahko nadzoruješ in kar si ženska lahko izbori v svetu, kjer je »Bog akviziter za nevidne okvirje«. Čeprav je, kot nam ponazori naslov ene od pesmi Zjebala sva se / in se izselila, do izpolnitve, pomiritve ali kakršnekoli udomačitve še zelo daleč …

To nenehno distorzijo, ki se v pesmih dogaja na oblikovni in pomenski ravni, dopolnjuje tudi nekaj črno-belih fotografij večinoma golih delov telesa. Njihovi aluzivnost in nedoločljivost sta sorodni zastavljeni poetiki, ki sočasno teži k preciznosti in razpiranju, in na neki način ta suvereni prvenec tudi vizualno semantično zaokroža.

Iz oddaje S knjižnega trga

Diana Pungeršič, 3. program Radia Slovenija, Ars
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo