Sicer je za takšen primer slišala samo enkrat, da so eno izmed njenih velikih oboževalk pokopali z njeno uspešnico namreč. Pisateljica je obiskala Ljubljano, z njo pa se je v knjigarni Konzorcij pogovarjala Ana Ugrinovič, urednica večine njenih knjig, ki so v slovenščini izšle pri Mladinski knjigi. Na vprašanje, ali ima tudi moške oboževalce, je odgovorila pritrdilno. Vendar pa večina moških bralcev do knjig pride posredno prek žensk, ki se zabavajo ob branju, je pojasnila.
Pisati začne Susan Elizabeth Phillips že zjutraj, čez dan postori še druge opravke, skrbi za družino in se druži s prijatelji. Poudarila pa je, da ji je poklic pisateljice omogočil, da je pisala doma in bila tako na voljo svojima otrokoma in možu, s katerim je poročena 40 let.
Prvo prozo je zapisala na majhnem električnem pisalnem stroju in nadaljevala na večjem, vse dokler ni dobila računalnika. Sprva se je spraševala, ali bo kadar koli kaj napisala na njem, danes pa si ne predstavlja drugačnega načina pisanja. Z leti se ji pisanje ne zdi nič lažje, še vedno je zahtevno, saj si želi, da se knjige berejo z lahkoto. To je izziv, obenem pa je tudi nagrajujoče. Kritik ne upošteva, ker meni, da je lahko neka knjiga za nekoga najboljša, spet za nekoga drugega pa najslabša. "Pišem na najboljši način, kot zmorem, na kritike pa se ne oziram," je poudarila.
Čustva morajo temeljiti na resničnem življenju
Ljubezenski romani, za katere običajno potrebuje po dve leti, vsebujejo tudi erotične prizore. Te uporablja bodisi za razvoj zgodbe ali pa za osvetlitev likov. Kot pravi, mora dober ljubezenski prizor mora govoriti o značajih likov. Zgodbe v romanih so docela izmišljene, saj so "liki in njihova življenja večja od resničnega", čustva pa morajo biti vzeta iz resničnega življenja, je pojasnila.
Pri Mladinski knjigi so do zdaj izšli avtoričini romani Trmoglavka, Reci da, Zakaj prav ti?, Nemirno srce, Očarljivec, Razvajenka, Lov na nevesto, Samo zame, pred kratkim pa še Ljubezen po teksaško in Košček sreče.