Antagonistični razkol lepo vzgojenega in vrhunsko izobraženega človeka, razočaranega pripadnika buržoazije, je Orwell večkrat popisoval v svojih knjigah, tudi Burmanskih dnevih. Foto: Beletrina
Antagonistični razkol lepo vzgojenega in vrhunsko izobraženega človeka, razočaranega pripadnika buržoazije, je Orwell večkrat popisoval v svojih knjigah, tudi Burmanskih dnevih. Foto: Beletrina
Fotografija Georgea Orwella iz leta 1933, ki jo je nalepil na svojo novinarsko izkaznico.
Burmanski dnevi prinašajo prikaz kolonizacijskega opustošenja iz intimne perspektive, ko so opešani zahodnoevropski imperiji v imenu "prijateljskih namenov", pa seveda "svobode, enakosti in bratstva", plenili naravna bogastva, uničevali krajevno kulturo in staroselsko civilizacijo, ob tem pa premišljeno širili svoje na videz altruistično poslanstvo, po katerem so domačine civilizirali, jih opismenjevali in industrializirali. Foto: Wikipedia

Burmanski dnevi (Burmese Days, prvič izdani leta 1934) pravzaprav niso "drugačen" Orwell, ravno nasprotno, skupaj z ostalimi zgodnjimi deli (npr. Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, Pot v Wigan, Poklon Kataloniji) predstavljajo "pravega" Orwella, pisca s socialnim čutom, levičarskega aktivista, kritika fašizma in imperializma, ki v svojih delih ni zgolj odločno stopal na stran zatiranih in zapostavljenih, temveč je v tem kontekstu preizpraševal lastno vlogo. Eric Arthur Blair, ki se je kasneje preimenoval v Georgea Orwella, se je vseskozi ukvarjal s svojo razredno dilemo, ali kot piše avtor spremne besede Mirt Komel, »materialno je pripadal proletarskemu, duhovno pa vendarle buržujskemu razredu«.

Ta antagonistični razkol lepo vzgojenega in vrhunsko izobraženega človeka, razočaranega pripadnika buržoazije, je Orwell v svojih knjigah večkrat popisoval, tudi v Burmanskih dnevih, kjer osrednji junak John Florey pooseblja Orwellovo dvojno pozicijo. Florey je britanski trgovec v Burmi (današnjem Mjanmaru), ki išče pot iz pekla imperialne arogance in skrajne dekadence; po svoje simpatizira z domačini in z nekaterimi (npr. z zdravnikom, ki si želi prejeti vabilo v elitni belski klub) celo prijateljuje, se občasno zavzame za njihove pravice, kritizira imperializem in odkriti rasizem tamkajšnje belske elite, po drugi strani pa se zgraža nad servilnostjo domačinov in njihovo umazanijo. Kar bo z ugotovitvijo, da »delavski razred smrdi«, nekaj let kasneje dobilo znamenito (in kontroverzno) nadgradnjo v Poti v Wigan, kjer je Orwell popisoval svoje izkušnje za časa bivanja med brezpravnimi britanskimi rudarji.

Koliko je v Burmanskih dnevih avtobiografskega, niti ni pomembno, pomembna je Orwellova pozicija pisca, ki se spopada z lastnimi dilemami, ter neizprosno, plastično popisovanje imperialnih praks, ki so se mu tako priskutile, da se po počitnicah leta 1927 ni več vrnil tja in se je raje potopil v bedo uličnega vsakdana Pariza in Londona, kjer bo črpal material za svoj prvo knjigo Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Burmanski dnevi prinašajo prikaz kolonizacijskega opustošenja iz intimne perspektive, ko so opešani zahodnoevropski imperiji v imenu "prijateljskih namenov", pa seveda "svobode, enakosti in bratstva", plenili naravna bogastva, uničevali krajevno kulturo in staroselsko civilizacijo, ob tem pa premišljeno širili svoje na videz altruistično poslanstvo, po katerem so domačine civilizirali, jih opismenjevali in industrializirali. To morda ni najboljši Orwellov roman, je pa - skupaj s številnimi drugimi – nesporno aktualno delo za vse čase.

Simon Popek