Knjiga je izšla pri založbi Goga. Foto: Založba Goga
Knjiga je izšla pri založbi Goga. Foto: Založba Goga
Svetlana Slapšak
Dr. Svetlana Slapšak, profesorica antičnih študij, se z raziskovanjem hrane ukvarja že dolga leta. Prve eseje o hrani je za tednik Vreme pisala že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ves čas pa skuša dokazati, da je s pisanjem o hrani mogoče boljše razumeti družbene in kulturne spremembe, socialne razlike, razlike med spoloma ... Foto: BoBo
Hrana je bila od nekdaj sestavni del obredov. Tako poganskih kot pozneje krščanskih, islamskih ... ''Svetost'' pa je hrana dosegla – paradoksalno - ravno v sodobnem času. Foto: Reuters

Vegetarijanstvo je veliko bolj veselo in neinhibirano, ne samo, ko pride do seksa.

Mi smo pozabili tisto, kar je bilo v antiki povsem jasno: da je spol spremenljiv, nikoli fiksiran, da so seksualnosti zelo različne. In hrana je prenašala te naracije. Spomnite se scene Trimalhionove gostije v Petronijevem Satirikonu – opis hrane ni rimsko luksuzno pretiravanje, ampak zapleten sistem simbolov in kod, v glavnem o seksualnosti.

Jamie Oliver
"Kuharski šovi so žalostna podoba socialne neozaveščenosti, patriarhata, stereotipov. Redki pa ponujajo kaj več: denimo skesani in ekološko malce prenovljeni Jamie Oliver." Foto: Reuters

Če bi en teden iz glavnih medijev, denimo časopisov, televizije in njihove e-podpore, izločili vse politike, bankirje, gospodarstvenike ter prepustili uveljavljene akademike dialogu z manj uveljavljenimi, kulturi vseh ravni in satiri, bi že proizvedli opazno spremembo v glavah prebivalcev. Seveda, ob osnovnih tekočih informacijah.

Čevapčiči
"Hrana je gotovo najbolj pri roki za poenostavljeno stigmatiziranje. Rezultati so seveda komični: ali niso za kratek čas v Sloveniji čevapčiči postali skoraj obsceni "lulčki"?" Foto: BoBo

Antropološki eseji so namenjeni tako tistim, ki jim teknejo antropološke in sociološke raziskave, ki se jim cedijo sline ob dobrem esejističnem zapisu, filozofskim sladokuscem, kot tudi pravim gurmanom. V njej se sprehaja po različnih tipih kuhinj, se sprašuje o različnih pomenih hrane, razgalja raznovrstne običaje in razbija zakoreninjene stereotipe, ki so povezani s hrano. Knjiga Kuhinja z razgledom je pravzaprav obširnejša verzija knjige Leteći pilav, ki je izšla v srbščini že pred dvema letoma in za katero je avtorica prejela nagrado, imenovano po pisatelju in scenaristu Mirku Kovaču.


Čestitke za nagrado. Kaj vam pomeni ta nagrada? In to nagrada, ki nosi ime po Mirku Kovaču?
Nagrada z imenom Mirka Kovača, ki so jo dodelili prvič, mi pomeni ogromno. Gre za velikega pisatelja, ki je odšel iz Beograda zaradi napadov srbskih nacionalistov, pravzaprav šešljevcev. Še več mi pomeni to, da sem bila v konkurenci z avtorji, ki jih izjemno cenim.

S hrano, z njeno antropologijo, pa tudi sociologijo, se ukvarjate že dolgo vrsto let. Zakaj? Kaj vas pri hrani tako zelo privlači?
Zanima me, kot zgodovinsko antropologinjo, vse vsakdanje in nevzvišeno. Hrana, njene sestavine in pripravljanje skrivajo neverjetno bogate zaklade verovanj, ritualov, simbolnih podob: večina tega je arbitrarna, nepovezana z "velikimi" tokovi in obenem izjemno prepričljiva pri dekonstrukciji religije - vsake religije.

Mimogrede, ste gurmanka? Kako vi osebno doživljate hrano?
Zanimiva beseda nejasne etimologije, verjetno povezana s keltskim in z latinskimi izrazi za goltanec: civiliziran in kulturno sprejemljiv pomen se je zgodaj ločil od biblijskega greha s seznama desetih ... Ne, zagotovo nisem gurmanka, saj me hrana zanima predvsem kot zaslon za projekcijo socialnih, kulturnih in antropološko-zgodovinskih pojavov - torej branje hrane bolj kot hrana. Praksa kuhanja pa je čisto drugačna zadeva ...

Ko govorimo o hrani, govorimo o kuhinji. O francoski, italijanski, balkanski, turški, grški ... V resnici pa govorimo ves čas o eni sami sredozemski kuhinji. Zakaj vse te lažne nacionalne oziroma lokalne oznake in zakaj se z njimi sploh strinjamo?
"Nacionalna" kuhinja je v Mediteranu večinoma izmišljena. Ostaja pa, da se je Zahodna Evropa vsaj dvakrat učila na kuhinji Vzhoda, ko so bizantinske neveste prinesle rafinirano kuhinjo in veliko česna svojim zahodnim možem, in ko se je Katarina Medičejska poročila s francoskim kraljem in prinesla florentinsko kuhinjo ter modo. Dober delež "mediteranskega" pa so inovacije, ki so jih Evropejci prinesli iz azijskih, afriških in ameriških kolonij.

Predrag Matvejević je v Mediteranskem brevirju govoril o bogastvu, predvsem zgodovinskem, tega mediteranskega bazena. Kaj ga dela še bogatega? In zakaj je tako kulinarično bogat?
Matvejević s polno pravico govori o bogastvu, ki izhaja iz ogromne tradicije eksperimentiranja z rastlinami. V njegovem brevirju pa ni veliko govora o družbenih okoliščinah, delu, vlogi intelektualcev, denimo rimskih, in še manj o trpljenju koloniziranih, ki so Evropo rešili lakote, recimo koruza, krompir ... in dali "final touch" mediteranski kuhinji s paradižnikom in papriko.

Naletel sem že na kitajsko, pa malezijsko, indijsko ... nikoli pa še ne na švedsko ali islandsko kuhinjo. Zakaj?
Antropolog Jack Goody je prepričljivo razdelil pasove visoke kuhinje (Mediteran, Indija, Kitajska in druge azijske kuhinje) in nizke kuhinje (afriške, skandinavske, nekatere nomadske): prve imajo veliko sestavin, druge so omejene na žitarice, mlečne izdelke ali na večinoma ribje meso.

Kakšna pa bi bila slovenska kuhinja, če vemo, da imamo tukaj še prekmursko, primorsko in ne vem še kakšno kuhinjo?
Tipična visoka kuhinja, ki zaobjema nekaj različnih sistemov – vedno obnovljiva iz lokalnih virov.

Ko pišete o jugoslovanski kuhinji, hkrati ugotavljate, da gre za laž. Za nostalgijo. Zakaj nas vsi ti poceni izdelki od Moto keksov do Eurokrema in napolitank Jadro tako zelo privlačijo, ko pa vemo, da gre za ceneno izdelavo vprašljive kakovosti?
V tem primeru ne jemo hrane, ampak jo doživljamo, konzumiramo okus preteklosti. V jugoslovanskih časih se ne bi dotaknila Gavrilović paštete – zdaj pa lahko, kot eksperiment. Ni treba pozabiti tudi tega, da so ostanki jugoslovanskih brandov še vedno hrana revežev ...

In obratno vprašanje; zakaj tak odpor do kečapa? Zakaj tak odpor do nečesa, kar ima okus po amerikanizaciji, v resnici pa je nekaj povsem drugega?
Zaradi stereotipnega odnosa do Amerike in Amerikancev; potovanje po ZDA razkrije lokalne zaklade, navade in pogosto izjemno zanimivo hrano, ki zlahka lokalno tudi prevzame "verige" fast fooda.

Zakaj neki prehrambni proizvod pridobi v določenih okoljih slabšalni simbolni pomen? Burek, recimo. Ali pa zelje v določenih kulturah?
Zaradi vpada nacionalističnih naracij, ker je hrana gotovo najbolj pri roki za poenostavljeno stigmatiziranje. Rezultati so seveda komični: ali niso za kratek čas v Sloveniji čevapčiči postali skoraj obsceni "lulčki"? V Carigradu izkušeni gurmani mislijo, da je bosanski burek najboljši; o zelju, Nemcih in ameriški cenzuri kislega zelja sem pisala v študiji o zelju in seksualnosti, kot tudi o madžarsko-romunsko-srbski vojni za poreklo sarme.

O banani sicer ne pišete, pa vseeno; kakšen simbolni pomen je imela banana nekoč v Jugoslaviji?
Ko se je banana pojavila, je bilo to povezano z "neuvrščenimi"; spomnim pa se, da so bile takrat obnovljene urbane legende iz medvojnega obdobja o smrtonosnih pajkih v bananah. Te legende so nastale v ZDA s pojavom banan.

Del jugoslovanske kuhinje, kar koli to že pomeni, je vsekakor tudi hrčkanje, spravljanje hrane na kup za hude čase. Pravzaprav je to del vse vzhodnoevropske kuhinje. In nisem povsem prepričan, da je ta navada že tudi preteklost?
Pri meni doma zagotovo ne. Marmelade in ajvarji so idealno in poceni darilo za praznike! Rimska kuhinja je imela osnovo v shranjevanju različnih sestavin – mesa v medu, sadja v apnu in podobno. Kriza in revščina pa zmeraj spodbujata hrčkanje ...

Hrana je užitek, kot je tudi seks užitek. Je naključje, da je toliko hrane ali posredno ali pa celo neposredno vezane na seksualnost? Pa ne mislim, samo na hruško, na afrodiziake tipa mešanic meda in orehov ...
Vse, kar se tiče rastlin, je povezano s seksualnostjo – vegetacijski cikel, razmnoževanje, smrt, ponovno rojevanje ... Z mesom je drugače – občutek krivice zaradi odvzema življenja, kesanje, žrtvovanje. Vegetarijanstvo je veliko bolj veselo in neinhibirano, ne samo, ko pride do seksa.

So seksualnost v hrani prepoznavali že tudi v antiki?
Prav nasprotno! Mi smo pozabili tisto, kar je v antiki bilo povsem jasno: da je spol spremenljiv, nikoli fiksiran, da so seksualnosti zelo različne. In hrana je prenašala te naracije. Spomnite se scene Trimalhionove gostije v Petronijevem Satirikonu – opis hrane ni rimsko luksuzno pretiravanje, ampak zapleten sistem simbolov in kod, v glavnem o seksualnosti.

Če je hrana užitek, kot je tudi seks užitek, kako je potem s hrano shajalo krščanstvo v svojem najmračnejšem obdobju?
Težko se spomnim kakšnega posebej svetlega obdobja ... Sicer je krščanstvo preneslo nekatere tabuje, ki so bili uporabni, večinoma pa je reguliralo revščino s pomočjo pravil, ki so jo "normalizirala", v nasprotju s prehranjevanjem bogatih, ki so se morda občasno kesali za prenažiranja. Samostanska kuhinja pa pogosto kaže drugačen obraz krščanstva! Sicer je post odlična praksa ...

Kako pa so bili v antiki prepoznavni kuharji? Kakšen je bil njihov socialni status? So kuhali moški ali ženske?
Kuhar je predvsem komični lik, stalnica poznejše komedije, ko ni bilo več atenske demokracije in neposrednega napadanja vsakogar v državi, pa so se komediografi posmehovali manj potencialno nevarnim družbenim likom. Hrana in smeh sta seveda povezana ... v helenističnem obdobju, po smrti Aleksandra Velikega, so bili kuharji, skupaj s potujočimi učitelji sofisti, kurtizanami in vojaki najemniki, nomadski profesionalci na dvorih novih monarhov, pogosto visoko cenjeni, občasno pa tudi žrtve samovolje, torej dragoceni ali preganjani avtsajderji, odvisno od okoliščin.

Znani so moški kulinarični avtorji, ker so objavljali knjige, tudi kulinarične potopise; žal je ohranjen samo en kulinarični priročnik pod imenom rimskega legendarnega kuharja Apicija. Sama sem ga prevedla v Zagrebu leta 1989, napisala uvod, opombe in indeks. Bil je dokaj popularen.

Zakaj tako radi rečemo, da moški kuhamo bolje?
Zaradi tega, ker živite v patriarhatu in ga brez sramu in refleksije izkoriščate sebi v prid.

In zakaj za vraga v vseh teh resničnostnih šovih kuhajo samo moški? Če pa že kuhajo ženske, potem gre zgolj za zabavo.
Kuharski šovi so žalostna podoba socialne neozaveščenosti, patriarhata, stereotipov. Redki pa ponujajo kaj več: denimo skesani in ekološko malce prenovljeni Jamie Oliver. Francoska televizija je nekoč imela dve starejši in obilnejši kuharici, ki nista prodajali seksa, ampak pravo kuhanje!

Pravzaprav, kaj se je zgodilo s svetom, v katerem nas nenehno šopajo z resničnostnimi kuharskimi šovi, kuharskimi oddajami, ki obljubljajo celo izobraževalno noto, v resnici pa kuhajo iz vrečk, v katerem je polovica prebivalstva lačna, druga polovica pa hrano meče v zabojnike?
Neki zgodovinar antike je imel pripombo, da kuhanje postane element socialnega statusa, ko je družba v nevarni dekadenci ... Šovi so meglena zavesa za realnost, v kateri hoče novi kapitalizem zmanjšati število prebivalcev (lakota, pomanjkanje zdravstvene zaščite, brezplačnega šolanja, vsesplošno ukinjanje ustreznih življenjskih pogojev za mladino in starostnike enako), in tudi industrijo ter množično proizvodnjo, česar tisti en odstotek sploh ne potrebuje: hočejo imeti majhno populacijo obrtnikov, specialistov in serviserjev, drugače povedano – sužnjev. Novi kapitalizem ne potrebuje niti denarja. Potrebuje samo še obstoječo infrastrukturo in ograjen prostor, v katerem bo živel z jahtami, majhnimi letali in zunajserijskimi avtomobili na hibridna goriva. Tukaj nastopijo sužnji – poljedelci! In seveda z ekskluzivno hrano. Preostali pa lahko gremo na Mars ...

Zakaj se ne znamo upreti temu svetemu trojčku, ki gre danes vštric s hrano: seks-moč-zdravje? Vemo, da nam lažejo, pa kljub vsemu vedno znova nasedemo?
Zaradi tega, ker je že izvedeno množično poneumljanje prebivalstva. Hvala medijem. Nesposobnost samoorganiziranja in upora izvira tudi iz skrčenih šolskih programov, obubožane kulture, kulta sebičnosti, individualnega uspeha, bogastva kot kakovosti. Če bi en teden iz glavnih medijev, denimo časopisov, televizije in njihove e-podpore, izločili vse politike, bankirje, gospodarstvenike ter prepustili uveljavljene akademike dialogu z manj uveljavljenimi, kulturi vseh ravni in satiri, bi že proizvedli opazno spremembo v glavah prebivalcev. Seveda, ob osnovnih tekočih informacijah.

Raziskovanje hrane je vsekakor tudi raziskovanje kulturnih in družbenih sprememb. Zato vprašanje za konec: Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si! Velja to tudi za hrano? Kako nas hrana lahko tudi razkrinka? Zakaj se pred hrano ne moremo skriti?
Kot pravi Aristotel, hrana je nuja in se je ne sramujemo kot seksa, ki ni vedno nuja. Že imamo vegetarijanstvo, nevarno, ko gre za majhne otroke; imamo občutek krivde, če jemo na javnem mestu, namesto da se mučimo z dietami; imamo javno slavljenje izgubljanja mišične mase ali njenega pridobivanja, odvisno od spola. Hrana torej zlahka postane simbol drugačnosti, morda tudi upora! Edina rešitev, tako kot v antiki ob ritualih in v vsakdanjiku, je delitev hrane z drugimi, vsakič, ko jo uživamo!

Vegetarijanstvo je veliko bolj veselo in neinhibirano, ne samo, ko pride do seksa.

Mi smo pozabili tisto, kar je bilo v antiki povsem jasno: da je spol spremenljiv, nikoli fiksiran, da so seksualnosti zelo različne. In hrana je prenašala te naracije. Spomnite se scene Trimalhionove gostije v Petronijevem Satirikonu – opis hrane ni rimsko luksuzno pretiravanje, ampak zapleten sistem simbolov in kod, v glavnem o seksualnosti.

Če bi en teden iz glavnih medijev, denimo časopisov, televizije in njihove e-podpore, izločili vse politike, bankirje, gospodarstvenike ter prepustili uveljavljene akademike dialogu z manj uveljavljenimi, kulturi vseh ravni in satiri, bi že proizvedli opazno spremembo v glavah prebivalcev. Seveda, ob osnovnih tekočih informacijah.